Jedro

Tožnik je pred sabo videl ustavljeno vozilo in za njim motorno kolo. Spregledal je zavorne luči avtomobila in smerni kazalec, se odločil obvoziti avtomobil in motorno kolo, ne da bi preveril, zakaj sta se vozili pred njim ustavili. Če bi motor ustavil, tako kot je to storil voznik motornega kolesa pred njim, do prometne nesreče ne bi prišlo. Povzročitelj nevarne situacije je zato tožnik, ki se je odločil prehitevati vozilo in motorno kolo po levi strani, čeprav so zgoraj ugotovljene okoliščine dajale dovolj podlage za sklepanje, da bo zavarovanec tožene stranke naredil premik v levo.

Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena ali je zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo svoje vozilo popolnoma ustavil, ali pa le za nekaj sekund tako zmanjšal hitrost, da je moralo motorno kolo, ki je vozilo neposredno za njim, ustaviti. Ravnanje tožnika, ki svoje vožnje ni prilagodil prometni situaciji, pomeni odločilen vzrok za nesrečo, zato nosi večji delež odgovornosti, in sicer 80 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izrek sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 7.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2018 dalje do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se sodba v nespremenjenem delu za znesek 7.500 EUR, potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o stroških postopka se zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 521,04 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi v zvezi s popravnim sklepom je sodišče toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 18.750 EUR s pripadki, kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo. V posebnem sklepu je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka v višini 2.985,33 EUR, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Odločitev sodišča v zavrnilnem delu in odločitev o stroških postopka izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da ne more sprejeti zaključka sodišča, da njegova odgovornost za nastanek škodnega dogodka znaša 50 % in da je prepričan, da je upravičen do celotne vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je svojo odločitev o temelju tožbenega zahtevka oprlo predvsem na mnenje sodnega izvedenca A. A., čeprav je njegovo mnenje nelogično, neživljenjsko in v nasprotju z nekaterimi fizikalnimi zakonitostmi, na kar je tožeča stranka med postopkom večkrat opozorila in predlagala angažiranje drugega sodnega izvedenca prometne stroke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je tožnik izpovedal, da zavarovanec tožene stranke pri zavijanju levo ni vključil smernega kazalca, smernega kazalca ni videla niti priča B. B. Priča B. B. je izpovedal, da je zavarovanec tožene stranke na desnem voznem pasu stal, ne le zmanjšal hitrost, nato pa zavil levo, ne da bi vklopil smerni kazalec. Tožnik je začel prehitevati, ko je videl, da zavarovanec tožene stranke in motorist za njim stojita. Ko je bil v fazi prehitevanja, je voznik osebnega vozila nenadoma začel zavijati v levo in prišlo je do trčenja. Vzrok za prometno nezgodo je torej izključno v sferi zavarovanca tožene stranke. Izvedenec na naroku ni znal podati jasnih in strokovno utemeljenih odgovorov. V mnenju so nelogičnosti in nasprotja, zato je potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in njenemu tožbenemu zahtevku po temelju in višini v celoti ugoditi. Glede na uspeh v postopku izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka izpodbija sodbo po temelju zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določil materialnega prava. Kot bistveno izpostavlja, da tožniku prometna situacija ni dovoljevala varnega prehitevanja, ker je zavarovanec tožene stranke v naselju z zaviranjem postopoma zmanjševal hitrost svojega avtomobila, kar sta lahko videla oba motorista. Zavarovanec tožene stranke je vklopil smerni kazalec, pred tožnikom vozeči motorist je zato svoje kolo z motorjem ustavil, ali vsaj zelo upočasnil in ni pričel s prehitevanjem. Vse navedeno izključuje soodgovornost zavarovanca tožene stranke za nezgodo. Nikakor pa soprispevek ne more biti višji od 10 %. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 15.000 EUR, saj ne bi smela presegati zneska 8.000 EUR. Tožnik je bil v času dogodka star 78 let in že zaradi tega ni mogel opravljati veliko fizičnih del. Sodišče tudi ni upoštevalo, da zaradi starosti glede na pričakovano življenjsko dobo ne bo zelo dolgo trpel duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

5. Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik kot voznik motorja udeležen v prometni nesreči, v kateri je zavarovanec tožene stranke z lokalne ceste zavijal levo na domače dvorišče. V pritožbenem postopku je sporno, ali je zavarovanec tožene stranke stal na desnem voznem pasu in nato, ne da bi vklopil smerni kazalec, speljal in zavil levo na domače dvorišče. Sporno ostaja, ali je tožnik vožnjo prilagodil nastali prometni situaciji.

8. Za presojo temelja odškodninske odgovornosti so odločilna naslednja dejstva: - da je zavarovanec tožene stranke, voznik osebnega avtomobila, vozil skozi naselje po lokalni cesti proti domu; - da je zavarovanec tožene stranke vključil levi smerni kazalec, pogledal v stransko ogledalo, zmanjšal hitrost na 20 ali 30 kilometrov, nato pa zavil levo na domače dvorišče. Tožnik je zaslišan vztrajal, da voznik osebnega vozila ni vključil smernega kazalca, zato je bil prepričan, da osebno vozilo in za njim motor na cesti stojita in ju je pravilno začel prehitevati po levi strani. Zavarovanec tožene stranke je nenadoma speljal in prišlo je do nezgode. Priča B. B. voznik kolesa z motorjem, ki je vozil neposredno za zavarovancem tožene stranke ni izpovedal, da zavarovanec tožene stranke ni vključil smernega kazalca, ampak, da na zavorne luči, niti prižgan smerni kazalec na vozilu ni bil pozoren. Bil je kakšnih sedem metrov za vozilom, ki se je ustavilo za štiri do pet sekund, predno je zavilo levo. Neposredno po nezgodi je policistom izpovedal, da je zavarovanec tožene stranke pristopil do poškodovanega motorista in ga vprašal, če ni videl „žmigovca“. Zato pritožbeno sodišče sprejema logičen zaključek sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdil tudi sodni izvedenec prometne stroke, da ne gre slediti izpovedbi oškodovanca, da zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo ni vključil smernega kazalca.

9. Tožnik je pred sabo videl ustavljeno vozilo in za njim motorno kolo. Spregledal je zavorne luči avtomobila in smerni kazalec, se odločil obvoziti avtomobil in motorno kolo, ne da bi preveril, zakaj sta se vozili pred njim ustavili. Če bi motor ustavil, tako kot je to storil voznik motornega kolesa pred njim, do prometne nesreče ne bi prišlo. Povzročitelj nevarne situacije je zato tožnik, ki se je odločil prehitevati vozilo in motorno kolo po levi strani, čeprav so zgoraj ugotovljene okoliščine dajale dovolj podlage za sklepanje, da bo zavarovanec tožene stranke naredil premik v levo.

10. Glede na takšne ugotovitve je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med tožnika in zavarovanca tožene stranke porazdelilo v enakem razmerju. Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena ali je zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo svoje vozilo popolnoma ustavil, ali pa le za nekaj sekund tako zmanjšal hitrost, da je moralo motorno kolo, ki je vozilo neposredno za njim, ustaviti. Ravnanje tožnika, ki svoje vožnje ni prilagodil prometni situaciji, pomeni odločilen vzrok za nesrečo, zato nosi večji delež odgovornosti, in sicer 80 %.

11. Ker je ugotovljeno, da bi zavarovanec tožene stranke nesrečo lahko preprečil, če bi v trenutku, ko je začel obračati volan v levo, še enkrat pogledal v vzvratno ogledalo in bi videl motor, ki ga prehiteva ter počakal z zavijanjem v levo, dokler ga tožnik z motorjem ne bi prehitel, znaša njegov prispevek k nesreči 20 %.

12. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivo utemeljeni. Pritožbeno sodišče ni našlo protispisnosti, ki jih pavšalno zatrjuje tožeča stranka. Tudi navedbe o nestrokovno izdelanem izvedenskem mnenju so pavšalne in zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, a glede na ugotovljene okoliščine podcenilo odgovornost voznika motorja, ki se je v naselju odločil prehitevati pred seboj stoječe vozilo in motorno kolo, zato je bilo potrebno pritožbi tožene stranke delno ugoditi in zvišati soodgovornost tožeče stranke na 80 %.

13. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče preverjalo še višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje jo je odmerilo v skupnem znesku 37.500 EUR, kar je približno 29 povprečnih plač.

14. 78-letni tožnik je utrpel v nezgodi raztrganje vezi med ključnico in lopatico desno, zlom tretjega do šestega rebra levo, zlom dveh odrastkov na vretencih, rano na glavi in desnem stopalu ter odrgnine po obeh podlahteh in peti. Trpel je neprestane hude telesne bolečine sedem dni, občasne hude tri dni, srednje hude štirinajst dni, lahke pa dva meseca. Ob naporih bo lahke bolečine trpel tudi v bodoče. Po nezgodi je bil 28 dni v bolnišnici, dvakrat operiran, večkrat je bil izpostavljen rentgenu, v kjučnici ima sedaj kovinski material. Pol leta je izvajal fizikalno terapijo, zato je za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnina odmerjena v višini 20.000 EUR, kar je takrat znašalo 15 povprečnih plač, v skladu s sodno prakso.

15. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik doživel šok, ko je ob prehitevanju zagledal avtomobil, ki mu je zaprl pot. Dogodek je bil nenaden, nepredvidljiv in dejansko življenjsko ogrožujoč. Zaradi resnosti poškodb je v nadaljevanju trpel intenziven sekundarni strah, dokler nekaj dni ni bilo jasno, da poškodbe niso življenjsko ogrožujoče. V naslednjih šestih mesecih je strah izzvenel, zato je primerna odškodnina iz tega naslova 2.500 EUR, kar je približno dve povprečni plači. 16. Zaradi posledic nezgode je tožnik invalid tretje kategorije in ne more opravljati del, za katera bi morala biti leva roka v rami popolnoma gibljiva, zato ne more opravljati fizičnih del na vrtu. Funkcionalna posledica poškodbe leve rame je za več kot 50 % zmanjšala gibljivost leve rame, za 20 % groba moč ramenskih mišic, zato je tožnik manj zmožen za dvigovanje in nošenje predmetov v levi roki. Za dela, kjer bi morala biti leva roka v rami popolnoma gibljiva, je nesposoben. Ne glede na to, da je bil tožnik ob nezgodi star 78 let, odškodnina iz tega naslova v višini 11,5 povprečnih plač ni previsoka.

17. Glede na soprispevek tožnika 80 % je potrebno znesek, določen v izreku te sodne odločbe, znižati na znesek, kot sledi iz izreka te odločbe, zato je sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo spremenilo kot sledi iz izreka te odločbe (358. člen ZPP). Posledično je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del zavrnilo (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka se v pritožbenem postopku ni razbremenila odgovornosti za nesrečo, zato ni podlage, da ji sodišče prizna vse potrebne stroške postopka. Ker odločitev o stroških postopka izpodbija samo tožeča stranka in ker pritožbeno sodišče na najde tistih absolutnih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sklep zavrnilo in sklep o stroških postopka v izpodbijanem delu potrdilo.

19. Tožeča stranka je s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari in s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, propadla. Tožena stranka se je v pritožbenem postopku uspela razbremeniti svoje soodgovornosti po temelju za 30 %. V delu, kjer je izpodbijala višino odškodnine, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni uspela. Zato je prav, da toženi stranki skladno z določilom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP tožeča stranka povrne polovico potrebnih stroškov pritožbenega postopka v znesku 521,04 EUR s pripadki. Sodišče jih je odmerilo skladno z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksa, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.