Jedro

Ker je to, ali se bo o tožbi odločilo brez oprave naroka, odvisno (tudi) od aktivnosti nasprotne stranke, tožeča stranka ni dolžna predvidevati, da toženka te pravice morda ne bo izkoristila in stroške zato priglašati že v pisnih vlogah. Njena zahteva za povračilo stroškov, ki jo je dala dva dneva po prejemu sodbe, je zato pravočasna.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 2. 4. 2013 (red. št. 41) se zavrne in se sklep potrdi.

Pritožbi zoper sklep z dne 28. 5. 2013 (red. št. 46) se ugodi in se sklep razveljavi.

Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 18. 7. 2011 (red. št. 21) se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbama zoper sklep z dne 19. 9. 2011 (red. št. 25) in I. točko sklepa z dne 12. 10. 2011 (red. št. 28) se delno ugodi in se sklep z dne 19. 9. 2011 v zvezi z popravnim sklepom z dene 12. 10. 2011 spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožnici, zniža za 58,60 EUR, to je z zneska 92,16 EUR na 33,60 EUR.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklepa potrdita.

Obrazložitev

Glede pritožbe zoper sklep z dne 2. 4. 2013 Okrajno sodišče v Trbovljah je v tej pravdni zadevi 18. 7. 2011 izdalo sklep in sodbo, s katero je pod točko I izreka zaradi delnega umika tožbe pravdni postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 182,34 EUR ustavilo, pod točko II izreka pa je odločilo, da sklep o izvršbi VL 7951/2010 z dne 25. 1. 2010, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ostane v veljavi za znesek 149,51 EUR s pripadki ter izvršilne stroške v višini 46,80 EUR s pripadki. Tožena stranka je 8. 9. 2011 vložila pritožbo, s katero izpodbija odločitev pod točko II. Ker za pritožbo ni plačala takse, je sodišče 12. 9. 2011 izdalo plačilni nalog, s katerim jo je pozvalo, da plača takso za pritožbo v višini 72,00 EUR. Zoper plačilni nalog je toženka pravočasno ugovarjala, o ugovoru pa je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 12. 10. 2011 pod točko II in ga zavrnilo. Na podlagi pritožbe, ki jo je toženka vložila zoper takšno odločitev, je pritožbeno sodišče, ki je njeni pritožbi s sklepom II Cp 341/2012 z dne 14. 9. 2012 delno ugodilo, plačilni nalog z dne 12. 9. 2011 spremenilo tako, da je določilo takso za pritožbo (zoper sodbo) v višini 51,00 EUR. Sodišče prve stopnje je toženki na podlagi 3. odstavka 34a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) nato poslalo nov plačilni nalog za plačilo te (nižje) takse. Toženka je tudi zoper ta plačilni nalog ugovarjala. Navedla je, da je takso že plačala. Sodišče prve stopnje je ugovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

Toženka vlaga pritožbo. Navaja, da je sklep nerazumljiv. Sodišče ne pove, na katero drugo vlogo toženke se plačana taksa v višini 66 EUR nanaša. Sama ne sledi več plačilnim nalogom in ne ve, kaj sodišče želi, da plača. Zahteva vračilo takse v višini 66 EUR, da bo plačala takso v višini 51 EUR. Pojasni naj se ji, kaj je plačala in kaj ni. Ne čuti se dolžna plačati sodne takse za ugovor zoper plačilni nalog, saj je sodišče tisto, ki je takso narobe odmerilo.

Pritožba je neutemeljena.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 4. 2013 ni nerazumljiv. Iz njega je namreč jasno razvidno, o čem je sodišče odločalo, navedeni so tudi jasni razlogi, ki si ne nasprotujejo. To velja tudi v pogledu ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka s takso v višini 66,00 EUR plačala takso za drugo vlogo. Čeprav ni posebej navedeno za katero, pritožnica v tem pogledu ni mogla biti v dvomu, saj je takso v višini 66,00 EUR plačala na podlagi plačilnega naloga z dne 3. 1. 2012, ki ga je prejela 19. 1. 2012, nanašal pa se je na plačilo takse za pred tem vloženi pritožbi z dne 13. 10. 2011 in 27. 10. 2011(1). To je iz plačilnega naloga z dne 3. 1. 2012 jasno razvidno in zato pritožnica neutemeljeno trdi, da ne ve, plačilo katere takse sodišče sploh terja. Pozvana je bila namreč le še na plačilo takse za pritožbo zoper sodbo.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da se takse za ugovor zoper plačilni nalog(2) ne čuti dolžna plačati (ker je sodišče tisto, ki je takso za pritožbo zoper sodbo napačno odmerilo), saj je imela pritožnica možnost (ki pa je ni izkoristila), da zoper plačilni nalog z dne 3. 1. 2012 ugovarja. V tem pritožbenem postopku zato vprašanje, ali je bila taksa v višini 66 EUR oziroma del te takse, ki odpade na zgoraj navedeno pritožbo, upravičeno odmerjena (in plačana), na odločitev ne more vplivati.

