Jedro

Tožnica se je v tretjem odstavku 6. člena Predpogodbe zavezala predložiti bančno garancijo v zavarovanje svojih obveznosti iz 6. člena Predpogodbe. Bančna garancija zato daje zavarovanje le za tiste obveznosti tožnice, ki izhajajo iz tega člena. V 6. členu Predpogodbe je določena obveznost tožnice, da na zahtevo prvega toženca od njega odkupi vse nepremičnine (iz 2. člena Predpogodbe) nazaj, po enaki ceni, kot so bile kupljene, če prvi toženec do 31. 12. 2006 iz kateregakoli razloga ne bi pridobil lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 1. členu Predpogodbe (prvi odstavek 6. člena Predpogodbe). V primeru pisnega poziva prvega toženca k izpolnitvi obveznosti povratnega odkupa je tožnica dolžna skleniti prodajno pogodbo in plačati kupnino (drugi odstavek 6. člena Predpogodbe). Tako ne drži revizijska navedba, da je v 6. členu Predpogodbe ponovljena temeljna obveznost tožnice, da prvemu tožencu zagotovi prenos lastninske pravice na nepremičninah iz 1. člena Predpogodbe, vendar pa izpolnitev te obveznosti ni zavarovana z bančno garancijo iz 6. člena Predpogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi toženec je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 1.769,72 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o reviziji, prvemu tožencu prepovedalo unovčiti bančno garancijo, ki jo je izdala druga toženka, za zavarovanje plačila št. GD – 5232/06 z dne 16. 1. 2006 in zahtevati kakršnokoli plačilo na podlagi te bančne garancije (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje); drugemu tožencu pa je prepovedalo kakršnokoli izplačilo po tej bančni garanciji (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje). Pritrdilo je presoji prvostopenjskega sodišča, da je bila bančna garancija izdana le glede obveznosti iz 6. člena predpogodbe, to je glede eventualne povratne prodaje nepremičnin, zaradi česar bi do unovčenja bančne garancije lahko prišlo le v primeru, če prvi toženec kot kupec do 31. 12. 2006 ne bi pridobil lastninske pravice na vseh nepremičninah iz predpogodbe in če bi iz tega razloga zahteval povratni odkup od tožnice ter plačilo kupnine. Tudi pritožbeno sodišče je presodilo, da je prvi toženec z unovčenjem zlorabil bančno garancijo. Posledično je pritožbeno sodišče sklenilo, da prvi toženec sam krije stroške pritožbe in da je tožeči stranki dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.539,94 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje).

3. Prvi toženec z revizijo izpodbija 2. in 3. točko izreka odločbe sodišča druge stopnje. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) pa predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo in sklep ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvi toženec zahteva povračilo priglašenih stroškov revizijskega postopka skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v pravočasnem odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Tudi tožeča stranka je priglasila stroške revizijskega postopka.

5. Iz podatkov Poslovnega registra Republike Slovenije izhaja, da se je 15. 6. 2012 začel stečajni postopek nad tožečo stranko, 21. 6. 2012 pa še stečajni postopek nad prvim tožencem. Za ta primer Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 4. točki 205. člena določa, da se pravdni postopek prekine po samem zakonu. Pravna posledica prekinitve pravdnega postopka je prepoved sodišču, da v času prekinitve postopka opravlja kakršnakoli pravdna dejanja. Izjemo pomeni situacija, ko prekinitev nastane po koncu glavne obravnave (drugi odstavek 207. člena ZPP), saj lahko tedaj sodnik na podlagi obravnave izda odločbo. Takšna situacija je podana tudi v tej zadevi, saj je prekinitev postopka nastopila, potem ko so bila opravljena vsa pravdna dejanja strank v zvezi z revizijo. Prvi toženec je namreč vložil revizijo 28. 2. 2011, tožnica pa odgovor na revizijo 4. 4. 2011. 6. Revizija ni utemeljena.

