Jedro

ZPIZ-1 pravnega inštituta neprave obnove postopka, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ, ne pozna več, zato je obnova postopka možna le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v ZUP. Ker je tožnik predlog za obnovo postopka glede prevedbe akontacije vojaške starostne pokojnine v pravico do starostne pokojnine po ZPIZVZ na podlagi obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP (nova dejstva in novi dokazi) vložil po preteku treh let od dokončnosti odločbe, katere obnovitev predlaga, je predlog prepozen in ga je toženec utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca, opr. št. ... z dne 27. 9. 2001, odločba iste opravilne številke z dne 2. 9. 2005 ter odločba št. ... z dne 8. 12. 2005 in da se dovoli obnova postopka, končanega z dokončno odločbo toženca z dne 27. 9. 2001. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do odmere višje starostne pokojnine od 1. 10. 1998 dalje ter da je toženec dolžan razliko med starostno pokojnino, odmerjeno z izpodbijano odločbo in novo pokojnino, odmerjeno z novo odločbo, poračunati in nastalo razliko nakazati tožniku v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške. Pri tem navaja, da je že januarja leta 1992 sprožil postopek za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, ki se je v pristojnosti toženca zaključil z izdajo odločbe dne 27. 4. 2001. Z navedeno odločbo je bila za čas od 1. 10. 1998 dalje akontacija prevedena v pravico do starostne pokojnine. Pri tej prevedbi pa je toženec uporabil določbo 7. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98, v nadaljevanju: ZPIZVZ) z določitvijo pokojninske osnove v pavšalnem znesku, kar pomeni, da mu je bila pokojnina odmerjena po činu kapetana I. razreda. Tožnik v času prevedbe akontacije v starostno pokojnino ni razpolagal s podatki o plači, ki jo je prejemal v času od leta 1965 dalje. Podatke mu je uspelo pridobiti šele dne 24. 12. 2004, zato je dne 19. 1. 2005 vložil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo toženca z dne 27. 9. 2001. Predlog je bil vložen v 30-dnevnem roku. Ker so bile do sedaj kršene materialne določbe zakona v tožnikovo škodo, je tožnik predlog za obnovo postopka oprl na 3. alinejo 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ). Tožnik je bil namreč z uporabo 7. člena ZPIZVZ bistveno prizadet pri odmeri starostne pokojnine, saj bi prevedba akontacije v starostno pokojnino morala biti opravljena po 6. členu ZPIZVZ, kar pomeni ob upoštevanju tožnikovega dejanskega osebnega dohodka. Po mnenju tožnika je toženec zmotno uporabil določbe 263. in 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju: ZUP). Tako določba 12. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) kot tudi prej citirane določbe ZUP so bile v tožnikovem primeru pravno zmotno interpretirane. Tožnik je predlog za obnovo postopka namreč utemeljeval na določbi 270. člena ZPIZ, kjer je urejena tako imenovana privilegirana obnova postopka. V teh primerih tudi ni določen rok, v katerem se lahko poda predlog za obnovo postopka. Navedena določba z uveljavitvijo novega zakona tudi ni prenehala veljati, kajti potrebno je uporabiti 390. člen ZPIZ-1, ki ureja varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih. Analogno je uporabna tudi določba 391. člena ZPIZ-1, ki ureja nadaljevanje postopkov, začetih pred uveljavitvijo novega zakona. V tožnikovem primeru se je namreč postopek začel že leta 1991 in ga je bilo mogoče zaključiti šele potem, ko je tožnik pridobil vsa pravno relevantna dejstva za izračun pokojninske osnove od dejanskega osebnega dohodka, v skladu s 6. členom ZPIZVZ. V 392. členu ZPIZ-1 pa je urejeno varstvo pričakovanih pravic. Tožnik se sklicuje tudi na določbo 5. člena ZPIZ-1, ki določa, da pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Vse to pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo in je torej zaradi tega podana tudi zmotna uporaba materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS, izraženim v številnih odločbah, med drugim tudi v odločbi, opr. št. Up-115/05. Tožnik zato tudi meni, da so mu kršene njegove z ustavo zagotovljene pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Prav tako tudi ni kršilo določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, na katere se tožnik zgolj pavšalno sklicuje v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 8. 12. 2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 9. 2005. Z dokončno odločbo je toženec pritožbo tožnika zavrnil ter prvostopenjsko odločbo odpravil ter predlog za obnovo postopka zavrgel. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil po preteku treh let od dokončnosti odločbe, torej prepozno.

