Jedro

Nova dejstva ali novi dokazi morajo biti takšni, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne obsodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca. Morebitna procesna nesposobnost obsojenca ni razlog za obnovo postopka, pač pa je razlog za vložitev drugega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec mora plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ks 38812/2015 z dne 25. 1. 2016 zavrnilo zahtevo za obnovo postopka obsojenega A. A. ter odločilo, da se ga oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil obsojenec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da prvostopenjsko sodbo spremeni, dovoli obnovo postopka ali izreče obsojenemu A. A. oprostilno sodbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obnova kazenskega postopka je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se v primerih in pogojih, ki jih izrecno določa Zakon o kazenskem postopku, lahko obnovi kazenski postopek, tudi če je končan s pravnomočnim sklepom ali pravnomočno sodbo. Obsojenec je zahtevo za obnovo postopka pred prvostopenjskim sodiščem vložil zaradi novih dejstev in novih dokazov, kar je obnovitveni razlog po 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prepričljivo obrazložilo, da dejstva in dokazi, ki jih v zahtevi navaja obsojenec, niso novi in niso takšni, ki bi vzbujali precejšen dvom v pravilnost dejanskega stanja, s čimer se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa. Kazenski postopek na podlagi novih dokazov in novih dejstev je namreč možno obnoviti le v primeru, če slednji utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu, kar pomeni, da morajo biti nova dejstva ali novi dokazi takšni, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca.

5. V pritožbi obsojenec zatrjuje, da je celoten postopek potekal v duhu kršenja njegovih z ustavo zagotovljenih človekovih pravic, pri čemer izpostavlja prvostopenjsko sodbo z dne 25. 3. 1997, ki pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 522/97 z dne 16. 10. 1997 razveljavljena, zato so takšna zatrjevanja v zvezi z odločanjem o pritožbi zoper izpodbijani sklep povsem neupoštevna in se iz tega razloga pritožbeno sodišče do njih tudi ni opredeljevalo.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da obsojenec tekom kazenskega postopka ni imel tolmača, ker da ne razume slovenskega jezika, čemur tudi pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Že prvostopenjsko sodišče je v točki 4 izpodbijanega sklepa natančno obrazložilo, da ne gre za dejstvo, ki bi bilo sporno, saj iz zapisnika z dne 26. 1. 1999 izhaja, da je obsojenec v navzočnosti svojega zagovornika izjavil, da slovensko razume in tolmača ne potrebuje. Ne le to, pritožbeno sodišče izpostavlja, da je obsojenec takšno izjavo posredoval sodišču že 11. 2. 1992 ob svojem prvem zaslišanju ter nato na vseh narokih za glavno obravnavo, kjer je iz zapisnikov razvidno, da je bil na pravico do tolmača vsakič opozorjen in da je izrecno izjavil, da tolmača ne potrebuje, ker slovensko dobro razume. Nenazadnje pa je tudi po vsebini tako njegovih izjav tekom kazenskega postopka, smiselnih odgovorov na zastavljena vprašanja, predvsem pa besedila zahteve za obnovo postopka in njegove pritožbe ugotoviti, da obsojenec slovenski jezik celo zelo dobro obvlada.

7. Tudi glede vprašanja, ali je bil na mestu nesreče postavljen prometni znak, ki omejuje hitrost vozil, je sodišče prve stopnje v svojem sklepu, ki ga obsojenec s pritožbo izpodbija, v točki 4 natančno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju, slednjemu v celoti pridružuje, saj prvostopenjsko sodišče v sodbi, katere obnovo si obsojenec prizadeva doseči, na podlagi več dokazov in ugotovljenih okoliščin zaključuje, da je prometni znak pred krajem prometne nesreče dejansko stal in je tudi omejeval hitrost na 60 km/uro, zato so odveč tudi neargumentirana namigovanja obsojenca glede časa nastanka skice izvedenca C. C. in polemiziranja v zvezi z vsebino dopisov Cestnega podjetja Ljubljana.

8. Prav tako neutemeljeno pa je zatrjevanje obsojenca, da je v obravnavani prometni nesreči utrpel tako hudo poškodbo glave, da je bil dejansko ves čas postopka povsem nemočna oseba, ki si je ves čas postopka delala škodo zaradi neprepoznavne možganske okvare in hudega upada mentalnih sposobnosti, saj takšna zatrjevanja obsojenca nikoli tekom postopka niso bila izpostavljena in jih tudi smiselno oblikovani stavki in vsebinski odgovori na zastavljena vprašanja, ki so razvidni iz zapisnikov o zaslišanjih oziroma narokih za glavne obravnave, nikoli niso izpostavljali kot vprašljiva, prav tako pa ni spregledati, da je obsojenec ves čas teka postopka imel zagovornika. Ob tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da morebitna procesna nesposobnost obsojenca ni razlog za obnovo postopka, pač pa je razlog za vložitev drugega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za varstvo zakonitosti, ki pa jo lahko vloži le državni tožilec in sicer v roku treh mesecev od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obsojencu oziroma njegovemu zagovorniku (tretji odstavek 421. člena ZKP), to pa pomeni, da je rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva že zamujen.

9. Ker je tudi pritožbeno sodišče ugotovilo, da obsojenec v svoji zahtevi ni predlagal novih dokazov in ni navajal dejstev, zaradi katerih bi bila mogoča sprememba pravnomočne sodbe v obsojenčevo korist, je obsojenčevo pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Na podlagi 98. člena v zvezi s členom 95 ZKP pa je odločeno tudi, da mora obsojenec plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 240,00 EUR (tarifna številka 7143 ZST-1).