Jedro

Sodišče lahko zavrne dokazne predloge, ki so nesubstancirani, dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna, dejstva, ki niso predmet dokazovanja, prekludirane dokaze, prav tako ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano ali dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. Ker tožnik ni izkazal, da je vozilo predstavljalo sredstvo, s katerim je opravljal poslovno dejavnost oz. tega ni izkazal za svojo partnerko, so pritožbene navedbe, da je bil rubež na vozilo iz tega razloga nedovoljen, neutemeljene.

Delna ustavitev izvršbe (za zneske, ki jih je tožnik že plačal) ne pomeni ovire za opravljanje izvršbe, prav tako obročno odplačevanje dolga ni razlog za odlog izvršbe, zato je bil rubež zakonito opravljen.

Tožnik je sam povzročil, da pomočnika izvršitelja, ki sta opravljala rubež, nista mogla ugotoviti, ali ima tožnik v lasti še druge predmete, ki bi bili po vrednosti bliže vrednosti terjatve, saj vstopa v stanovanje ni dovolil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 7.900,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 80. členu določa, da izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, podjetniku in zasebniku, ki ni kmet, ni mogoče opraviti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti. Osebno vozilo, ki ga je zarubil toženec, je delovno sredstvo, ki je bilo nujno za opravljanje dejavnosti partnerke tožnika. Izvršitelj bi moral tožnika opozoriti na njegove pravice. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznih predlogov z zaslišanjem tožnikove partnerke A. A. in B. B. kršilo pravico do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Zaslišanje A. A. bi bistveno vplivalo na končni izid pravde, saj bi slednja izpovedala, da je osebno vozilo uporabljala za opravljanje dejavnosti raznosa časopisa, kar ji je bilo zaradi rubeža onemogočeno, zaradi česar si je morala avto izposoditi in je imela težave pri opravljanju dejavnosti in izpad dohodka. Podano je nesorazmerje med vrednostjo zarubljenega vozila (5.000 EUR) in dolgom v višini 718,51 EUR. Tožnik zasegu vozila ni mogel oporekati, dovolitve izvršbe na drug predmet pa ni mogel predlagati, ker je prava neuka stranka in svojih pravic ni poznal in ga toženec z njimi ni seznanil. Toženec bi moral tožnika pred rubežem pozvati na izjasnitev o izvršbi in delni ustavitvi. Sodišče naj upošteva 2., 8., 14., 22., 23., 25., 33. in 153. člen Ustave ter 6. in 17. člen EKČP. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik od toženca, izvršitelja, ki je opravljal rubež pri tožniku, vtožuje odškodnino. Tožencu očita nevestno in neskrbno delo, ker se ni pozanimal o resnični višini dolga in ob rubežu ni imel pravilno izračunane terjatve.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 23. člena URS in 6. člena EKČP, ker je zavrnilo tožnikova dokazna predloga z zaslišanjem A. A. ter B. B., ni utemeljen. Sodišče namreč lahko zavrne dokazne predloge, ki so nesubstancirani, dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna, dejstva, ki niso predmet dokazovanja, prekludirane dokaze, prav tako ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano ali dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je oba izpostavljena dokazna predloga obrazloženo zavrnilo s sprejemljivimi in tudi pravilnimi razlogi.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik dokaz z zaslišanjem A. A. predlagal zaradi potrditve, da je slednja tožnikovo vozilo uporabljala za opravljanje poslovne dejavnosti. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 5. 2022 (list. št. 36), je tožnik dokazni predlog z njenim zaslišanjem predlagal zaradi tega, da bi izpovedala, kaj je videla, slišala in doživela ob rubežu. Torej navedeni dokaz ni bil predlagan v zvezi z zatrjevanim opravljanjem poslovne dejavnosti A. A., sam potek rubeža pa med pravdnima strankama ni bil sporen. Sprejemljiv in prepričljiv je tudi razlog za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem B. B., ki naj bi izpovedal o tem, kaj se je zgodilo njemu. Ta dejstva za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembna.

8. Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. Ker tožnik ni izkazal, da je vozilo predstavljalo sredstvo, s katerim je opravljal poslovno dejavnost oz. tega ni izkazal za svojo partnerko (7. in 212. člen ZPP), so pritožbene navedbe, da je bil rubež na vozilo iz tega razloga nedovoljen, neutemeljene.

9. Pritožbeni očitek, da je toženec opustil del dolžnosti, ker ni poizvedel o stanju dolga, ker je bila izvršba delno ustavljena, ni utemeljen, saj je bilo v postopku med pravdnima strankama nesporno, da tožnik na dan rubeža svoje terjatve še ni v celoti poplačal. To utemeljuje opravo rubeža kljub dolžnikovemu ugovoru glede višine terjatve. Delna ustavitev izvršbe (za zneske, ki jih je tožnik že plačal) ne pomeni ovire za opravljanje izvršbe, prav tako obročno odplačevanje dolga ni razlog za odlog izvršbe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je bil rubež zakonito opravljen.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pomočnika izvršitelja tožnika nista seznanila z njegovimi pravicami v postopku, saj je bil tožnik tisti, ki je s svojim ravnanjem v postopku navedeno preprečil, ko je odšel v svoje stanovanje in v postopku ni želel sodelovati.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je opravljeni rubež predstavljal nedovoljen zaseg zaradi nesorazmernosti med vrednostjo zaseženega predmeta (vozila) in višino terjatve oz. dolga tožnika. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik sam povzročil, da pomočnika izvršitelja, ki sta opravljala rubež, nista mogla ugotoviti, ali ima tožnik v lasti še druge predmete, ki bi bili po vrednosti bliže vrednosti terjatve, saj vstopa v stanovanje ni dovolil. 71. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnika) glede rubeža jasno določa, da če je izvršitelj glede obsega rubeža v dvomu, zarubi več in ne manj stvari, kot je po njegovi oceni potrebno. Poleg tega je imel dolžnik v skladu z 80. členom Pravilnika tudi možnost po rubežu, če je menil, da obstoji med zarubljeno stvarjo in višino terjatve precejšnje nesorazmerje, predlagati sodišču dovolitev izvršbe na drug predmet, česar pa ni storil. 12. Pritožbena navedba, naj sodišče pri sojenju upošteva določila 2., 8., 14., 22., 23., 25., 33. in 153. člen URS ter 6. in 17. člen EKČP, ni obrazložena in zato ne omogoča odgovora.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker toženec pri opravljanju izvršbe pri tožniku ni ravnal protipravno, je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker pravdni stranki stroškov pritožbenega postopka nista priglasili, o njih ni bilo treba odločiti.