Ker torej taksa v višini 66,00 EUR ni bila plačana za pritožbo zoper sodbo, ampak za (dve drugi) zgoraj omenjeni pritožbi, je odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora pravilna.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je na podlagi 3. odstavka 1. člena ZST-1 v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP zato zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 28. 5. 2013 Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 5. 2013 odločilo, da pritožbo z dne 5. 9. 2011, ki jo je toženka vložila zoper sodbo v tej zadevi, zavrže. Takšno odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da toženka kljub pozivu za plačilo takse za pritožbo (plačilni nalog z dne 12. 9. 2011 in 19. 9. 2012), le-te v danem roku ni plačala.

Toženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo(3). Meni, da je sklep nerazumljiv, nerazumljiv je tudi datum pritožbe, ki je bila zavržena. Na sklep sodišča z dne 2. 4. 2013 je bila vložena pritožba, o kateri še ni bilo odločeno. Izdan je bil sklep s katerim jo je sodišče oprostilo plačila takse za pritožbo na sklep z dne 2. 4. 2013. V pritožbi zoper sklep z dne 2. 4. 2013 je prosila za pojasnilo, za katero pritožbo je treba plačati takso, pa odgovora ni dobila. Zahteva, da sodišče zaradi napake in neažurnosti pri datiranju pritožbe tožene stranke šteje plačano takso v višini 51,00 EUR za plačilo v zakonskem roku. Meni, da je določitev nepravilnega zneska za pritožbo le način, kako povzročiti zmedo v postopku. To potrjuje tudi dejstvo, da sodišče na pritožbo z dne 2. 4. 2013 ni odgovorilo. Opozarja, da je v točki I sklepa pritožbenega sodišča zapisan datum pritožbe 19. 9. 2011, v plačilnem nalogu z dne 19. 9. 2012 datum 9. 9. 2011, v izpodbijanem sklepu pa se zavrže pritožba z dne 5. 9. 2011. Glede na te podatke in nerazumljivost datuma pritožbe na sodbo, je takso v višini 51 EUR plačala in upa, da jo bo sodišče upoštevalo kot takso za pritožbo zoper sodbo. Če Okrajno sodišče ne bi naredilo napačnega obračuna takse, do zmešnjave z datumi ne bi prišlo in bi se pritožba obravnavala. Tako pa je sodišče toženki s pomočjo sodne napake odvzelo pravico do pritožbe in do odgovora sodišča. Pritožba je utemeljena.

Drži, da se pritožba, ki jo je toženka vložila zoper sodbo, v podatkih spisa omenja z več datumi. Tako je v plačilnem nalogu z dne 19. 9. 2012 označena z datumom 9. 9. 2011, v sklepu z dne 28. 5. 2013 pa z datumom 5. 9. 2011(4). Do tega je prišlo iz razloga, ker je na pritožbi poleg datuma, ki ga je napisala sama stranka (5. 9. 2011), odtisnjen tudi datum, ko je pritožba prispela na sodišče (9. 9. 2011) in datum, ko je bila priporočeno oddana na pošto (8. 9. 2011). Običajna praksa sicer je, da se vloge, ki jih stranka odda priporočeno po pošti, označujejo z datumom priporočene oddaje na pošto (saj se ta dan upošteva kot dan vložitve), vendar pa v konkretnem primeru dejstvo, da je sodišče pritožbo, ko jo je omenjalo oziroma o njej odločalo, označilo z datumom dejanskega prejema oziroma datumom, ki ga je toženka napisala na pritožbo, ni odločilno. Ne glede na te razlike v datumu, je namreč jasno za katero pritožbo gre. Toženka je namreč vložila zoper sodbo le eno pritožbo in je zato (tudi če spregledamo odločitev in obrazložitev pritožbenega sodišča z dne 14. 9. 2012 o tem, katera taksa se zniža in na kakšno višino) povsem jasno, da se (nov) plačilni nalog z dne 19. 9. 2012 nanaša nanjo. Enako pa velja tudi za izpodbijani sklep. Posebnih pojasnil o tem, katero takso mora plačati, zato sodišče prve stopnje toženki ni bilo dolžno dajati.

