Jedro

... Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju ima zavarovalnica pravico do povrnitve škode, ki ji je nastala z izplačilom stroškov zdravljenja od delodajalca le, če je delovna nesreča zavarovanca posledica opustitve varnostnih oziroma varstvenih ukrepov, zato objektivna odgovornost za delodajalca ne pride v poštev.

Sodišče sme upoštevati le tista dejstva in dokaze, ki so jih navajale stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi svoje pritožbene stroške in toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 131.466,00 SIT, v 15. dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 4.750.720,34 SIT z zamudnimi obrestmi od različnih delnih zneskov glavnice in od različnih datumov dalje. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške z zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke I. odstavka 338. člena ZPP in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja povrnitev škode, ki ji je nastala z izplačilom stroškov zdravljenja in nadomestila osebnega dohodka za zavarovanca D.K., ki je bil poškodovan kot delavec pri toženi stranki dne 9.10.1998. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da delovna nesreča delavca tožene stranke, ki je bil zavarovanec tožeče stranke, ni bila posledica opustitve varnostnih ukrepov s strani tožene stranke.

Hkrati pa je zaključilo, da objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo ni podana, ker konkretno delo ni bila nevarna dejavnost, pri čemer je kot podlago za zaključek, da ni šlo za nevarno dejavnost, vzelo zapisnik delovnega inšpektorja in zaslišanje prič, in ugotovilo, da iz teh dokazov izhaja, da je šlo za rutinsko delo.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke je torej odškodninski zahtevek.

Temeljni predpis, ki je v času nastanka škodnega dogodka urejal v Republiki Sloveniji odškodninsko pravo, je bil Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če so določena obligacijska razmerja urejena s posebnim zakonom, se določbe ZOR uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena v tem zakonu. Tako določbo je vseboval 23. in 24. člen ZOR. Enako določbo pa vsebuje tudi sedaj veljavni Obligacijski zakon (OZ) in sicer v 2. odstavku 1. člena OZ. Vprašanje povrnitve škode, ki jo sme tožeča stranka uveljavljati od povzročiteljev škode, je urejena v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v nadaljevanju ZZVZ (Ur. l. RS, št. 9/92 - 13/2003). Ta predpis je specialni predpis glede na določbe ZOR in OZ. Zato pridejo določbe ZOR in OZ v poštev le, če z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju kaj ni urejeno. Tako je tudi izrecno določeno v 90. členu ZZVZ. Tožeča stranka v tem primeru uveljavlja povrnitev škode, ki je nastala kot posledica delovne nesreče in uveljavlja povračilo škode od zavarovančevega delodajalca. ZZVZ je to vprašanje v celoti uredil in ima glede tega posebno določbo, to je

87. člen ZZVZ, ki določa, da ima tožeča stranka pravico do povrnitve škode le v primeru, če je poškodba zavarovanca posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu in drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost pri delu (1. odstavek 87. člena ZZVZ). ZZVZ torej omogoča tožeči stranki v primeru delovne nezgode zahtevati povrnitev škode le, če je podana krivdna odgovornost delodajalca in ne tudi v primeru, če bi sicer po ZOR oziroma po OZ šlo za objektivno odgovornost delodajalca za nastanek delovne nezgode. ZZVZ je torej vprašanje, kdaj delodajalec odgovarja tožeči stranki za nastalo škodo uredil drugače kot ZOR. Zato razpravljanje v tem primeru, ali je šlo za nevarno dejavnost oziroma nevarno opravilo oziroma za objektivno odgovornost tožene stranke, ne pride v poštev. Zato sodišče druge stopnje ni presojalo, ali je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zato, ker je bilo delo, ki ga je opravljal Kozamernik, rutinsko, ni šlo za delo z nevarno stvarjo oziroma za nevarno dejavnost, saj to vprašanje kot rečeno, ni odločilno za to pravdo.