Pravno relevantno dejansko stanje

7. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožnica in prvi toženec sta se s predpogodbo z dne 23. 12. 2005 (v nadaljevanju Predpogodbo) dogovorila, da tožnica kot prodajalka v 2. členu navedenih nepremičnin jamči prvemu tožencu kot kupcu teh nepremičnin, da bo tožnica v določenih rokih pridobila lastninsko pravico oziroma druge pravice, na podlagi katerih bo kupec lahko pridobil lastninsko pravico, še na nepremičninah iz 1. člena Predpogodbe.

- Dogovorila sta se tudi, da ima prvi toženec pravico prodati tožnici vse nepremičnine (iz 2. člena Predpogodbe) nazaj, po enaki ceni, kot so bile kupljene, če prvi toženec do 31. 12. 2006 iz kateregakoli razloga ne bi pridobil lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 1. členu Predpogodbe (prvi odstavek 6. člena Predpogodbe).

- Povratni odkup naj bi se realiziral v 8 dneh od prejema pisnega poziva kupca k izpolnitvi te obveznosti (drugi odstavek 6. člena Predpogodbe).

- Prodajalka se je v zavarovanje svojih obveznosti iz 6. člena Predpogodbe zavezala predložiti bančno garancijo za znesek 60.000.000,00 SIT z veljavnostjo 18 mesecev od dneva njene izdaje (tretji odstavek 6. člena Predpogodbe). Druga toženka je izdala to bančno garancijo (garancija za zavarovanje plačila št. GD 5235/06 za znesek 250.375,56 EUR z veljavnostjo do 16. 7. 2007).

- Prvi toženec je vložil zahtevek za unovčenje bančne garancije in od druge toženke zahteval izplačilo zneska iz bančne garancije. Navedel je, da tožnica ni izpolnila dogovorjenih medsebojnih obveznosti, pravic in dolžnosti za nakup nepremičnin iz točke a 1. člena Predpogodbe.

- V besedilu bančne garancije je zapisano, da je naročnik garancije oziroma prodajalec dolžan skladno s 6. členom svoje obveznosti zavarovati z garancijo v višini 60.000.000,00 SIT.

- Medsebojne obveznosti po Predpogodbi niso bile realizirane, vendar pa prvi toženec ni uveljavljal pravice do povratnega odkupa nepremičnin.

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Revident trdi, da iz bančne garancije jasno izhaja, da se jamstvo nanaša na vse obveznosti iz Predpogodbe. Priznava, da je v tretjem odstavku 6. člena Predpogodbe dogovorjena dolžnost predložiti bančno garancijo za zavarovanje obveznosti po tem členu, trdi pa, da je v prvem odstavku ponovljena temeljna obveznost tožnice, da prenese lastninsko pravico na spornih nepremičninah nanjo. Zato naj bi bilo s Predpogodbo dogovorjeno, da bančna garancija varuje vse obveznosti prodajalca po Predpogodbi. V potrditev svojega stališča se sklicuje na besedilo bančne garancije, ki govori o pravicah, obveznostih in dolžnostih za nakup nepremičnin iz točke a 1. člena Predpogodbe, jamstvo pa naj bi se dajalo za izpolnjevanje vseh obveznosti do upravičenca iz Predpogodbe, pri čemer ni zapisana omejitev na obveznost povratne prodaje. Sodiščema nižjih stopenj očita, da sta napačno razlagali besedilo Predpogodbe in bančne garancije. Vztraja, da sta v 6. členu Predpogodbe zgolj dogovorili obveznost zavarovanja z bančno garancijo in da je zgolj s tem v zvezi ta člen naveden v bančni garanciji.