Je pa za odločitev o utemeljenosti pritožbe odločilno, ali je toženka, kot to navaja v pritožbi, takso za pritožbo plačala in ali jo je plačala pravočasno.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bila taksa v višini 51 EUR za vloženo pritožbo plačana dne 30. 5. 2013. Glede na to, da je pritožnica zoper plačilni nalog z dne 19. 9. 2012 pravočasno ugovarjala, zoper sklep o ugovoru z dne 2. 4. 2013 pa je vložila tudi pravočasno pritožbo, o kateri je bilo odločeno šele s tem sklepom pritožbenega sodišča, je plačilo dne 30. 5. 2013 tudi pravočasno. Z vložitvijo ugovora in pritožbe je bila namreč obveznost plačila takse odložena - 15 dnevni rok za plačilo bi začel teči šele z dnevom, ko bo stranki vročen sklep s katerim je njen ugovor (pravnomočno) zavrnjen(5). Kljub obstoju taksne obveznosti in izdaji plačilnega naloga z dne 19. 9. 2012, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo takse v določenem roku in opozorilu o posledicah neplačila v smislu 105a člena ZPP, je sodišče prve stopnje zato odločitev o tem, da pritožbo zavrže (ob pravilni uporabi 105a člena ZPP bi jo moralo šteti za umaknjeno), sprejelo preuranjeno.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so z razveljavitvijo sklepa z dne 28. 5. 2013 ter dejstvom, da je toženka takso za pritožbo zoper sodbo plačala, na njeno pritožbo pa je tožeča stranka tudi (že) odgovorila, nastopili pogoji za njeno vsebinsko presojo. Enako velja tudi v pogledu pritožbe zoper stroškovno odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo s sklepom z dne 19. 9. 2011 v zvezi z (popravnim) sklepom z dne 12. 10. 2011 (točka I izreka sklepa z dne 12. 10. 2011).

Glede pritožbe zoper sklep in sodbo z dne 18. 7. 2011 (red. št. 21) Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 182,34 EUR sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7951/2010 z dne 25. 1. 2010 v tem delu razveljavilo in postopek ustavilo (točka I izreka). Glede zneska 149,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2010 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 46,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 dalje, pa je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi (točka II izreka).