Tožeča stranka kot oškodovanec mora za utemeljenost odškodninskega zahtevka torej glede na določbo 87. člena ZZVZ dokazati škodo, škodno ravnanje delodajalca, to je kakšne opustitve varnostnih ukrepov so bile na strani delodajalca in da je podana vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodo ter škodo, ki je tožeči stranki zaradi tega nastala. Tožeča stranka je v tožbi in ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je tožena stranka kršila predpise o varstvu pri delu, ker vodilni delavec K., ki pri delovnem opravilu delavcev ni bil navzoč, delavcema za izvedbo dela in sicer domontažo dvižne mize, ni dal ustreznih navodil, kako naj mizo podpreta, delavca pa sta jo podprla le z enim podpornikom in se je zato prevrnila.

Tožena stranka pa se je branila z argumentom, da posebno navodilo delavcema niti ni bilo potrebno, ker je šlo za rutinsko opravilo, za katerega sta bila delavca ustrezno usposobljena, da pa jima je vodilni delavec Kovše pred pričetkom del tudi dal ustrezna navodila.

S tem je tožena stranka trdila, da na njeni strani ni bilo nobene opustitve varnostnih ukrepov in da je škoda posledica krivdnega ravnanja delavcev samih.

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, je vezano na meje postavljenega zahtevka (2. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vezano je na dejstva in dokaze, ki jih navedejo stranke, torej na trditveno podlago strank (1. odstavek 7. člena ZPP). Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke. Sodišče samo ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke v postopku niso zatrjevale, razen v primeru, ki je predviden v 2. odstavku 7. člena ZPP. To pa pomeni, da sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale, pa čeprav bi neko dejstvo izhajalo iz izpovedi prič ali iz nekega drugega dokaza, če takega dejstva stranka, v katere prid bi to dejstvo bilo, med postopkom ni zatrjevala. V konkretnem primeru je tožeča stranka, kot že rečeno zatrjevala, da je vzrok za nastalo delovno nesrečo njenega zavarovanca oziroma kot opustitev varnostnih ukrepov na strani tožene stranke bilo to, da odgovorni delavec tožene stranke Kovše delavcema ni dal navodil, kako naj opravita demontažo mize oziroma kako naj jo podpreta in da sta jo zato nepravilno podprla samo z enim podpornikom namesto štirimi podporniki. Kot škodno ravnanje tožene stranke, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti, je torej tožeča stranka zatrjevala opustitev navodil za opravo dela. Tožena stranka kot že rečeno, se je zahtevku upirala s trditvijo, da je odgovorni delavec Kovše dal navodila delavcema, kako naj delo opravita, hkrati pa se je zahtevku upirala s trditvijo, da sta delavca opravljala delo, za katero posebna navodila niso niti bila potrebna.

Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju o tožbenem zahtevku bilo vezano na trditveno podlago pravdnih strank in je bilo dolžno presojati le to, ali je odgovorna oseba tožene stranke dala delavcema navodilo za opravo dela. Glede na to, da se je tožena stranka v skladu z 212. členom ZPP upirala tožbenemu zahtevku tudi s trditvijo, da navodila glede na naravo delovnega opravila niti niso bila potrebna, pa je bilo dolžno presojati tudi to, ali so bila navodila za sporno delo sploh potrebna. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je odgovorni delavec Kovše delavcema dal ustrezna navodila, da morata mizo podpreti s štirimi podporniki. Sodišče prve stopnje pa je sledilo tudi izpovedi v postopku zaslišanega delovnega inšpektorja Lombarja, da za delo, ki sta ga kritičnega dne opravljala delavca tožene stranke niti ni bilo potrebno dati posebnega navodila za opravo dela, ker gre za rutinsko delo. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da vzrok za poškodbo delavca tožene stranke oziroma zavarovanca tožeče stranke, ni bil v opustitvi ustreznih navodil oziroma v opustitvi varnostnih ukrepov s strani tožene stranke.