Bistvena za razsojo predmetne zadeve je ugotovitev, da je toženec z odločbo opr. št. 14-9874919 z dne 27. 9. 2001 akontacijo vojaške starostne pokojnine s 1. 10. 1998 prevedel v pravico do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna, kar očitno med strankama tudi ni sporno. V dokumentaciji upravnega spisa se nahaja tudi povratnica, iz katere je razvidno, da je bila omenjena odločba tožniku vročena dne 3. 10. 2001. Tožnik je nato pri tožencu dne 20. 1. 2005 vložil predlog za obnovo postopka, končanega s prej citirano odločbo. Iz obrazložitve omenjenega predloga izhaja, da je tožnik uveljavljal obnovo postopka na podlagi novih dejstev oziroma dokazov. Skliceval se je namreč na to, da je šele dne 24. 12. 2004 pridobil dokumentacijo o dejansko izplačanih plačah v obdobju od leta 1965 do 31. 12. 1991. Z obnovo postopka naj bi tako dosegel novo odmero pokojnine, s tem, da bi bil upoštevan 6. člen ZPIZVZ, namesto 7. člena ZPIZVZ.

Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ZUP v 4. odstavku 263. člena določa, da po preteku treh let od vročitve odločbe stranki se obnova postopka ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Le izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona.

Glede na to, da je bila sporna odločba, zoper katero je tožnik predlagal obnovo postopka, tožniku vročena 3. 10. 2001, predlog za obnovo postopka pa vložen dne 20. 1. 2005, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik zamudil tri letni zakonsko določeni rok, kar pomeni, da je v tem primeru toženec predlog za obnovo postopka utemeljeno, kot prepozno vložen zavrgel. V sporni zadevi namreč tudi ne gre za stanje po 5. odstavku 263. člena, kar očitno med strankama tudi ni sporno, saj se tožnik v pritožbi na določbe ZUP niti ne sklicuje. Iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da naj bi bil predlog za obnovo postopka vložen na podlagi 270. člena ZPIZ, kjer je bila urejena takoimenovana neprava obnova postopka. Tako je bilo določeno, da se dokončna odločba razveljavi ali spremeni, če se zve za nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva pa so nastala po izdaji odločbe, nadalje če je bilo o kakšnem pravnem vprašanju kasneje zavzeto stališče, ki je ugodnejše za zavarovanca, ali če so s prejšnjo odločbo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v zavarovančevo škodo. Navedena določba pa je veljala do 31. 12. 1999, to je do uveljavitve novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje. ZPIZ-1 namreč v prehodnih določbah ni podaljšal uporabo navedene določbe. Prav tako tudi določbe, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi (390., 391. in 392. člen ZPIZ-1) nikakor ne pomenijo, da je potrebno tudi v spornem primeru uporabiti določbe zakona, veljavnega do 31. 12. 1999. 390. člen namreč ureja varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih. V spornem primeru ne gre za tako stanje, kajti tožniku je bila pravica že priznana s pravnomočno odločbo, opr. št. ... z dne 27. 9. 2001. Pravnomočnost odločbe pa tudi pomeni, da postopek v času podaje predloga za obnovo postopka ni bil več odprt, kar pomeni, da tudi ne gre za nadaljevanje postopkov, začetih pred uveljavitvijo novega zakona. Nadalje na rešitev sporne zadeve tudi nima nobenega vpliva 392. člen ZPIZ-1, kjer je urejeno varstvo pričakovanih pravic. Navedeni člen se namreč nanaša na osebne, ki so do uveljavitve novega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka. V sporni zadevi glede na že citirano pravnomočno odločbo toženca, nedvomno ne gre za tak primer.

Skladno z 12. členom ZPIZ-1 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po Zakonu o splošnem upravnem postopku, razen če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker ZPIZ-1 pravnega instituta neprave obnove postopka kot je bil urejen v prej veljavnem zakonu (270. člen ZPIZ) ne pozna več, je v tem primeru obnova postopka možna le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v ZUP. Ker v spornem primeru že eden od osnovnih pogojev, to je, da je bil predlog vložen v zakonsko določenem roku, ni bil izpolnjen, s tem torej ni bilo pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Glede sklicevanja tožnika na prakso ustavnega sodišča, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se odločitve ustavnega sodišča, na katere se sklicuje tudi tožnik v pritožbi, nanašajo na postopek v zvezi z vloženo ustavno pritožbo. V sporni zadevi je bil očitno postopek pravnomočno končan. Tožnik tudi ne navaja, da bi bila v zvezi s sporno odločbo z dne 27. 9. 2001 vložena ustavna pritožba. V sporni zadevi je torej potrebno izhajati iz pravnomočne odločbe, v katero se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker v sporni zadevi pogoji za obnovo postopka, kot so določeni v zakonu, niso bili izpolnjeni, so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.