Jedro

Sindikalni zaupnik uživa imuniteto na podlagi 41. člena SKPgd samo, če ravna v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami, splošnimi akti. Ta imuniteta se nanaša na njegovo sindikalno dejavnost. Če ravnanja sindikalnega zaupnika ni mogoče opredeliti kot sindikalno dejavnost in tudi ne kot ravnanje v skladu s splošnimi akti tožene stranke, delodajalec ni bil dolžan pridobiti soglasja sindikata za začetek disciplinskega postopka zoper sindikalnega zaupnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.7.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in z dne 28.8.2001 in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, še traja. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za poziv nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter za prijavo v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Prav tako je zavrnilo zahtevek za izplačilo plač, ki bi jih tožnik prejemal v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če bi takrat delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter za plačilo vseh prispevkov in davkov od bruto plač, kakor tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - l. RS št. 26/99, 96/2002) pritožuje tožnik. Navaja, da je tudi v primeru disciplinskega postopka potrebno upoštevati postopek, ki ga je glede imunitete sindikalnega zaupnika določila komisija za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97). Ta razlaga je bila objavljena v Ur. l. RS št. 62/2001. V skladu s 3. točko te razlage je delodajalec, kadar posega v delovnopravni položaj in pravice sindikalnega zaupnika, o svojih odločitvah dolžan obvestiti sindikat. To obvestilo mora v skladu s 4. točko razlage vsebovati predlog odločitve delodajalca z obrazložitvijo in ustrezno dokumentacijo, sindikat pa potem samostojno presoja odločitev delodajalca in soglasje lahko odkloni. Delodajalec svojih odločitev, s katerimi posega v delovnopravni položaj in pravice sindikalnega zaupnika, ne sme izvesti, če sindikat ni dal soglasja, lahko pa sproži postopek pomirjanja (točka 6 razlage). Tožena stranka takšnega postopka ni spoštovala, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ni mogoče šteti, da bi bil sindikat z dopisom z dne 10.4.2001 na pravno veljaven način obveščen o začetku disciplinskega postopka, saj ta dopis ni bil vročen organu sindikata pri toženi stranki, ampak le nekaterim članom sindikata, ki so bili z direktorjem tožene stranke v boljših odnosih. Prav tako ni mogoče šteti, da so bili pogoji, ki jih je določila komisija za razlago, izpolnjeni s tem, da je direktor tožene stranke o tožnikovih domnevnih kršitvah seznanil svet delavcev tožene stranke, čeprav je na svetu tožnik bil prisoten, saj svet delavcev ni organ sindikata. Tožnika so iz družbe odstranili, da bi lažje pritiskali na delavce in zmanjšali njihovo število, kar je razvidno tudi iz dopisa, ki ga je tožnik priložil k pritožbi. Tožnikovi sodelavci se bojijo za svoje službe, o čemer bi lahko izpovedala priča Z., ki pa ga sodišče ni hotelo zaslišati, čeprav je zaslišalo vse priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Tožniku ni dokazana hujša kršitev delovnih obveznosti neupravičene uporabe sredstev v lastno korist ali korist druge osebe, ki naj bi jo storil s tem, da je do uvedbe disciplinskega postopka plačal zgolj dva obroka za avtoplašče. Tožnik ni uporabljal sredstev (gum) tožene stranke, saj so te s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in izročitvijo prešle v njegovo last, pogodba pa tudi ni bila sklenjena s pridržkom lastninske pravice. V tožnikovem primeru niso bile upoštevane nikakršne olajševalne okoliščine. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik formalno sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev. Okoliščina, da naj bi se tožnikovi sodelavci bali za službo, o čemer naj bi lahko pričal namestnik predsednika sindikata Z., ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, ne more biti odločilno dejstvo v sporu o zakonitosti disciplinskega postopka zoper tožnika. Takšno odločilno dejstvo tudi ne morejo biti načrti tožene stranke, da zaradi izgube zmanjša število zaposlenih. Iz pritožbene navedbe, da ni dokazano, da bi tožnik neupravičeno uporabil sredstva (tožene stranke) v lastno korist s tem, da je kupil štiri avtoplašče, plačal pa le dva, bi sicer lahko izhajalo, da tožnik tudi v tem delu uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa je iz nadaljnjih navedb tožnika razvidno, da v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik namreč navaja, da ne gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti neupravičene uporabe sredstev tožene stranke v lastno korist ali v korist druge osebe, saj je bila kupoprodajna pogodba sklenjena na običajen način, tožena stranka bi neplačane obroke lahko iztožila, gume pa so s sklenitvijo pogodbe postale tožnikova last. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnikovo ravnanje, ko je za svoje potrebe na podlagi dobavnice prevzel štiri avtoplašče, pri čemer dveh plaščev ni plačal, možno opredeliti kot hujšo kršitev delovne obveznosti neupravičene uporabe sredstev v lastno korist po 2. točki 25. člena pravilnika o delovnih razmerjih. Tožniku je bila nabava gum omogočena kot delavcu tožene stranke, zato pri tej nabavi ne gre zgolj za obligacijski odnos med kupcem in prodajalcem, temveč tudi za odnos med delavcem in delodajalcem. Direktor tožene stranke je z dopisom z dne 14.6.2001 (priloga B8) od prodaje rezervnih delov zahteval, da uredi vse potrebno, da se obveznosti poravnajo do vključno ponedeljka 18.6.2001, v kolikor imajo zaposleni kakršnekoli obveznosti iz naslova kupljenih in neplačanih rezervnih delov ali dodatne opreme. Direktor je bil z dopisom S. K. in J. P. z dne 19.6.2001 (priloga B9) obveščen, da so vsi zaposleni poravnali svoje obveznosti iz naslova kupljenih rezervnih delov, da pa je odprta samo še terjatev do tožnika, ki toženi stranki dolguje plačilo treh avtoplaščev.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da sindikalni zaupnik uživa imuniteto na podlagi 41. člena SKPgd samo, če ravna v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami, splošnimi akti in da se ta imuniteta nanaša na njegovo sindikalno dejavnost. Tožnikovega ravnanja, ko je dal v privatno vozilo sodelavke na račun firme vgraditi rezervne dele v skupni vrednosti 24.908,14 SIT in ko je fizično napadel vodjo servisa ter mu grozil, da ga bo ubil, ni mogoče opredeliti kot sindikalno dejavnost in tudi ne kot ravnanje v skladu s splošnimi akti tožene stranke. Tožnik je namreč s takšnim ravnanjem storil hujšo kršitev delovne obveznosti neupravičene uporabe sredstev v korist druge osebe po 2. točki 25. člena Pravilnika o delovnih razmerjih oziroma hujšo kršitev delovnih obveznosti, povzročanje nereda ali pretepa po 7. točki 25. člena istega pravilnika.