Zoper odločitev pod točko II, to je obsodilni del, vlaga toženka laično pritožbo. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča in meni, da je bil zahtevek prekoračen. Stroškov postopka ne priznava, ker je terjatev neutemeljena in obračun terjanih stroškov nepravilen. Tožeča stranka tudi ni predložila specifikacije obračuna stroškov za terjano obdobje s sklicem na sporazum o stroških, ki pomeni pravno podlago za razdelitev stroškov po Pogodbi o upravljanju z dne 17. 11. 2007. Podaja svoj izračun dolga. Terjatev za marec in april 2009 je zastarala, saj je tožeča vlogo oddala v maju 2010. Odšteta je tudi postavka za RSEL in stroški RSEL-a to je 174,05 EUR ter terjatev za strošek izvršbe, ki je bila zavržena. Razliko v višini 66,02 EUR ter 9,67 EUR obresti, pa je pritožnica poravnala 5. 9. 2011. Do stroškov postopka tožeča stranka ni upravičena, kar dokazuje z delnim umikom tožbe. Meni, da listine, ki jih citira, ne morejo biti podlaga za terjatev v obdobju od marca do novembra 2009. Iz listine A12 ni razvidno s kom naj bi bila sklenjena in je za toženko brezpredmetna, listina A25 in A26 pa njej neznana. Nesmiselno je sklicevanje na že končani postopek P 97/2009. V nadaljevanju pritožbe se opredeljuje do vsake točke obrazložitve. Med drugim meni, da bi tožeča stranka morala ob sklenitvi pogodbe o upravljanju zapisati splošna pravila o zavrnitvi oziroma reklamaciji računov v svoje splošne pogoje in toženo stranko z njimi seznaniti. Na svoje reklamacije o neupravičenem zaračunavanju stroška za rezervni sklad in nepravilnem obračunavanju stroška za toplotne postaje ni dobila odgovora. Listino A6 izpodbija, saj tožnica nima pravice terjati stroška za rezervni sklad. Ne oporeka pravici tožeče stranke, da za opravljeno storitev po pogodbi o upravljanju izda račun, ni pa upravičena obračunati postavk, ki niso v skladu s pogodbo in so napačno obračunane. Nerazumljiv je strošek iz naslova zavarovanja. Sodišče ne ugotovi, da tožeča stranka na reklamacije nikoli ni odgovorila. Ker ni izstavila pravilnega obračuna, do stroškov postopka ni upravičena. Ne drži, da tožeča izstavlja račune na podlagi solastniškega dela toženke. Sodišče ne pove iz katerega dokaza izhaja, da šest stanovanj ne obvezuje pogodba o upravljanju, toženka pa je stroške tokovine in stroške toplotne postaje v hiši, čeprav ne koristi centralnega ogrevanja, dolžna plačati. Nerazumljiva je obrazložitev v točkah 7 in 8. Postopek P 97/2009 nima s konkretnim nobene povezave. V točki 9 niso upoštevani uradni dopisi o reklamaciji računov. Res ni predlagala naroka, saj je sklepala, da je terjatev brez podlage. Sedaj pa se s tem ne strinja in narok predlaga. Navedbo, da tožnica nima pravne podlage za izstavljanje računov, je sodišče narobe dojelo. Datum 10. 5. 2005 ji je neznan, saj se je v hišo preselila šele 5. 5. 2007 in ugovora ni mogla dati. Citiranje določb SZ-1 v točki 12 je nepotrebno, saj jih toženka pozna, pa tudi podlaga za odločitev ne morejo biti. Dokazna listina z datumom 19. 2. 1992 je nerazumljiva, saj sodišče odločitev utemelji s pogodbo o upravljanju z dne 17. 11. 2007. Obrazložitve v točki 13 ne razume. Dvomi v nepristranost sodišča. Meni, da ni dolžna plačati vseh stroškov postopka, saj je tožeča toženo neupravičeno bremenila za stroške rezervnega sklada in se je tudi po nepotrebnem spustila v pravdo. Prilaga dokaz, da skupni prostori niso ogrevani. Sama stanovanje ogreva na elektriko. Kriteriji za delitev so enostranski.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Potrjuje, da je tožena stranka 5. 9. 2011 res plačala 75,69 EUR, vendar pa še vedno dolguje glavnico v višini 73,72 EUR z obrestmi, izvršilne stroške v višini 46,80 EUR s pripadki ter pravdne stroške v višini 92, 16 EUR s pripadki. Za plačani del umika tožbo. Meni, da je sicer pritožba neutemeljena, saj toženka z njo izpodbija dejansko stanje. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora.

Pritožba je neutemeljena.

Med pravdnima strankama v pritožbenem postopku ni sporno, da je toženka 5. 9. 2011, torej že po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, na račun dolga plačala znesek 75,69 EUR. Tožeča zato z vlogo z dne 17. 11. 2011 v tem delu umika tožbo, toženka pa v pritožbi s tem dejstvom utemeljuje svojo trditev, da ima do tožnice poravnane vse obveznosti. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče tega dejstva ne more upoštevati ne v smislu ustavitve postopka zaradi delnega umika tožbe in ne na način, da izpodbijano odločitev v tem delu spremeni in zahtevek v tem delu zavrne. Zaradi časovnih meja pravnomočnosti(6) to namreč ni mogoče. Dejstvo (delnega) plačila, ki je v konkretnem primeru nastopilo ne le po izteku rokov iz 452. člena ZPP, ampak celo po izdaji sodbe, bo morala tožeča stranka zato upoštevati pri vložitvi morebitnega izvršilnega predloga, tožena stranka pa bo, če bo to potrebno, dejstvo delnega plačila lahko ugovarjala v okviru izvršilnega postopka, upoštevajoč 8. točko 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR. Po 1. odst. 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavek 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Na to sta bili obe pravdni stranki ustrezno opozorjeni.

Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo oziroma ga je kot neprerekanega upoštevalo sodišče prve stopnje: Tožnica je upravnica večstanovanjske stavbe na naslovu K. in ima z etažnimi lastniki sklenjeno veljavno Pogodbo o opravljanju storitev in poslov upravljanja z dne 15. 11. 2007. V tem postopku vtožuje plačilo obratovalnih stroškov, ki se nanašajo na skupne prostore in naprave (stroške elektrike za toplotno postajo in stopnišče, stroške zavarovanja, deratizacije itd). Toženka jih ni plačala. Slednja, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, trditve tožnice, da je obveznosti, ki se nanašajo na zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele in naprave in so zaračunane v vtoževanih računih, sama poravnala, ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje v skladu s 214. členom ZPP trditve o tem pravilno vzelo za podlago sodbe. Čim je tako, navedene dejanske ugotovitve narekujejo materialnopravni zaključek o verzijski podlagi tožničine terjatve oziroma toženkine obveznosti (197. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Enako velja za izračun stroškov, ki odpadejo na toženko, oziroma ključ razdelitve stroškov, ki ga je uporabila tožnica. Toženka je namreč dala na konkretne in z listinami izkazane trditve tožnice le pavšalen ugovor, da so izračuni napačni in brez podlage in da je račune zato zavračala. To pa ne zadostuje. Tudi sama bi morala, najkasneje takrat, ko je prejela vlogo tožnice z dne 10. 5. 2010(7) s prilogami, svoje ugovore ustrezno konkretizirati in pojasniti v čem je nepravilnost in glede katerih stroškov. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno sledilo tako višini kot načinu delitve, ki ga je uporabila tožnica.

V pritožbenem postopku pritožnica svoje nezadostne aktivnosti (v pogledu konkretiziranih ugovorov) ne more sanirati. Ne le, da je z dejanskimi trditvami prepozna (primerjaj 452. in 453. člen ZPP), s pritožbenimi očitki v katerih oporeka posameznim dejanskim ugotovitvam oziroma v sodbi povzetim (neprerekanim) trditvam tožnice (gre za točke 3, 4, 5, 6 in 8 sodbe sodišča prve stopnje) tudi nedovoljeno izpodbija dejansko stanje. Pritožbeno sodišče zato na ta del pritožbe posebej ne odgovarja, ker to ni potrebno.

Ne drži, da bi terjatev tožnice za mesec marec in april 2009 zastarala. Tožnica je namreč predlog za izvršbo vložila 22. 1. 2010, torej pred potekom enoletnega roka iz 355. člena OZ.

Tožeča stranka je v tem postopku po delnem umiku tožbe vztrajala še pri plačilu glavnice v višini 149,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2010 dalje do plačila ter plačilu (izvršilnih in nadaljnjih pravdnih) stroškov. Takšnemu zahtevku je sodišče prve stopnje tudi v celoti ugodilo. Do prekoračitve zahtevka zato ni prišlo.

Neutemeljen je očitek, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni upoštevalo dopisov v zvezi z reklamacijami. Iz točke 9 sodbe je razvidno, da so bili toženkine zavrnitve računov prebrane.

