Jedro

Če je pogodba v celoti izpolnjena, je stranki ne moreta sporazumno razdreti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevka, da je neveljavna pogodba, ki sta jo 25.8.1995 sklenili toženi stranki za poslovni prostor štev. 3 v objektu X. ulica 24 ter zahtevek, da je ta pogodba nična. Tožnico je zavezalo, da mora prvi toženi stranki povrniti 72.350,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Navaja, da prvostopno sodišče ni ugotovilo, da bi bila sporna prodajna pogodba nična. Vendar je nesporno, da je prva tožena stranka drugi toženi stranki prodala poslovni prostor kljub temu, da je bila veljavno sklenjena pogodba za isti prostor s tožnico in da je tožnica izpolnila vse svoje obveznosti iz prodajne pogodbe. Stališče sodišča prve stopnje, da sporna (ponovna) prodaja poslovnega prostora ne nasprotuje ustavi, morali ter prisilnim predpisom, je vsekakor nesprejemljivo. Ustava Republike Slovenije zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Pridobitev lastninske pravice je urejena z zakonom in sicer z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila zahtevka identična. Enkrat se namreč zahteva neveljavnost (torej razveljavitev), drugič pa ničnost. Dejstvo, da naj bi toženi stranki razveljavili sporno pogodbo in o tem šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo obvestili sodišče in tožečo stranko, je vprašljivo, saj pogodba ni overjena in tožnica še sedaj ni prejela ključev spornega lokala. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka.

Ker je sporna pogodba razveljavljena s sporazumom med toženima strankama, je upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sporazumna razveljavitev (oz. natančneje razdor) pogodbe je pogodba, s katero stranki odstopita od prvotne pogodbe. Svoj odstop izrazita s soglasjem izjavljenih volj, ki je v bistvu nova pogodba (mutuus dissensus), s katero se razdre prvotna pogodba. To pomeni, da ima sporazumen razdor pogodbe oz. nova pogodba za predmet ukinitev prvotne pogodbe. Vendar je tak (sporazumen) razdor mogoč le, dokler prvotna pogodba ni v celoti realizirana, t.j. dokler nista stranki izpolnili svojih obveznosti iz prvotne pogodbe. Če pa je ta pogodba v celoti izpolnjena, predstavlja soglasje strank o razdoru pogodbe v bistvu novo pogodbo z zamenjanimi vlogami. Če je tako kupec plačal ceno, prodajalec pa prenesel nanj lastninsko pravico, je njuna kasnejša pogodba o razdrtju prvotne pogodbe v bistvu nova prodajna pogodba, v kateri prvotni kupec nastopa kot prodajalec, prvotni prodajalec pa kot kupec. Sporazumen razdor pogodbe kot splošen način prenehanja pogodbe je torej mogoč le v primeru neizpolnjene ali delno izpolnjene pogodbe, ne pa tudi, kadar je le-ta popolnoma realizirana.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, ali je bila sporna pogodba realizirana. Ker je (zaradi zmotnega materialnopravnega pojmovanja razdora pogodbe) to opustilo, pritožbeno sodišče opravičeno dvomi v popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločbe, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo. Tako je odpadla potreba po obravnavanju pritožbe zoper stroškovni del sodbe.

Če se bo sodišče prve stopnje prepričalo, da je bila sporna pogodba realizirana, naj oceni, ali ne predstavlja ponovna prodaja sporne nepremičnine (zlasti, če je od prve prodaje preteklo že pet let in če je tožnica kot prva kupovalka v celoti plačala ceno) kršitev etičnih načel (posebej, če se prva tožena stranka ukvarja s prodajo nepremičnin) ter ali ne nasprotuje tudi načelu vestnosti in poštenja (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

Sicer pa velja tožnico in sodišče prve stopnje opozoriti še na naslednje: V teoriji civilnega prava je neveljavnost pravnega posla višji pojem, ki zajema tako ničnost kot izpodbojnost. Bistvena razlika med ničnostjo in izpodbojnostjo je v tem, da ničnost učinkuje na nazaj (ex tunc), izpodbojnost pa za naprej (ex nunc). Ničnost se pojavlja v dveh oblikah: kot absolutna ničnost in kot relativna ničnost. Tudi ZOR pozna dve obliki neveljavnosti pogodb: ničnost in izpodbojnost. Vendar z ničnostjo pojmuje absolutno ničnost, z izpodbojnostjo pa relativno ničnost. Kategorije izpodbojnosti v smislu neveljavnosti pogodbe za naprej (ex nunc) pa ZOR ne pozna.

Pomembna razlika med ničnostjo in izpodbojnostjo, kot je ta urejena v ZOR, je v tem, da je prva neodvisna od volje strank (103. in 109. člen ZOR), medtem ko je uveljavljanje izpodbojnosti pridržano le stranki, v katere interesu je bila ugotovljena (112. člen ZOR). To pa pomeni, da je zahtevek, s katerim stranka (ali druga zainteresirana oseba ter državni tožilec) uveljavlja ničnost, vslej ugotovitven, zahtevek, s katerim stranka uveljavlja izpodbojnost, pa konstitutiven. Ker sta v konkretnem primeru oba eventualno kumulirana zahtevka ugotovitvena, se zdi na prvi pogled sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre za identična zahtevka. A ker mora sodišče poleg samega tožbenega predloga obravnavati tudi tožbene navedbe, kjer tožnica navaja, da zahteva prvenstveno ugotovitev ničnosti, podrejeno pa razveljavitev (glej 3. stran tožbe), bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s 298. členom ZPP zahtevati pojasnislo tega protislovja (protislovja med tožbenimi navedbami in tožbenem predlogom). Na enak način bo moralo tudi razčistiti, koga tožnica kot prvo toženo stranko sploh toži.