Tožeča stranka s pritožbo niti ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje se z zgornjo dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja) in ne trdi več, da je vzrok za delovno nesrečo zavarovanca Kozamernika bil v tem, da odgovorni delavec tožene stranke ni dal ustreznih navodil za opravo dela, pač pa trdi, da je odgovornost tožene stranke podana zato, ker je odgovorni delavec K. videl, da sta delavca mizo podprla le na enem koncu in je zavestno dopustil, da sta delavca mizo podprla le z enim podpornikom, kar je bilo v nasprotju z njegovimi navodili in da je zato tožena stranka kršila 44. člen Zakona o varstvu pri delu. V zvezi s temi trditvami pa tožeča stranka v nadaljevanju navaja, kako bi bilo treba oceniti izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka s temi pritožbenimi trditvami navaja nova dejstva, s katerimi poskuša utemeljiti škodno ravnanje tožene stranke drugače, kot ga je utemeljevala v prvostopnem postopku. Tega pa v pritožbenem postopku tožeča stranka ne more storiti, če ne navede okoliščin, da tega ni mogla brez svoje krivde storiti v prvostopnem postopku (1. odstavek

337. člena ZPP). Tožeča stranka se v pritožbenem postopku sklicuje na dejstvo, ki naj bi izhajalo iz v postopku zaslišanih prič in smiselno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo sodbo utemeljiti na dejstvih, ki naj bi izhajale iz izpovedi prič. Kot je že bilo povedano, sme sodišče pri sojenju upoštevati le dejstva, ki jih zatrjujejo stranke in ne na dejstvih, ki morebiti izhajajo iz izvedenih dokazov. Tožeča stranka je imela v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost, potem ko je slišala, kaj so izpovedale v postopku zaslišane osebe, da bi spremenila trditveno podlago tožbe in bi navedla nova dejstva glede utemeljenosti zahtevka oz. škodnega ravnanja tožene stranke. V primeru, če stranka izve za določena odločilna dejstva šele iz zaslišanja prič, ne bi smelo biti ovire, da bi taka dejstva navedla tudi po opravljenem prvem naroku (2. odstavek

286. člena ZPP). Tožeča stranka je v tem postopku po naroku (19.3.2003), na katerem so bile zaslišane priče, še vložila pripravljalno vlogo dne 28.3.2003, vendar v njej ni navedla nobenih takih dejstev glede opustitve varnostnih in varstvenih ukrepov na strani tožene stranke, kot jih navaja sedaj v pritožbi, čeprav je bila seznanjena z izpovedmi v postopku zaslišanih prič. Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi, bi zato lahko navedla že v prvostopnem postopku, zato niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 337. člena ZPP. Zato so vse navedbe, kako bi sodišče moralo oceniti izpovedbo posameznih prič glede teh okoliščin, neupoštevne.

Sodišče prve stopnje tako ni imelo trditvene podlage za presojanje, ali je odgovornost tožene stranke podana zato, ker naj bi bil odgovorni delavec Kovše videl, da sta delavca delo nepravilno opravljala, pa je to kljub temu dopustil, saj tožeča stranka v prvostopnem postopku škodnega ravnanja tožene stranke ni utemeljevala na tej dejanski podlagi (1. odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP).

V tem kontekstu je treba tudi razumeti zapis v izpodbijani sodbi, v katerem sodišče sicer govori, kdaj bi bilo mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti tožene stranke, kot hipotetično razmišljanje sodišča za primer, če bi tožeča stranka seveda ustvarila trditveno podlago za takšno razpravljanje. Na podlagi trditev, ki sta jih pravdni stranki dali v postopku na prvi stopnji pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno in na podlagi tega pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo tožeči stranki. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nositi svoje pritožbene stroške in toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, nagrada za končno poročilo stranki in 2 % materialne stroške, 20 % DDV in sodno takso za odgovor na pritožbo.

Stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo.