Jedro

Sodišču ni treba dokazno oceniti vsakega listovnega dokaza posebej, na podlagi 4. odstavka 324. člena ZPP mora v obrazložitvi sodbe navesti le zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo.

Ključno vprašanje v tem postopku je bilo, kakšna je bila vsebina dogovora o izdelavi zaključnega računa, torej uporaba pogodbenega statuta, ki izključuje obstoj zakonskega statuta. O uspešnosti tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve bi bilo mogoče razsojati le, če bi tožeča stranka storitve opravljala brez vsakršne pravne podlage. V tem primeru pa gre za vprašanje obsega oziroma vsebine dogovora o opravi in plačilu računovodskih storitev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137971/2011 z dne 23. 9. 2011 za glavnico 1.500,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 300,00 EUR od 18. 5. 2011 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.200,00 EUR od 9. 5. 2011 dalje do plačila; (II.) da se sklep o izvršbi razveljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 3.300,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 3.300,00 EUR od 18. 5. 2011 dalje do plačila in se zahtevek v tem delu zavrne ter (III.) da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo sta s pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Na pritožbi sta odgovorili obe pravdni stranki. Tožena stranka je preizkusila dokazno oceno sodišča in jo v (njej ugodnem delu) potrdila. Enako tožeča stranka, ki je v večji meri poudarila tudi, da je tožeča stranka za toženo stranko pred davčnimi organi opravila dejanja, ki jih je bila dolžna za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

O pritožbi tožene stranke

6. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev iz I. točke izreka. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožuje le zaradi plačila računovodskih storitev za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 4. 2011, to je v delu, v katerem ji je naloženo plačilo računovodskih storitev za čas od 1. 1. 2011 do 30. 4. 2011 (4x300,00 EUR). Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar iz vsebine izhaja, da konkretno le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutno bistvene kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja namreč, da sodišče zmotno šteje za dokazano, da je tožeča stranka opravljala računovodske storitve za toženo stranko že od januarja 2011 naprej, prav tako pa tak dogovor ni bil sklenjen.

7. Višje sodišče ne sprejema pritožbenega argumenta, da je taka ugotovitev sodišča neskladna z ugotovitvijo, da je bila pogodba sklenjena v mesecu aprilu 2011 in torej velja le za storitve od sklenitve dalje. Tudi ni mogoče sprejeti pritožbene navedbe, da bi o vsebini dogovora vedela povedati le direktorica tožeče stranke, ki je bila edina na sestanku s toženo stranko, a je pokojna. Drži sicer pritožnikova navedba, da sta bili na sestanku, na katerem je bila sklenjena pogodba, ves čas prisotni le sedaj že umrla zakonita zastopnica tožeče stranke in tožena stranka, vendar višje sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine pogodbe (da je bilo dogovorjeno opravljanje računovodskih storitev za leto 2011 - torej od januarja dalje). To izhaja tako iz zaslišanj strank in prič kot tudi iz listinskih dokazov (iz priloge A17; v tem delu tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju) in končno tudi iz logičnega sosledja dogodkov.

8. Med strankama ni sporno, to pa izhaja tudi iz zaslišanja A., ki je bila predhodna računovodkinja tožene stranke, da je omenjena priča računovodske storitve za toženo stranko opravljala le še v decembru 2010 in da tudi ni imela več mandata za sestavo zaključnega računa za leto 2010. Poleg tega tožena stranka za obdobje od januarja 2011 pa vse do junija 2011, ko je namesto tožeče stranke izbrala nov računovodski servis, tudi ni priložila nobenih računov računovodskega servisa, ki bi za to obdobje opravljal zanjo storitve, kot je to storila za leto 2010, ko je računovodske storitve opravljala A.. Zgolj okoliščina, da je do sestanka prišlo v aprilu 2011, še ne zadošča za utemeljenost pritožbene navedbe, ki želi predvsem poudariti nelogičnost takega sodnega sklepa.

9. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino priloge A17 (izpis edavki.durs.si), iz katerega naj bi izhajalo, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke ustrezne obrazce vlagal šele od 4. 5. 2011 dalje, prej pa je to počela A.. To sicer drži, a pritožba pove samo, kdaj je bil vnos v sistem opravljen (logično, da šele po sestanku, saj prej stranki nista sodelovali), pozabi pa povedati, kaj je napisano v rubriki „Podrobnosti“. Tam pa je za A. navedeno obdobje iz leta 2010 (na primer 1. oktober 2010 - 31. december 2010), za B. pa obdobje od 2011 dalje (na primer 1. januar 2011 - 31. marec 2011). In prav tako je treba razumeti razloge sodišča, da tudi iz tega dokaza izhaja, da je od januarja 2011 dalje vse potrebne obrazce vlagala tožeča stranka. Končno tudi A. ni povedala kaj drugega. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz povedanega tudi sledi, da ne more biti utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu zavzelo nasprotujoče si razloge (očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlogi sodišča prve stopnje si niso med seboj v nasprotju, temveč se logično podpirajo.

O pritožbi tožeče stranke

11. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za sestavo zaključnega računa za leto 2010 v znesku 300,00 EUR, ne pa tudi zahtevku za plačilo 3.300,00 EUR, kar predstavlja zmnožek 11-ih obrokov po 300,00 EUR (dvanajsti obrok predstavlja hkrati plačilo zaključnega računa - kar pa ni sporno). Tožeča stranka je zatrjevala, da je bilo treba za sestavo zaključnega računa še dopolniti in popraviti računovodstvo za leto 2010 po mesecih, poleg tega tožena stranka ni predložila podatkov v obliki, da bi bilo mogoče enostavno sestaviti zaključni račun.

12. Uvodoma tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je sodišče pavšalno zapisalo, da je vpogledalo v listine na spisovnih številkah A12 do A19, B2 do B16, C1 do C3, ne da bi listine specificiralo in jih dokazno ocenilo, zato je sodba nepopolna in se je ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je ostalo neugotovljeno oziroma napačno ugotovljeno. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče v sodbi navedlo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne, in za slednje navedlo razloge (glej tretji odstavek na četrti strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu popolna in višje sodišče nima kaj dodati. Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje posamezne listine tudi natančneje označiti. Sicer pa so v sodnem spisu priloge jasno označene in popisane, tako da ne more biti nobenega dvoma, katere dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo in nanje oprlo svojo odločitev. Kaj drugega pritožnik niti ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje ni prekršilo četrtega odstavka 324. člena ZPP. Tudi sicer je pritožbena navedba, ki lahko kvečjemu pomeni zatrjevanje relativno bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZIZ), ostala presplošna.

13. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo. Sodišču ni treba dokazno oceniti vsakega listovnega dokaza posebej, na podlagi četrtega odstavka 324. člena ZPP mora v obrazložitvi sodbe navesti le zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Sicer pa iz nadaljnje obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, kakšen pomen je sodišče pripisalo posamezni listini (zlasti A17 in A12). Sodišče prve stopnje je navedlo obširne razloge o tem, zakaj šteje posamezno dejstvo za dokazano, zato tudi ne more biti podan pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Bistvo pritožbe je, da je sodišče prve stopnje spregledalo - v tem delu tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja - bistveno okoliščino. To je, da je tožena stranka tožeči stranki izročila dokumentacijo za sestavo zaključnega računa v papirni obliki. To je pomenilo, da je morala tožeča stranka za sestavo zaključnega računa prenesti prinesene pisne podatke v računovodski program, pri tem pa je morala opraviti še sprotna, mesečna računovodska opravila za celo leto 2010. Pritožba temelji na realnem stanju zadeve, ki je v tem, da je tožeča stranka opravljala tudi računovodske storitve za nazaj, to je tudi za leto 2010 z namenom, da bi sploh lahko napravila zaključni račun, za katerega pa ni sporno, da je bilo dogovorjeno plačilo v višini 300,00 EUR. Vendar pri tem spregleda, da v tej zadevi ne gre za vprašanje, kaj vse je tožeča stranka morala storiti, da bi sestavila zaključni račun, temveč je bistveno to, kaj sta se stranki na ključnem sestanku v mesecu aprilu 2011 dogovorili, da bo storjeno in plačano. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da tožeča stranka drugačnega dogovora ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki mu v tem delu ni sledilo in je njegovo izpovedbo štelo za neprepričljivo; predvsem se je zdelo, kot da odgovarja prej tisto, kar je potrebno za uspeh v pravdi, kot pa nekaj, kar naj bi se dejansko zgodilo.

