Up-28/00

30.5.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na Z. in B. B. s V., ki ga zastopa C. C., odvetnik v Ž. na Z. na seji senata 30. maja 2000

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 913/99 z dne 16. 11. 1999, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. P 444/97 z dne 3. 2. 1999 se zavrže.

2.Ustavna pritožba B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 913/99 z dne 16. 11. 1999, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. P 444/97 z dne 3. 2. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnika izpodbijata odločitev pravdnih sodišč o stroških postopka. Drugi pritožnik je v pravdnem postopku nastopal kot tožnik, prvi pritožnik pa je njegov odvetnik. Čeprav je s tožbenim zahtevkom pritožnik delno uspel, sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da nima pravice do povrnitve prevoznih stroškov odvetnika za pristop na narok pred sodiščem v drugem kraju.

Stranka je za zastopanje v pravdi pred sodiščem v Mariboru namreč pooblastila odvetnika iz Ž. na Z. Sodišči sta zahtevek za povrnitev s tem nastalih stroškov utemeljili z navedbo, da ti stroški niso bili potrebni, saj bi si glede na nezapletenost zadeve odvetnik za pristop na narok v drugem kraju lahko zagotovil substituta iz tega kraja.

2.Ustavno pritožbo vlagata skupaj tožnik in njegov odvetnik.

Navajata, da odločitev sodišč krši pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Stališče sodišč naj bi bilo diskriminatorno do odvetnikov iz drugih krajev, takšno razlikovanje pa naj bi ne bilo dopustno, saj nima podlage v zakonu ali odvetniški tarifi. Menita, da so na ta način stranke z območja drugih sodišč v neenakopravnem položaju s stranko, ki prebiva na območju sodišča, ki vodi pravdo. Navajata tudi, da naj bi odločitev sodišč kršila svobodo dela po 49. členu Ustave.

3.Ustavna pritožba prvega pritožnika ni dopustna. Iz 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) izhaja, da lahko ustavno pritožbo zoper sodno odločbo vloži tisti, katerega človekove pravice ali temeljne svoboščine bi lahko bile s to sodno odločbo prizadete. To pa predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v sodnem postopku, v katerem je bila ta odločba izdana, oziroma osebo, na katero se zaradi oblikovalnega učinka ali širjenja subjektivnih mej pravnomočnosti učinek sodne odločbe neposredno razteza. Pri prvem pritožniku pa ne gre za tak primer. Prvi pritožnik ni bil stranka v postopku (je zgolj odvetnik stranke) in izpodbijana sodba tudi glede odločitve o stroških (vključno glede povračila stroškov v zvezi z delom odvetnika) v ničemer ne posega v njegov pravni položaj. Odločitev sodišča, da določenih stroškov v zvezi z delom odvetnika ne prizna, pomeni zgolj, da stranka povrnitve teh stroškov ne bo mogla zahtevati od nasprotne stranke, ne pomeni pa, da odvetnik povrnitve teh stroškov ne bi mogel zahtevati od stranke, ki ga je pooblastila. Odvetnik je namreč v pravnem razmerju s stranko, ki ga je pooblastila, in zgolj proti tej stranki tudi lahko uveljavlja zahtevke glede nagrade in stroškov v zvezi s svojim delom. Ali je upravičen do povrnitve teh stroškov, se presoja izključno glede na vsebino njunega internega razmerja (glede na pogodbo, zakon in odvetniško tarifo) in neodvisno od odločitve sodišča o vprašanju povrnitve stroškov v razmerju med tožnikom in tožencem. Prvi pritožnik torej ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe, zato njegova ustavna pritožba ni dopustna.

4.Dopustna je ustavna pritožba drugega pritožnika - tožnika v pravdnem postopku, ki sta mu sodišči prve in druge stopnje delno zavrnili zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z delom njegovega odvetnika. Ni tudi mogoče izključiti ustavnopravne relevantnosti odločitve sodišča o povrnitvi stroškov. Iz ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave - pravice, ki je ni mogoče razumeti zgolj v formalnem smislu, pač pa mora biti zagotovljena možnost njenega učinkovitega izvrševanja - bi v določenih primerih lahko izhajala tudi zahteva, da se stranki, ki v pravdi uspe, povrnejo stroški postopka. Vendar pa pri opredelitvi vsebine ustavnih procesnih jamstev ni mogoče upoštevati le položaja ene stranke, pač pa tudi zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke. Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku pa je tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Zato ni v nasprotju z ustavnimi pravicami stališče sodišča, da ima stranka, četudi v postopku zmaga, pravico do povrnitve le tistih stroškov, ki so v pravdi bili potrebni, prav tako pa ni mogoče dvomiti v ustavno skladnost ugotovitve, da glede na ugotovljene okoliščine primera, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje izčrpno obrazložili, stroškov, ki so nastali zaradi bivanja odvetnika v kraju izven območja sodišča, pri katerem je tekel postopek, ni mogoče šteti za potrebne. Ob tem velja dodati, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku ter pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si nasprotna stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju izven območja sodišča, pri katerem teče postopek.

5.Svoboda dela po 49. členu Ustave drugemu pritožniku z odločitvijo o stroških očitno ni mogla biti kršena. Očitek ustavne pritožbe se najbrž nanaša na svobodo dela odvetnika, vendar pa, kot je obrazloženo zgoraj, odvetnikova ustavna pritožba ni dopustna.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe drugega pritožnika ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alinee prvega odstavka ter prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude, sodnik Franc Testen in sodnica dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude