Jedro

Vprašanje obdolženčeve prištevnosti ali neprištevnosti je dejansko vprašanje, ki ga sodišče lahko ugotavlja samo na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca, ki pa ga odredi le takrat, kadar nastane sum v prištevnost.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trbovljah je D.R. s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo za krivega naslednjih kaznivih dejanj: pod točkama 1 in 2 tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, pod točko 3 odvzema motornega vozila po prvem odstavku 216. člena KZ in pod točkama 4. in 5. tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ. Za posamezna kazniva dejanja mu je določilo kazni: za dejanji pod točkama 1, 2 in 4 po tri mesece zapora, za dejanje pod točko 3 pet mesecev zapora in za dejanje pod točko 5 dva meseca zapora in mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto zapora. Stroškov postopka je sodišče obsojenca oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.4.2008 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da jo Vrhovno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa tudi, naj Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve obsojenčeve kazenske odgovornosti v skladu z določilom 17. člena ZKP v postopku pritegniti izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko podal strokovno mnenje o njegovi kazenski odgovornosti. Ker tega ni storilo, je kršena določba 17. člena ZKP, ki lahko vpliva na zakonitost sodne odločbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo podal odgovor, v njem pa ocenil, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da načelo iskanja materialne resnice zavezuje sodišče, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa obremenjujoča in razbremenjujoča dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe, med ta dejstva pa sodijo tudi okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo prištevnost. Zakon sodišče k postavitvi izvedenca psihiatrične stroke zavezuje le, če je podan sum v obdolženčevo prištevnost. Sodišče prve stopnje se je prepričalo, da takšen sum ni podan in je to tudi ustrezno obrazložilo. Zahteva problematizira vprašanje dejanskega stanja in ne gre za vprašanje odločilnih dejstev. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Prištevnost storilca kaznivega dejanja se v skladu s predpostavko o duševni normalnosti ljudi oziroma polni sposobnosti njihovega razuma in svobodnosti njihove volje domneva, takšno domnevo pa je mogoče ovreči. Po prvem odstavku 265. člena ZKP se odredi psihiatrični pregled obdolženca, če nastane sum, da je pri njem zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana.

5. Vprašanje prištevnosti ali neprištevnosti je dejansko vprašanje, ki pa ga sodišče lahko ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obdolženca, izvedenstvo psihiatrične stroke pa sodišču odredi, kot rečeno, le takrat, kadar nastane sum v prištevnost. Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem prištevnosti v tem postopku glede na zagovor obsojenca ukvarjalo v skladu z načelom materialne resnice iz 17. člena ZKP, pri čemer ni ugotovilo, da je podan sum v prištevnost obsojenca v času izvrševanja kaznivih dejanj. O kršitvi 17. člena ZKP, ki jo uveljavlja obsojenčev zagovornik kot kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zato ni mogoče govoriti, šlo bi lahko le za vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, to pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva zagovornika obsojenega D.R. ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Obsojenca je oprostilo plačila povprečnine ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje in sicer, da je brez zaposlitve in bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka lahko ogroženo njegovo preživljanje.