Izvedbo naroka lahko stranka predlaga le v vlogah iz 451. in 452. člena ZPP. Tega, kot priznava tudi sama, ni storila, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je, saj je bilo to na podlagi predloženih pisnih dokazov mogoče, o zahtevku odločilo brez oprave naroka. Predlog, da se narok opravi, ki ga pritožnica daje v pritožbi, pa je glede na njegovo časovno omejenost prepozen in ga zato ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi, ki je bil podlaga za ta postopek (gre za sklep VL 7951/2010 z dne 25. 1. 2010) ostane v veljavi tudi za izvršilne stroške v višini 46,80 EUR s pripadki. Toženka zmotno meni, da je takšna odločitev napačna, ker je tožeča stranka del tožbe umaknila. To sicer drži, vendar pa ob tem spregleda, da bi praktično enaki stroški(8) (gre za razliko 4,5 EUR) nastali tudi v primeru, da bi tožnica vložila predlog za izvršbo le za znesek 149,41 EUR s pripadki. To pa ne narekuje drugačne stroškovne odločitve. Da je bil predlog za izvršbo v tem delu utemeljeno vložen, pa ne more biti dvoma, saj je tožnica z njim v celoti uspela. Zato ji, upoštevajoč 154. člen ZPP, pripada tudi pravica do povračila stroškov, ki so ji z vložitvijo izvršilnega predloga nastali. Na takšno odločitev ne more vplivati očitek pritožnice, da tožnica ni upoštevala njenih zavrnitev računov in ji tudi ni dala ustreznih pojasnil. Takšna pojasnila je namreč tožnica dala v teku tega postopka, pa pritožnica, čeprav jim ni oporekala, kljub temu dolga ni poravnala oziroma ga je delno poravnala že po izdaji sodbe.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov, ki jih je za odgovor na pritožbo priglasila tožnica, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosi sama. Po oceni pritožbenega sodišča je bila njegova vložitev nepotrebna, saj vsebinsko ni pripomogel k rešitvi zadeve (155. v zvezi z 165. členom ZPP) Glede pritožbe zoper sklep z dne 19. 9. 2011 (red. št. 25) in točko I sklepa z dne 12. 10. 2011 (red. št. 28) Tožeča stranka je po prejemu pisnega odpravka sklepa in sodbe z dne 18. 7. 2011, ki je bila izdana brez naroka, priglasila stroške. O njih je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 19. 9. 2011 in jih v višini 93,16 EUR naložilo v plačilo toženki. S (popravnim) sklepom z dne 12. 10. 2011, točka I, je znesek popravilo na 92,16 EUR.

Toženka zoper oba sklepa vlaga pritožbi. Predlaga, da sodišče v tem delu upošteva že dano pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na stroške. Tožeča stranka povračilo takse terja že v zahtevku, nato pa ji sodišče takso še enkrat prizna. Ugotavlja, da je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroškov, med njimi tudi takse, ki jo je tožnica plačala za tožbo, to je 36 EUR. Seštevek stroškov je 82,80 EUR in ne 93,16 EUR. Sodišče je tožnici za tožbo obračunalo prenizko takso. Meni, da je izdani sklep pomota, saj je bil časovno izdan za sodbo. Predlaga, da se razveljavi. V pritožbi zoper popravni sklep o stroških pa meni, da sodišče ne bi smelo združiti odločanja o dveh različnih stvareh. S popravnim sklepom tudi ni popravilo le seštevka, ampak je dodalo novo vrednost stroškov tožnice v višini 56,16 EUR, kar je nedopustno. V ostalem pritožnica ponovi navedbe iz prve pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Kot je bilo pritožnici pojasnjeno že s sklepom II Cp 341/2012 z dne 14. 9. 2012, gre pri sklepu z dne 12. 10. 2012 za dva samostojna sklepa, čeprav izdana v eni odločbi. Ker je izrek v tem pogledu jasen, sodišče pa je za vsako od odločitev navedlo tudi razloge, mu nerazumljivosti ni mogoče očitati. Ker je pritožbeno sodišče o odločitvi pod točko II že odločalo s sklepom II Cp 341/2012, je predmet tega pritožbenega preizkusa le še odločitev pod točko I, to je popravni sklep o stroških.

Pritožbeno sodišče je, v okviru materialnopravnega preizkusa odločitve, najprej ugotavljalo, ali je bila zahteva tožnice za povračilo stroškov pravočasna. Kdaj mora stranka zahtevati povrnitev stroškov je, upoštevajoč 163. člen ZPP, odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi obravnavanja ali brez poprejšnjega obravnavanja. Če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj sodišče odloči (3. odstavek 163. člena ZPP).

V konkretnem primeru je prišlo, upoštevajoč pravila, ki veljajo v sporih majhne vrednosti, do zaključka postopka in izdaje sodbe brez oprave naroka. Zato se zastavlja vprašanje, ali bi tožnica morala na to možnost računati in stroške priglasiti že v pisnih vlogah. Pritožbeno sodišče meni, da je odgovor nikalen. Upoštevati je namreč potrebno, da je to, ali se bo o tožbi odločilo brez oprave naroka, odvisno (tudi) od aktivnosti nasprotne stranke. Tožeča stranka zato ni bila dolžna predvidevati, da toženka te pravice morda ne bo izkoristila. Njena zahteva za povračilo stroškov, ki jo je dala dva dneva po prejemu sodbe, je zato, upoštevajoč pri tem vsebino 7. odstavka 163. člena ZPP, ki ureja podobne položaje, pravočasna. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je o zahtevi za povračilo stroškov odločalo s posebnim sklepom in že po izdaji sodbe, je zato pravilno, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko meni, da je sodišče tožnici plačano takso priznalo dvakrat, enkrat s sodbo, drugič pa z izpodbijanim sklepom. Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj, je v izvršilnih stroških, o katerih je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo, zajeta taksa, ki je bila plačana za postopek o predlogu za izvršbo in je znašala 36 EUR, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče odločalo o povračilu takse, ki je bila doplačana in je znašala prav tako 36 EUR. Skupaj je tožnica za postopek pred sodiščem prve stopnje tako plačala 72 EUR takse.

Je pa sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsoko nagrado za postopek, saj ni upoštevalo, da se nagrada za postopek izvršbe, ki je znašala 10,80 EUR, po tarifni številki 3100 ZOdvT všteje v nagrado za postopka na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe. Z vštetjem nagrade za postopek izvršbe tako tožnici pripada le zmanjšana nagrada v višini 28,20 EUR. Posledično je manjši tudi znesek materialnih stroškov, ki znaša 5,64 EUR, ter znesek DDV, ki znaša 6,8 EUR. Stroški tožnice, ki so nastali v (nadaljnjem) pravdnem postopku, tako znašajo skupaj 76,40 EUR.

Tožnica v tem postopku ni v celoti uspela, saj je za znesek glavnice v višini 182,34 EUR tožbo umaknila. Uspela je le v pogledu preostalega dela zahtevka, to je z približno z 44 %. Upoštevajoč 2. odstavek 154. člena je zato upravičena le do povračila sorazmernega dela stroškov, to je do zneska 33,60 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbama na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo in znesek stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožnici, znižalo za 58,60 EUR, to je z zneska 92,16 EUR na 33,60 EUR. V preostalem je pritožbi zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo, se o pritožbenih očitkih glede napak v seštevku, ne izjavlja, ker to ni potrebno.

(1) Pritožbo z dne 13. 10. 2011 je pritožnica vložila zoper sklep o stroških z dne 19. 9. 2011, pritožbo z dne 27. 10. 2011 pa zoper sklep sodišča z dne 12. 10. 2011 (o delu te pritožbe je pritožbeno sodišče že odločilo s sklepom z dne II Cp 341/2012 z dne 14. 9. 2012).

(2) Pritožbeno sodišče domneva, da ima pritožnica v mislih takso za pritožbo zoper sklep z dne 12. 10. 2011 s katerim je sodišče prve stopnje (med drugim) zavrnilo njen ugovor zoper plačilni nalog z dne 12. 9. 2011 (taksa za sodbo).

(3) Iz podatkov spisa izhaja, da ji je bil sklep vročen 30. 5. 2013, pritožba pa je bila vložena 31. 5. 2013. Plačila takse za to pritožbo je bila toženka oproščena (sklep z dne 3. 6. 2013, list. št. 127 -128).

(4) Pritožnica omenja tudi datum v točki I sklepa pritožbenega sodišča (list. št. 99), vendar pa v izreku tega sklepa ni naveden datum pritožbe, pač pa datum (12. 9. 2011) izdanega plačilnega naloga, ki ga je pritožbeno sodišče spremenilo.

(5) Primerjaj tudi odločitev VSL II Cp 1809/2013. (6) Časovna meja pravnomočnosti določa trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost. Pri časovni meji pravnomočnosti gre za vprašanje, stanje katerega trenutka sodišče lahko upošteva, ko odloča o zadevi. V rednem pravdnem postopku je to trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, v postopku, ki velja za spore majhne vrednosti, pa je to trenutek, ko se iztečejo roki za vložitev pripravljalnih vlog (primerjaj 452. in 453. člen ZPP in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 170 in 718).

(7) Glede na pritožničino navedbo v pritožbi, da ji datum 10. 5. 2005 ni poznan, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za očitno pisno napako, saj je sodišče prve stopnje v točki 11 govorilo o pripravljalni vlogi tožnice z dne 10. 5. 2010. (8) Gre namreč zgolj za plačano takso za postopek o predlogu za izvršbo v višini 36 EUR, ki bi bila enaka ne glede na višino terjatve, in odvetniško nagrado za predlog po tarifni številki 3460 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v znesku 10,80 EUR, ki bi bila, če bi tožnica predlog za izvršbo vložila le za znesek do 300 EUR, nižja za 4,5 EUR.