Jedro

Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se ne preizkuša po uradni dolžnosti, zato bi bila pritožnica, da bi z očitkom te kršitve uspela, morala izkazati, da je dokaz predlagala glede dejstva, s pomočjo katerega je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo sodbo (tj. glede njenega nosilnega razloga), obenem pa ni, ni dovolj ali ni pravilno pojasnilo zavrnitve izvedbe dokaza.

Izrek

I. Tožničini pritožbi zoper sklep iz II. točke izreka izpodbijane odločbe se ugodi, tako da se tožnici vrne del takse v znesku 428 EUR, pritožbi zoper sklep iz VI. to­čke izreka izpodbijane odločbe pa se ugodi delno, tako da se znesek tožnici prisojenih stroškov spremeni s 3544,46 na 3753,44 EUR, v ostalem izpodbijanem delu pa se prvostopenjski sklep o stroških potrdi.

II. Toženkina pritožba zoper sodbo iz IV. in VI. točke izreka se zavrne ter se sodba v tem delu potrdi.

III. Toženka mora tožnici povrniti 653,31 EUR za stroške odgovora na toženkino pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica se pritožuje zoper zavrnitev njenega predloga za vrnitev dveh tretjin sod­ne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in zoper odmero pravdnih stroškov (VI. točka izreka tiste odločbe). Toženka pa s pritožbo izpodbija sodbo, da mora tožnici plačati 33.603,31 EUR s pripadki (IV. točka izreka iste odločbe).

2. Na toženkino pritožbo je odgovorila tožnica ter predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov.

3. Tožničina pritožba je delno utemeljena, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

4. Tožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev predloga za vrnitev dela takse oprlo le na dejstvo, da je tožnica plačala eno(tno) takso za tožbo, vloženo zoper uvodoma navedeno toženko kot nekdanjo drugo toženko in zoper nekdanjo prvo toženko A., d. o. o., medtem ko je tožnica dejansko poleg tega plačala še 642 EUR takse za razširitev tožbe z zahtevkom, usmerjenim zgolj zoper navedeno družbo, zoper njo pa je nato tožbo v celoti umaknila in je bil postopek v tem delu ustavljen. Prvi odstavek 36. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) daje pravico do vrnitve preplačane takse, primer česar izhaja iz razmerja tarifne št. 1112 tarife ZST-1, ki določa količnik 1,0 za odmero takse pri umiku tožbe pred pripravljalnim ali prvim narokom, in splošne tarifne št. 1111 za postopek pred sodiščem prve stopnje s količnikom 3,0. To, skratka, pomeni, da tožnici pripadata dve tretjini preplačane takse, kar ji je pritožbeno sodišče s sklepom pod I. točko izreka svoje današnje odločbe tudi prisodilo.

5. Pod isto točko izreka je višje sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo tudi glede pravdnih stroškov. Ugoditev je delna v tem smislu, da je drugostopenjsko sodišče pritožnici priznalo nekatere stroškovne postavke, ki ji jih prvostopenjsko sodišče ni, vendar je drugače od njega (in drugače od dela drugih višjestopenjskih odločb) izhajalo iz stališča, ki je za pritožnico manj ugodno, in sicer da je najbolj pravilna uporaba določbe o spremembi vrednosti odvetniške točke taka, da se storitve tožničine pooblaščenke v zvezi s procesnimi dejanji pred to spremembo vrednotijo še po stari in nižji vrednosti točke.1 Kombinacija obeh navedenih pristopov sodišča druge stopnje, ki je v tej obliki dopustna,2 nazadnje privede do višjega zneska stroškov, do katerih je tožnica upravičena iz postopka na prvi stopnji.

6. Pri ponovni odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo merodajno Odvet­niško tarifo (OT), ZST-1 ter priglašene stroške v vlogah in stroškovnikih (če sodišče stranki skladno z drugim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, posebej ne naloži, da vse stroške opredeli na enem mestu, česar v tej zadevi ni storilo, mora pri odmeri upoštevati v vseh vlogah priglašene stroške, tudi če v stroškovniku, izročenem na koncu glavne obravnave, niso bili v celoti povzeti,3 kot je to bilo tudi v tožničinem primeru). Kot rečeno, so procesna dejanja pred spremembo vrednosti odvetniške točke 6. 4. 2019 vrednotena po stari (0,459 EUR), poznejša pa po njeni novi vrednosti (0,6 EUR).

