Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pravdno sodišče je v primeru, ko tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Že iz pravnomočnega izreka kazenske sodbe, katerega del je tudi opis kaznivega dejanja, izhaja, da je toženec tožnici z udarcem s pestjo povzročil škodo. Nižji sodišči pa sta v tej pravdi pravilno ugotavljali dejstva o obsegu škode, ki je tožnici nastala z omenjenim kaznivim dejanjem, in o morebitnem njenem soprispevku k nastali škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o tožbenih zahtevkih za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki ji jo je povzročil toženec z udarcem s pestjo. Prvostopenjsko sodišče je tožnici med drugim prisodilo 5.925,55 EUR (prej 1,420.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo in (skupaj) 256,70 EUR (prej 61,516 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe.

2. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da sta nižji sodišči zmotno odmerili višino tožničine nepremoženjske škode. Tožnici sta napačno priznali odškodnino iz naslovov strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, saj ugotovitve ne omogočajo prisoje odškodnine iz teh dveh naslovov. Neutemeljeno pa sta ji priznali tudi izgubo na dohodku. Gre za odločitev, ki je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izvedenec pri tožnici ob pregledu ni ugotovil dvojnega vida, kar je zapisal v izvedenskem mnenju. Izvedenec stomatologije, maksilofacialne kirurgije, poškodb in plastike obraza za takšne ugotovitve niti ni pristojen, saj bi dvojni vid lahko ugotovil le oftalmolog, pred tem pa bi bilo treba ugotoviti morebitne tožničine težave z očmi, ki jih je imela pred tem dogodkom. V tem delu je zato podana bistvena kršitev določb določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine zmotno upoštevalo okoliščino dolgotrajnosti postopka, saj je le-ta lahko le predmet drugih postopkov. Nenazadnje toženec tožnici škode niti ni povzročil. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožnica pri padcu vznak ni bila poškodovana. Gre za odločilna dejstva, o katerih ni navedenih razlogov. Tožnica je o okoliščinah dogodka različno izpovedovala. Ob padcu vznak bi utrpela še dodatne poškodbe. Glede teh okoliščin bi bilo treba pridobiti mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke, ki je edini pristojen za oceno nastanka poškodb.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o tožbenih zahtevkih za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije zoper odločitev o tožbenih zahtevkih za povrnitev premoženjske škode

6. Tožnica je uveljavljala tudi zahtevke za povrnitev premoženjske škode, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je treba zato presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je bila tožnici iz naslova premoženjske škode prisojena odškodnina v skupni višini 256,70 EUR (prej 61,516 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o teh zahtevkih, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) [drugi odstavek 367. člena ZPP]. Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije O temelju odškodninske odgovornosti

7. Toženec je bil s pravnomočno kazensko sodbo (sodba Višjega sodišča v Celju Kp 351/2001 z dne 16.10.2001 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 167/97 z dne 7.5.2001) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Že pritožbeno sodišče mu je pravilno pojasnilo, da je pravdno sodišče v primeru, ko tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Iz pravnomočnega izreka kazenske sodbe, katerega del je tudi opis kaznivega dejanja, izhaja, da je toženec dne 2.8.1997 okoli 21.15 ure na parkirnem prostoru pred jamo ... tožnico s pestjo udaril v levo stran obraza in ji s tem povzročil prelom zgornje leve čeljustnice. Nižji sodišči pa sta v tej pravdi pravilno ugotavljali dejstva o obsegu škode, ki je tožnici nastala z omenjenim kaznivim dejanjem, in o morebitnem njenem soprispevku k nastali škodi, pri čemer sta ugotovili, da njen soprispevek ni podan.

8. Toženec v reviziji izpodbija temelj odškodninske odgovornosti s trditvami, da tožnici ni povzročil škode, ki pa so celo v primeru, če bi bile resnične, neupoštevne vsaj iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da je pravdno sodišče vezano na obstoj kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti, drugi pa v tem, da so revizijsko sodišče in stranke vezani na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so vse navedbe, s katerimi toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, nedovoljene in zato neupoštevne. Ob tem sicer vztraja, da tožnica, ker ni utrpela nobenih telesnih poškodb, sploh ni padla vznak, vendar ta okoliščina ni pravno relevantna niti ni takšna, da bi lahko vplivala na pravno relevantna dejstva (dejstva o poškodbah, ki jih je tožnici z udarcem s pestjo povzročil tožnik). Tudi očitek, da bi bilo v zvezi z mehanizmom poškodbe treba pritegniti izvedenca sodnomedicinske stroke, ki ga tožeča stranka ni predlagala, zato ni utemeljen. Prav tako zaradi neupoštevanja teh dejstev nista podani bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava.

O višini prisojene odškodnine

9. Nedovoljene in zato neupoštevne so vse revizijske navedbe, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da kot posledica udarca pri tožnici ni bil ugotovljen dvojni vid), saj je revizijsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Toženec ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja in pritegnitve novega izvedenca, čeprav je v postopku pred nižjima sodiščema podal pripombe na izvedensko delo. S pripombami (z nedovoljeno kritiko ugotovljenega dejanskega stanja) nadaljuje tudi v reviziji in jih podkrepi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da izvedenec pri pregledu ni ugotovil dvojnega vida, oziroma v tem, da je za ugotovitev dvojnega vida lahko pristojen le izvedenec oftalmolog. Gre za navidezni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katerim toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji sojenja ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči z odmero denarne odškodnine za tožničine prestane in bodoče telesne bolečine v višini 2.921,04 EUR (prej 700.000 SIT), za strah v višini 918,04 EUR (prej 220.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

11. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnici nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti do deveti strani prvostopenjske in na tretji strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče na tem mestu povzema le, da je tožnica utrpela prelom leve zgornje čeljustnice v predelu spodnjega očesnega roba, ki je imel za posledico ukleščenost levega podočesnega živca, ki oživčuje levo lice in leve zgornje zobe ter levo nosno krilo. Same ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in nevšečnostih, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne dajejo podlage niti za zavrnitev odškodnine niti za znižanje odškodnine iz kateregakoli izmed teh naslovov. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.

Skupni odmerjeni znesek 5.925,55 EUR (prej 1,420.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 7,2 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

12. Toženec v reviziji izpostavlja vprašanje odmere pravične denarne odškodnine glede na čas čakanja na njeno odmero, vendar ta materialnopravni očitek po oceni revizijskega sodišča ni utemeljen, saj ni pogojev za znižanje odmerjene odškodnine tudi v primeru, če okoliščina trajanja postopka ne bi bila upoštevana.

13. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožnika v ostalem delu zavrnilo.