Jedro

Za razširitev imenovanja sodnega cenilca je treba izpolnjevati enake pogoje kot pri imenovanju za sodnega cenilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za razširitev imenovanja za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništva, podpodročje nepremičnine in stavbna zemljišča. V obrazložitvi se sklicuje na pogoje za imenovanje sodnega cenilca iz prvega in četrtega odstavka 87. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Ugotavlja, da je bil tožnik z odločbo z dne 15. 1. 2004 imenovan za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništva, podpodročje gradbeništvo splošno, gradbeni objekti, visoke gradnje in zaključna dela. Iz k vlogi priložene dokumentacije izhaja, da je tožnik pridobil četrto stopnjo izobrazbe, zaradi česar je toženka zaprosila predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani za mnenje o obstoju potreb po sodnih cenilcih za podpodročji nepremičnin in stavbnih zemljišč. Iz njegovih odgovorov izhaja, da potreb po tovrstnih sodnih cenilcih ni, zaradi česar tožnik ne izpolnjuje pogojev za razširitev imenovanja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil kot gradbeni tehnik z odločbo temeljnega sodišča v Ljubljani leta 1985 imenovan za sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko, z odločbo Ministrstva za pravosodje (MP) v letu 2004 pa za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročja gradbeni objekti, gradbeništvo splošno, visoke gradnje, zaključna dela. Cenitve nepremičnin tako opravlja od leta 1985. MP je v začetku leta 2010 administrativno in brez zahtev po dodatnem šolanju ter izpitih pri strokovnem področju gradbeništvo uvedlo novo podpodročje – nepremičnine, za katerega ima tožnik – razen šolske izobrazbe, kot jo je določil novi Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) –, vsa potrebna znanja in praktične dolgoletne izkušnje za cenilca podpodročja nepremičnin. Z izpodbijano odločitvijo je toženka neutemeljeno naredila razlikovanje med vlagatelji vlog za razširitev na podpodročje nepremičnin samo na podlagi stopnje izobrazbe, pri čemer ni upoštevala, da so vsi v minulem obdobju posedovali isto znanje, šolanje, izobraževanje in izkušnje na področju cenitve nepremičnin. Vse do uvedbe omenjenega podpodročja je bilo to zajeto v strokovnem področju gradbeništvo in ostalih podpodročjih, za katera je bil tožnik imenovan. Nadalje meni, da bi morala toženka na podlagi tretjega odstavka 9. člena Pravilnika izdati ugotovitveno odločbo, ne pa njegovo vlogo zavrniti, s čimer je napačno uporabila materialni predpis. Napačno je bilo ugotovljeno, da ima le četrto in ne peto stopnjo stopnjo izobrazbe za program gradbeni tehnik. Navaja še, da so bili za sodne cenilce za strokovno področje gradbeništva, podpodročje nepremičnin, v obdobju 2010 in 2011 imenovani obstoječi sodni cenilci, ki jim je MP samo razširilo strokovno podpodročje. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo priznava, da je tožnik pridobil peto stopnjo izobrazbe, vendar tudi ta terja uporabo četrtega odstavka 87. člena ZS, saj se vloga sodnega cenilca, ki predlaga razširitev imenovanja, obravnava enako kot vloga kandidata za imenovanje sodnega cenilca. Čeprav tožnik navaja, da se je kot sodni cenilec vsa leta redno izpopolnjeval, to za odločitev v zadevi ni pomembno, saj je bilo navedeno potrebno za ohranjanje statusa sodnega cenilca, ni pa to ključni argument za razširitev imenovanja. Sklicuje se na 5. točko prvega odstavka in četrti odstavek 87. člena ZS. Neutemeljena je trditev, da je Pravilnik diverzificiral dejavnost cenitve nepremičnin, saj noben pravilnik ni uvedel področij in podpodročij imenovanja. V konkretnem primeru tudi ni prišlo do spremembe strokovnega področja ali podpodročja imenovanja, zato ni podlage za izdajo ugotovitvene odločbe iz tretjega odstavka 9. člena Pravilnika. Podpodročje nepremičnin namreč ni spremenilo podpodročja, ki je obstajalo že pred njegovo uvedbo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je tožnik vložil zahtevo za razširitev imenovanja sodnega cenilca na podpodročje nepremičnine in stavbna zemljišča v okviru področja gradbeništva, zato je bil organ o takem zahtevku tudi dolžan odločiti (prvi odstavek 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). To pa tudi pomeni, da presoja, ali bi morala toženka v njegovem primeru izdati ugotovitveno odločbo na podlagi tretjega odstavka 9. člena Pravilnika, po katerem minister po uradni dolžnosti izda ugotovitveno odločbo v primeru, če se spremeni poimenovanje strokovnega področja, za katerega je bil cenilec imenovan, ni predmet obravnavanja v tem postopku. Tožnik lahko zahteva njeno izdajo, če iz razlogov, ki jih navaja v tožbi, meni, da ima uvedba podpodročja nepremičnin enak učinek kot sprememba poimenovanja podpodročja, ker da je že v okviru svojega dosedanjega imenovanja za sodnega cenilca opravljal cenitve nepremičnin, zaradi česar neizdaja te odločbe pomeni poseg v njegove pravice, pridobljene na podlagi uvodoma navedene odločbe MOP iz leta 2004. Tožnikova zahteva, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ima podlago v prvem odstavku 12. člena Pravilnika (Uradni list RS, št. 88/10), po kateri lahko cenilec predlaga razširitev za eno ali več strokovnih področij in podpodročij, za katera želi biti imenovan za cenilca. Po drugem odstavku istega člena se razširitev opravi po postopku za imenovanje, določenem z zakonom in s tem pravilnikom.

Iz navedenega izhaja, da je treba tudi za razširitev imenovanja izpolnjevati enake pogoje kot pri imenovanju za sodnega cenilca. Ker v zadevi ni sporno, da tožnik nima univerzitetne izobrazbe, kot to za imenovanje sodnega cenilca zahteva 5. točka prvega odstavka 87. člena v zvezi z 92. členom ZS, je toženka pri ugotavljanju, ali tožnik izpolnjuje pogoje za razširitev imenovanja na podpodročje nepremičnin in stavbnih zemljišč, pravilno uporabila četrti odstavek 87. člena ZS. Po tej določbi je lahko za sodnega cenilca izjemoma imenovana tudi oseba, ki ima visoko, višjo ali srednjo strokovno izobrazbo s področij, kjer primanjkuje sodnih cenilcev in ni kandidatov z ustrezno univerzitetno izobrazbo. Po 8. členu Pravilnika se potrebe po cenilcih na posameznem strokovnem področju in podpodročju cenilskega dela, na katerem primanjkuje cenilcev, ugotovijo na podlagi obrazloženega mnenja predsednika sodišča na območju sodnega okrožja, kjer ima kandidat stalno ali začasno prebivališče. Ker je bilo na podlagi mnenj predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 1. 2011 in 7. 4. 2011 ugotovljeno, da potreb po sodnih cenilcih za nepremičnine in stavbna zemljišča ni, je toženka pravilno zavrnila tožnikov predlog za razširitev imenovanja za sodnega cenilca za nepremičnine in stavbna zemljišča na strokovnem področju gradbeništvo.

Trditev, da ravnanje toženke posega v tožnikove ustavno zagotovljene pravice, ni obrazložena, zato preizkus v tej smeri ni mogoč. Poleg tega tožnik glede zavrnitve razširitve imenovanja za podpodročje stavbnih zemljišč ne navaja razlogov, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi v tem delu. Že iz tega razloga je tožba glede zavrnitve razširitve imenovanja na podpodročje stavbnih zemljišč neutemeljena.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (da tožnik nima univerzitetne izobrazbe, da iz pridobljenih mnenj ne izhaja potreba po tovrstnih sodnih cenilcih), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).