Jedro

Ker po določbi pravilnika delodajalca o disciplinski in odškodninski odgovornosti o ugovorih zoper sklepe disciplinskih organov I. stopnje odloča skupščina d.o.o., je odločitev o ugovoru sprejeta zakonito tudi, če so namesto družbenikov v skladu z 2. odst. 440. čl. Zakona o gospodarskih družbah, odločali njihovi pooblaščenci, ki so izkazali pisno pooblastilo družbenika. 103. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizaciji oz. pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Vendar to določilo ZPP govori le o določanju rokov in načinu vročanja in podobno, nikakor pa ne o sestavi drugostopnega organa, zato je odločitev skupščine, sprejetav skladu z 2. odst. 440. čl. ZGD, zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne 28.9.1999 pod opr.št. 11899 in naj sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti tožnice oz. naloži toženi stranki sprejem nove odločitve. Zoper to sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se tožnica z navedenimi zaključki naslovnega sodišča ne more strinjati. Po stališču tožnice je v predmetnem sporu nujno treba izhajati iz 103. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic v organizaciji oz. pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, pristojnimi za delovne spore. V sporu pred delovnimi sodišči pa se uporablja Zakon o pravdnem postopku - ZPP, ki v 339. čl. določa absolutne bistvene kršitve postopka. Glede na navedeno Zakon o gospodarskih družbah - ZGD ne more biti tisti, ki bi glede postopkovnih vprašanj, zavezoval v delovnem sporu. Po 2. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je v postopku podana absolutna bistvena kršitev, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1.-5. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP), oz., ki je bil s sklepom predsednika oz. predstojnika sodišča izločen. Smiselno navedena določba pomeni, da v postopku varstva pravic delavca ne more odločati oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena. Tožnica ponovno poudarja, da je direktor tožene stranke vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti. O odgovornosti tožnice je v skladu z 11. čl. Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke odločala disciplinska komisija. O ugovoru tožnice zoper odločbo te komisije pa skupščina družbe, kot drugostopenjski organ. Pri tem pa je bila skupščina, kljub svoji pristojnosti, da odloča o ugovoru tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa, skladno s pravilnikom tožene stranke, nepravilno sestavljena. Pri odločanju na skupščini je namreč sodeloval direktor tožene stranke, kljub temu, da je on sam vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Glede na navedeno je bilo pri sestavi skupščine tožene stranke kršeno določilo 5. odst. 1. tč. 70. čl. ZPP. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, od katerih je eden naveden tudi v pritožbi, ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob tem pa pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da ugovor tožnice, da skupščina družbe kot drugostopenjski organ, ni bil pravilno sestavljen, ni utemeljen. Po določbi 13. čl. Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti o ugovorih zoper sklepe disciplinskih organov I. stopnje odloča skupščina. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kot izhaja tudi iz predloženih pooblastil pooblaščencev družbenikov, da je skupščina odločala v skladu z 2. odst. 440. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ki določa, da lahko namesto družbenikov odločijo njihovi pooblaščenci, če ji izkažejo pisno pooblastilo družbenika. Zaradi navedenega je sklep skupščine tožene stranke z dne 28.9.1999, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnice, zakonit. Res je, da iz 103. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizaciji oz. pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Vendar to določilo ZPP govori le o določanju rokov in načinu vročanja in podobno, nikakor pa ne o sestavi drugostopnega organa. Skupščina je bila namreč sestavljena v skladu z 2. odst. 440. čl. ZGD, direktor tožene stranke pa je bil le pooblaščenec italijanskega družbenika, svoje zastopanje pa je poveril drugi osebi, kar pomeni tudi, da njegovo nastopanje na skupščini, ko je odločala o ugovorih tožnice, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, kot to trdi pritožba, glede na to, da direktor odloča o disciplinskih ukrepih tako na prvi kot tudi na drugi stopnji, če je zaposlenih manj kot 50 delavcev in da bi zaradi tega moralo sodišče po uradni dolžnosti razveljaviti odločitev tega organa kot nezakonitega. Odločilnega pomena za zakonito izdajo sodne odločbe je popolna ugotovitev dejanskega stanja in pravilna uporaba materialnega prava. Pri tem pa ugotavlja pritožbeno sodišče, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so pomembne za presojo, ali je izrečeni disciplinski ukrep zakonit in primeren. Namreč zaradi hujše kršitve delovne obveznosti lahko delavcu preneha delovno razmerje le, če je tudi iz olajševalnih in obteževalnih okoliščin mogoče sklepati, da so dokazani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Resni razlogi za izrek takšnega ukrepa niso dokazani, če so dane številne olajševalne okoliščine, ki jih disciplinski organi delodajalca niso dovolj upoštevali. Gre torej za odločilna dejstva, ki so pomembna za zakonito izdajo te sodne odločbe. Pri tem poudarja pritožbeno sodišče, da je kršitev sicer dokazana tožnici, niso pa ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, poleg tega pa sodišče tudi ni zavzelo svoje stališče do prejšnjega obnašanja delavke, ki kot olajševalna in obteževalna okoliščina lahko vpliva na oceno zakonitosti izrečenega ukrepa, poleg tega tudi ni zavzelo stališča do teže storjene hujše kršitve delovne obveznosti, pa tudi ne, kako se je tožnica obnašala po sami storitvi te kršitve. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku izvajati dokaze v nakazani smeri in ponovno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.