15. Sodišče prve stopnje je kot pomembno okoliščino štelo, da sedanji zakoniti zastopnik tožeče stranke na sestanku aprila 2011 ni bil prisoten. V času sestanka se je le slučajno in za krajši čas znašel v prostoru, kjer je imela njegova mama, sicer tedanja zakonita zastopnica tožeče stranke, sestanek s toženo stranko. Enako na sestanku ni bila prisotna tudi druga zaslišana priča C.. Tudi sicer je sodišče prve stopnje iz njegove izpovedi razumelo, da se je z dogovorom seznanil tako, da mu je mati povedala, kaj se je dogovorila, da bodo v podjetju naredili za toženo stranko, ne pa natančno, kakšen je dogovor glede plačila. In to je bistveno tudi za sodišče druge stopnje. Tožena stranka je izpovedala, da sta se dogovorili za sestavo zaključnega računa in to za ceno 300,00 EUR (v tem delu je tožeča z zahtevkom uspela). Kot je izpovedala priča A., katere izpovedbo tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija, je vse računovodske storitve za leto 2010, z izjemo oddaje zaključnega računa, napravila že ona. Priča je še pojasnila, da je prinesene podatke sproti obdelala, računovodska dokumentacija je bila urejena tako, da je bilo na podlagi tega mogoče izdelati zaključni račun. Računovodske podatke je toženi stranki izročila v fizični obliki in so bili pripravljeni za sestavo zaključnega računa.

16. Tudi višje sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je sicer mogoče, da so bile naknadno opravljene še različne poprave in dopolnitve računovodskih podatkov po posameznih računovodskih postavkah (nikakor pa ne v obsegu vseh računovodskih dogodkov v letu 2010), vendar s strani tožeče stranke ni bilo zatrjevano, da bi toženi stranki predočila potrebo po večjem obsegu popravljanja ali dopolnjevanja računovodskih dogodkov, predvsem pa da bi se stranki dogovorili za morebitno drugačno plačilo (ali pa bi tožeča stranka odstopila od pogodbe zaradi večjega obsega dela, kot je bilo zanj dogovorjeno plačilo). Pravilen je tudi logičen sklep sodišča prve stopnje, da bi bilo tudi nelogično, da bi tožena stranka naročila izdelavo zaključnega računa za ceno 12 mesečnih zneskov, če je za relevantno leto računovodske storitve že plačala predhodni računovodkinji. Po pritožbi ni več sporno, da je prejšnja računovodkinja zaključila računovodsko leto 2010 (z izjemo zaključnega računa). Sedaj v pritožbi tožeča stranka v bistvu navaja le, da je bistvena okoliščina v tej zadevi dejstvo, da so bili ti podatki tožeči stranki izročeni v pisni obliki. Kolikor tožeča stranka navaja, da je sedanji zakoniti zastopnik tožeče stranke vedel o vsebini dogovorjenega na sestanku aprila 2011, višje sodišče opozarja na 10. stran zapisnika z dne 9. 2. 2015, kjer je izpovedal, da je nekaj sestanka slišal, samo zdaj natančno ne ve, kaj sta se zakoniti zastopnici pogovarjali, kako bodo nadaljevali samo operativno delo, ampak sklenjen je bil dogovor o opravljanju del, ki jih je treba narediti.

17. Končno tudi ni utemeljena pritožba, da se sodišče prve stopnje s ključnim dokazom, zaslišanjem B., sedanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke, sploh ni ukvarjalo, ga ni vestno in skrbno presojalo samega zase in skupaj z ostalimi dokazi. S takim ravnanjem naj bi se sodišče izognilo dokazni oceni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kar po pritožbi predstavlja absolutno bistveno kršitev ZPP. Ker pritožba tega očitka konkretneje ne obrazloži, zadošča, da višje sodišče ugotovi, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke podalo v zadnjem odstavku na šesti strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Ocenilo je, da je pri njegovem izpovedovanju glede plačila bolj povedal to, kar je potrebno za uspeh v pravdi, kot nekaj, na kar ima konkreten in zanesljiv spomin. Tudi za pričo C. je ugotovilo, da ni gotovo vedela povedati o dogovorjenem plačilu za letno poročilo.

18. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi povedala, da dopis, ki ga tožeča stranka zatrjuje v dokaz obstoja terjatve (A12), ne pomeni dogovora, ampak enostransko listino, ki jo je sestavil zakoniti zastopnik tožeče stranke o zatrjevanem dogovoru. Na to je opozorilo tudi višje sodišče v odločbi I Cpg 1748/2013 z dne 4. 11. 2014, kakor tudi na dokazovanje obstoja tega dogovora. Kolikor v pritožbi navaja, da je tak dogovor bil dosežen, in se pri tem opira na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, višje sodišče opozarja, da je zakoniti zastopnik izpovedal, da je D. pristal na znižano plačilo, a pisnega dogovora ni podpisal. Tudi sicer pa tožeča stranka ni zatrjevala, da je bila omenjena oseba pooblaščena za sklepanje takega dogovora s tožečo stranko - da ga je sklepala v lastnem imenu (s. p.), pa je jasno, a je šlo za druge storitve (o katerih je s tožečo stranko prav tako obstajal spor). Zato tožeča stranka tudi ne more uspeti z novim dokaznim predlogom (podatki na spletni strani rumene strani), ki naj bi izkazovali upravičenost omenjene osebe za zastopanje tožene stranke (nedopustni dokazni predlog iz prvega odstavka 337. člena ZPP). Poleg tega pa že sama pritožba navaja, da naj bi omenjena spletna stran vsebovala le navedbo, da je bila omenjena oseba navedena kot (le) kontaktna oseba za toženo stranko. Za pričo C. pa je jasno, da ve povedati le tisto, kar ji je povedal brat. 19. V nadaljevanju tožeča stranka navaja tudi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve glede ugovora neupravičene obogatitve. Pritožnik navaja, da je dejstvo, da je tožeča stranka za izdelavo zaključnega računa za leto 2010 s strani tožene stranke postopoma prejemala dokumentacijo, ki je bila potrebna za izdelavo zaključnega računa, da je bila ta v fizični obliki (to je potrdila tudi predhodna računovodkinja) in jo je bilo potrebno elektronsko obdelati, poleg tega pa je bila še neurejena. Šele ko je tožeča stranka dokumentacijo tožene stranke spravila v red in jo računovodsko obdelala, je lahko pripravila zaključni račun za leto 2010, s tem pa so ji nastali stroški v višini 300,00 EUR mesečno za vsak mesec za leto 2010, torej skupaj 3.600,00 EUR in je bila tožena stranka za ta znesek neupravičeno obogatena. Višje sodišče na to odgovarja, da je bilo ključno vprašanje v tem postopku, kakšna je bila vsebina dogovora o izdelavi zaključnega računa, torej uporaba pogodbenega statuta, ki izključuje obstoj zakonskega statuta (primerjaj 190. člen OZ). O uspešnosti tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve bi bilo mogoče razsojati le, če bi tožeča stranka storitve opravljala brez vsakršne pravne podlage. V tem primeru pa gre za vprašanje obsega oziroma vsebine dogovora o opravi in plačilu računovodskih storitev.

20. Pritožbi nista utemeljeni in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Višje sodišče strankam ni priznalo stroškov pritožbenega postopka, ker je pritožbi zavrnilo, odgovora na pritožbo pa nista bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča (154. in 155. člen ZPP).