9. Revizijskim trditvam ni mogoče pritrditi. Tožnica se je v tretjem odstavku 6. člena Predpogodbe zavezala predložiti bančno garancijo v zavarovanje svojih obveznosti iz 6. člena Predpogodbe. Bančna garancija zato daje zavarovanje le za tiste obveznosti tožnice, ki izhajajo iz tega člena. V 6. členu Predpogodbe je določena obveznost tožnice, da na zahtevo prvega toženca od njega odkupi vse nepremičnine (iz 2. člena Predpogodbe) nazaj, po enaki ceni, kot so bile kupljene, če prvi toženec do 31. 12. 2006 iz kateregakoli razloga ne bi pridobil lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 1. členu Predpogodbe (prvi odstavek 6. člena Predpogodbe). V primeru pisnega poziva prvega toženca k izpolnitvi obveznosti povratnega odkupa je tožnica dolžna skleniti prodajno pogodbo in plačati kupnino (drugi odstavek 6. člena Predpogodbe). Tako ne drži revizijska navedba, da je v 6. členu Predpogodbe ponovljena temeljna obveznost tožnice, da prvemu tožencu zagotovi prenos lastninske pravice na nepremičninah iz 1. člena Predpogodbe. Ta obveznost tožnice sicer izhaja iz 1. člena Predpogodbe, vendar pa izpolnitev te obveznosti ni zavarovana z bančno garancijo iz 6. člena Predpogodbe. Za primer, da tožnica ne bi izpolnila svoje obveznosti iz 1. člena Predpogodbe, so interesi prvega toženca varovani z njegovo pravico do povratne prodaje že kupljenih nepremičnin.

10. Revizijsko sodišče zato pritrjuje zaključku sodišč nižjih stopenj, da pomeni unovčenje bančne garancije zaradi neizpolnitve obveznosti tožnice, da zagotovi prenos lastninske pravice na nepremičninah iz 1. člena Predpogodbe, zlorabo. Tega zaključka ne spremeni niti besedilo bančne garancije, iz katerega izhaja zgolj, da je „naročnik garancije oziroma prodajalec dolžan skladno s 6. členom [Predpogodbe] svoje obveznosti zavarovati z garancijo v višini 60.000.000,00 SIT.“

11. Revident sodišču tudi očita, da glede obsega zavarovanja ni ugotavljalo volje pravdnih strank, temveč je le sledilo navedbam tožnice, dokazni predlog z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal prvi toženec, pa je pavšalno zavrnilo kot nepotreben, brez obrazložitve. Zato je po njegovem mnenju podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih.

12. Z revizijskim očitkom o opustitvi ugotavljanja volje pravdnih strank revident najverjetneje meri na kršitev pravila iz drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki omogoča iskanje skupnega namena pogodbenikov tudi zunaj pomena uporabljenih izrazov. Vendar pa se to pravilo uporabi le v primeru spornih pogodbenih določb, to je določb, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag, pri tem pa zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra nobene vloge.(1) Določba 6. člena Predpogodbe je jasna, zato se zanjo pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ ne uporablja. Z navedbami o zavrnitvi dokaznih predlogov z zaslišanjem prič revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, ta pa ni predmet presoje revizijskega sodišča. 13. Revident izpodbija tudi stališče pritožbenega sodišča, da ni pomembno, do kdaj je bančna garancija veljala, v nadaljevanju pa navaja razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje napačno razlagalo čas veljavnosti bančne garancije. S tem revident zopet napada sodbo sodišča prve stopnje, ki pa ni predmet revizijskega preizkusa.

14. Vrhovno sodišče je odgovorilo na tiste navedbe iz revizije in odgovora na revizijo, ki so bile bistvene za odločitev o reviziji. Ker se je izkazalo, da uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prvi toženec z revizijo ni uspel, zato mora tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za odgovor na revizijo, ki skupaj z 20 % davkom na dodano vrednost znaša 1.735,02 EUR, in 2 % materialne stroške, ki znašajo 34,70 EUR. Vrhovno sodišče je tako sklenilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Op. št. (1): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013, točka 14.