Navedeno pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna pridobiti soglasja sindikata za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika, saj tretji odstavek 41. člena SKPgd določa, da zoper sindikalnega zaupnika pod pogoji iz drugega odstavka ni mogoče začeti disciplinskega postopka, ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden oziroma podrejen položaj. Pogoji iz drugega odstavka 41. člena SKPgd pa so ravno ti, da sindikalni zaupnik ravna v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti in da gre za njegovo sindikalno aktivnost. Drugi odstavek 41. člena SKPgd namreč določa, da sindikalnega zaupnika zaradi njegove sindikalne aktivnosti, če ravna v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti, ni mogoče brez soglasja sindikata prerazporediti na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu oziroma uvrstiti med presežke.

Med strankama je bilo sicer sporno, ali tožnik sploh ima lastnost sindikalnega zaupnika, saj je tožena stranka dokazovala, da mu je mandat v sindikatu že potekel in da je tožnik v spis vložil ponarejen zapisnik sindikalnega sestanka, ki naj bi bil 18.12.2000. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanje sicer ni opredelilo, saj je štelo, da za odločitev ni bistveno, ker se določbe 41. člena SKPgd nanašajo zgolj na imuniteto sindikalnega zaupnika v zvezi s sindikalno dejavnostjo in ne na imuniteto v zvezi z drugimi kršitvami delovnih obveznosti. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem sodišča prve stopnje soglaša, čeprav bi se sodišče prve stopnje sicer lahko opredelilo do vprašanja, ali je tožnik v spornem času bil sindikalni zaupanik. V kolikor bi namreč ugotovilo, da tožnik takrat ni imel lastnosti sindikalnega zaupnika, določbe 41. člena SKPgd zanj ne bi veljale že iz tega razloga.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi bil s citirano razlago komisije za razlago SKPgd z dne 20.6.2000 določen nek poseben postopek, ki bi ga tožena stranka morala upoštevati. Komisija za razlago sprejema razlage, ki v skladu s tretjim odstavkom 66. člena SKPgd za delodajalca in delojemalca pomenijo obvezen način uporabe določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje o sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, ki izvirajo iz te pogodbe, ne more pa ustvarjati nove norme. Razlaga komisije pomeni, da je posamezna določba SKPgd že od vsega začetka imela takšen pomen, kot ga razlaga komisija. Sicer pa tudi komisija v 2. točki razlage izrecno navaja, da sindikalni zaupnik uživa imuniteto, če opravlja delo na delovnem mestu in/ali sindikalne aktivnosti v skladu z zakoni in drugimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti delodajalca.

Ob stališču, da tožena stranka ni bila dolžna pridobiti soglasja sindikata za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika zaradi dejanj, ki niso povezana z njegovo sindikalno dejavnostjo in ki obenem pomenijo ravnanje v nasprotju s splošnimi akti delodajalca, sicer niti ni bistveno, ali je tožena stranka obvestila sindikat na način, kot je predviden v 3. in 4. točki citirane razlage komisije za razlago SKPgd. Stališče komisije, da je delodajalec dolžan o svojih odločitvah obvestiti sindikat, kadar posega v delovnopravni položaj in pravice sindikalnega zaupnika in da to obvestilo vsebuje predlog odločitve delodajalca z obrazložitvijo ter ustrezno dokumentacijo, se nanaša na določbo drugega in tretjega odstavka 41. člena SKPgd o tem, da brez soglasja sindikata sindikalnega zaupnika ni mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu, ga uvrstiti med presežke, mu znižati plačo ali pa zoper njega začeti disciplinski ali odškodninski postopek. Navedeno pomeni, da obveznost obveščanja sindikata, kakor je določena v 3. točki citirane razlage, ni neka samostojna, od soglasja za uvedbo disciplinskega postopka, neodvisna obveznost, kakor bi sicer izhajalo iz pritožbenih navedb. V kolikor soglasje ni potrebno, potem delodajalec nima obveznosti, ki so podrobneje razdelane v 3. in 4. točki razlage. Sicer pa je obveznost obveščanja sindikata o začetku postopka pred disciplinskim organom predpisana že z drugim odstavkom 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), kar je bilo v disciplinskem postopku tudi upoštevano, saj je na obeh zahtevah za uvedbo disciplinskega postopka navedeno, da se vročijo tudi sindikatu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94).