Iz okvira sodnih taks je bilo za pravdo potrebnih 44 EUR takse za postopek o elektronsko vloženem predlogu za izvršbo (tar. št. 4011 v zvezi s tar. št. 4041 ZST-1), 763 EUR, plačanih 5. 2. 2018, za postopek na splošno (tar. št. 1111) in tretjina takse (214 EUR) za razširitev tožbe, plačane 4. 4. 2018 (gl. zg.).

Za odvetniško nagrado za sestavo izvršilnega predloga je bilo potrebnih 200 točk ali 91,8 EUR (tar. št. 27/1 OT), za sestavo tožbe 800 točk ali 367,2 EUR (tar. št. 18/1 OT), nadaljnjih 367,2 EUR za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 315 EUR (ali 700 točk x 0,75 x 0,6 EUR/točko) za drugo pripravljalno vlogo z dne 24. 12. 2019 (tar. št. 20/2 OT) ter po 105 EUR (ali 700 točk x 0,5 x 0,6 EUR/točko) za tretjo in četrto pripravljalno vlogo (tar. št. 20/3 OT).

Za zastopanje na prvem, drugem in tretjem naroku se prizna 700 točk ali 420 EUR in dvakrat po 350 točk ali 210 EUR (tar. št. 21/1 in /2 OT). Za porabljeni čas na zadnjem naroku tožnici pripada 50 točk ali 30 EUR (prvi odstavek 6. člena OT). Priglašeni stroški za odsotnost iz pisarne niso izkazani. Za kilometrino tožnici pripada že na prvi stopnji pravilno priznanih 66,6 EUR.

Tožnici gre še eno- oz. dvoodstotni pavšal 40,55 EUR po tretjem odstavku 11. člena OT ter 512,24 EUR za DDV na odvetniške stroške po drugem odstavku 12. člena OT (tožnica je izkazala status zavezanke zase in za svojo pooblaščenko).

Potrebni tožničini stroški tako skupaj znašajo 3861,59 EUR, upoštevaje njen us­peh, pa ji v toženkino breme pripada 3799,03 EUR. Po pobotanju s toženkinimi stroški 45,59 EUR, katerih odmero je pritožbeno sodišče (na podlagi analogno uporabljenega drugega odstavka 216. člena ZPP) brez nadaljnjega sprejelo kot pravilno, znašajo tožničini pravdni stroški, ki ji jih mora toženka povrniti, 3753,44 EUR, kolikor ji jih je tudi danes prisodilo.

7. O tožbenem zahtevku je bilo po presoji pritožbenega sodišča razsojeno pravilno. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo tožnici plačati 34.159,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 12. 4. 2021 do plačila. Spoznalo je, da je bila toženka porokinja zgoraj navedeni družbi A. za kredit, ki ga je bila ta vzela pri tožničini pravni prednici za financiranje limita na tekočem računu in ki ni bil v celoti vrnjen.

8. Toženka pritožbi prilaga elektronsko sporočilo z dne 10. 4. 2017 delavca družbe A., B. B., s katerim naj bi bil ta odgovoril bančni uslužbenki C. C. in potrdil bankin predlog za reprogram kredita, s katerim naj bi se bile kreditne obveznosti navedene družbe in posledično tudi toženke znižale (dokaz­na listinska priloga B 12). Listina naj bi kazala na zmotnost zaključka s prve stop­nje, da reprogram ni bil sklenjen, ker družba A. ni potrdila bankinega predloga. Ta pritožbeni očitek iz več razlogov ne more uspeti.

Skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nove dokaze, samo če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti na prvi stopnji. Tega pritožnica ni izkazala. Navedla je sicer, kar je načeloma sprejemljivo, da zaradi stečaja družbe A. ni imela dobrega dostopa do njene dokumentacije, vendar pa ob tem ni pojasnila, kdaj in kako se ji je naposled odprl dostop do navedene listine, a bi šele to omogočilo presojo navedenega pogoja za le izjemno dopustnost uveljavljanja pritožbenih novot. Drugič, prvostopenjsko sodišče v nasprotju s pritožničinim izhodiščem ni ugotovilo, da reprogram kredita ni bil dogovorjen, ker ga družba A. ni potrdila, ampak ker ga niti sama banka ni bila ponudila tako, da bi bilo treba ta predlog le še sprejeti. Šlo je za predlog, ob sprejetju katerega bi se šele odprle možnosti, da bi se v nadaljevanju sklenil aneks h kreditni pogodbi. Takšen aneks pa ni bil sklenjen (gl. 18. in 19. točko tiste obrazložitve).

In tretjič, celo ob dopustnosti pozne predložitve navedene listine iz nje očitno izhaja, da je pravkar povzeta prvostopenjska ugotovitev pravilna: kar naj bi bil B. B. sprejel za družbo A., ni bilo več kot potrditev predloga reprograma, ki ga je bančna uslužbenka potrebovala, kot mu je pisala, da _„pripravi[] novi predlog reprograma, kateri mor[a] biti še odobren s strani pristojnih članov v banki“_. 9. Ni utemeljen pritožničin očitek, da je bila prikrajšana za možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo B. B. Tega pritožbenega razloga se ne preizkuša po uradni dolžnosti (gl. drugi odstavek 350. člena ZPP, ki ne vsebuje napotila na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), zato bi bila pritožnica, da bi z njim uspela, morala izkazati, da je dokaz predlagala glede dejstva, s pomočjo katerega je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo sodbo (tj. glede njenega nosilnega razloga), obenem pa ni, ni dovolj ali ni pravilno pojasnilo zavrnitve izvedbe dokaza.

Tega pritožnica ni izkazala. Trdila je, da je zaslišanje B. B. predlagala glede dejstva potrditve družbe A. bankinega predloga za reprograma kredita. Toda nepotrditev tega predloga ni bistvo prvostopenjske utemeljitve: odločilno ni bilo to, da družba A. ne bi bila potrdila predloga bankine delavke C. C., temveč da ta njen predlog za banko ni bil zavezujoč (šlo je za predlog oziroma osnutek predvidenega reprograma, ki bi ga bilo treba skleniti kot aneks h kreditni pogodbi, kar pa nesporno ni bilo storjeno).

10. Enaka postopkovna kršitev ni utemeljena niti z zavrnitvijo zaslišanja priče D. D. Domnevno nenadno zaprtje računa družbe A., za potrditev katerega naj bi bil predlagan ta dokaz, z nosilnim razlogom sodbe, da aneks o reprogramu kredita ni bil sklenjen, ni povezan (vsaj jasno ne; da je morda drugače, iz pritožbe ne izhaja).

11. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo plačil 4500 EUR in šest krat 300 EUR, pri čemer naj bi šlo za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Toda na koncu 11. točke svoje obrazložitve je sodišče prav ta plačila povzelo kot del nespornega dejanskega stanja (v 21. in v 23. točki pa je tudi podrobno pojasnilo, kako so bila upoštevana, česar pa pritožnica z ničimer konkretno ne izpodbija).

12. Ni utemeljen niti zadnji pritožbeni očitek zoper sodbo, da ker sodišče prve stop­nje v njej ni omenilo nasprotne odškodninske tožbe, ki jo je toženka vložila zaradi bankinega zaprtja računa družbe A., toženki _„ni bila dana možnost obravnavanja njenega zahtevka“_, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opisano ravnanje sodišča prve stopnje se tej postopkovni kršitvi ne prilega (niti kakšni drugi bistveni kršitvi postopka). Tožbe in nasprotne tožbe praviloma (razen pri prejudicialni nasprotni tožbi – tj. kadar se v smislu 3. točke prvega odstavka 183. člena ZPP _„zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku“_ –, za takšno nasprotno tožbo pa v zadevnem primeru ne gre) ni nujno skup­no obravnavati in je to, ali ju bo obravnavalo skupaj ali ločeno, odvisno od široke diskrecije prvostopenjskega sodišča, ki se bo zlasti oziralo na smotrnost skupnega ali ločenega obravnavanja (prim. pravila iz 300. člena ZPP).

13. Ker pritožbeni očitki niso bili utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo pod IV. točko izreka prvostopenjske odločbe potrdilo (sodba pod II. točko izreka današnje odločbe).

14. Tožničin odgovor na toženkino pritožbo je bil potreben, zato je sodišče druge stopnje (na podlagi prvega odstavka 165. člena ter prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP) tožnici priznalo stroške za sestavo odgovora, dvoodstot­ni pavšal in DDV (po tar. št. 22/1 ter prvem odstavku 6. člena in drugem odstavku 12. člena OT) v znesku 653,31 EUR (700 točk x 1,25 x 0,6 EUR/točko x 1,02 x 1,22), kot izhaja iz III. točke izreka. Tožnica je zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki ji jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 Kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 27/2021 z dne 12. 11. 2020 (20. točka obrazloži­tve). 2 O mejah prepovedi _reformatio in peius_ gl. J. Zobec v: L. Ude in A. Galič, urednika: Pravd­ni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 403–404. 3 Enako sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1262/2020 z dne 3. 11. 2020, 4. točka obrazlo­žitve.