Jedro

Zakon (ne OZ in ne ZOZP) na dejstvo odjave vozila iz prometa ne navezuje pravne posledice prenehanja zavarovalne pogodbe. Tudi uporaba analogije s položajem iz 952. člena OZ ali 22. člena ZOZP ne pride v poštev, saj položaji v bistvenih prvinah niso primerljivi. Opisana pravna posledica bi sicer lahko izhajala iz pogodbenega prava, vendar nobena od strank takšnega pogodbenega prava ni zatrjevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdni zadevi uveljavlja plačilo premije po zavarovalnih pogodbah. Tožena stranka se plačilu upira, ker naj bi avto, glede katerega sta bili zavarovalni pogodbi sklenjeni, odjavila iz prometa in ga tudi vrnila leasingodajalcu.

Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo in toženo stranko obsodilo na plačilo glavnice v višini 1.023,80 EUR ter na plačilo obresti in stroškov.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba se sklicuje na dopis tožeče stranke z dne 01. 02. 2005, s katerim je bila družba G.l. d.o.o. pozvana, naj pošlje odjavljeno prometno dovoljenje ter dokazilo, da je bila nalepka zaradi odjave vozila iz prometa odstranjena ter še druga dokazila. Dopis torej ni bil poslan toženi stranki, marveč leasingodajalcu. Z vrnitvijo vozila in njegovo odjavo iz prometa tožena stranka po lastnem stališču več ni bila zavezanec za plačilo zavarovalne premije, marveč je obveznost prešla na družbo G.l. d.o.o.. Tožeča stranka naj bi bila dolžna prekiniti zavarovanje, saj vozilo več ni bilo v prometu in tudi ne v posesti tožene stranke. Meni, da z vrnitvijo avtomobila leasingodajalcu preidejo obveznosti iz zavarovalne pogodbe na leasingodajalca.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga tožbenega zahtevka v tej pravdi je obveznost plačevanja premije, h kateri se je tožena stranka kot zavarovalec zavezala s sklenitvijo dveh zavarovalnih pogodb.

Temeljno načelo obligacijskega prava je, da je treba obveznosti izpolniti (pacta sunt servanda – 9. člen OZ (1)). Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (2. odstavek 9. člena OZ).

Dejstvo, na katerega tožena stranka opira svojo tezo o ugasli obveznosti je, da naj bi vozilo, na katerega se nanaša obveznost po zavarovalni pogodbi, odjavila iz prometa ter ga vrnila leasingodajalcu. Ti dejstvi pa bi bili lahko pravno relevantni le, če bi nanju zakon ali pogodba (skupaj s splošnimi pogodbenimi pogoji) navezovala takšno pravno posledico (torej: prenehanje pogodbenega razmerja).

Zakonskega pravila, ki bi na dejstvo odjave vozila iz prometa ali na dejstvo, da je bil avto vrnjen v posest leasingodajalcu navezoval takšno posledico, ni. Takšnega pravila namreč ne vsebujejo ne splošne določbe OZ o zavarovalni pogodbi ne specialne določbe ZOZP (2). OZ tako npr. vsebuje pravilo o prenehanju zavarovalne pogodbe za primer, če je zavarovana stvar, ki je bilo v zvezi z njeno rabo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, uničena (952. člen OZ). Vendar obravnavan primer s pravkar predstavljenim zakonsko urejenim primerom v bistvenih prvinah ni identičen. Primera se namreč razlikujeta v voljni prvini. Te pri uničenju stvari ni, pri odjavi vozila pa, nasprotno, je. Skupni vrednotni temelj življenjskih položajev (tertium comparitionis) ni podan, zato tudi uporaba analogije ne bi bila utemeljena.

ZOZP prav tako vsebuje primer, ko zavarovalna pogodba med strankama preneha (oz. pravice in obveznosti preidejo na tretjo osebo). Gre za primer, ko pride do spremembe lastnika motornega vozila (22. člen ZOZP). Tudi ta položaj ni primerljiv z obravnavanim: že zato ne, ker se tudi pravni posledici razlikujeta. Ob odjavi vozila, namreč obveznosti ne preidejo na nekoga tretjega, marveč sta možnosti le dve: bodisi ugasnejo, bodisi ostanejo v veljavi v skladu s splošnim pravilom iz 9. člena OZ. Dejstvo, da je tožena stranka kot leasingojemalec vozilo vrnila v posest leasingodajalcu, prav tako ni identično spremembi lastništva. O tem vsebuje razloge že sodba sodišča prve stopnje. Ker predpostavk za ugasnitev obveznosti ni, obvelja temeljno načelo o dolžnosti izpolnitve obveznosti.

Pogodbenega pravila, ki bi na dejstvo odjave vozila ali na prenos vozila v posest leasingodajalcu, navezovalo pravno posledico prenehanja zavarovalne pogodbe, nobena od strank ni zatrjevala. Čeprav bi bilo takšno pogodbeno pravilo razumno, pa nanj ni mogoče sklepati preko trditvene podlage strank, še manj pa o njem golo ugibati. Splošnih pogodbenih pogojev, ki bi takšno pravilo lahko vsebovalo, nobena od strank ni predložila ali se nanje sklicevala ter jih v spisu ni.

Ker je tako, mora pritožbeno sodišče šteti, da takšnega pogodbenega dejstva ni. Tako se izkaže, da je irelevantno, na kakšen način je tožena stranka tožečo stranko obveščala o odjavi vozila. Pogodba je bila veljavno sklenjena, ostala je v veljavi ter so jo stranke dolžne izpolniti.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti je to sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Obligacijski zakonik (Ur.l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

(2) Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS, št. 70/94 in nadaljnji).