Jedro

S tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev materialnega zakona (kršitev temeljnih pravic delavcev - 196. člen KZ-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 30816/2012 z dne 6. 5. 2013 obdolženca, iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in s stroški postopka obremenilo proračun. Višje sodišče v Kopru pa je z izpodbijano sodbo pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora, na kar mu je po četrtem odstavku 59. člena KZ-1, upoštevajoč kazen 6 (šest) mesecev zapora, določeno v pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 21. 11. 2012 II K 28992/2012, ki je postala pravnomočna 30. 11. 2012 in kazen 4 (štiri) mesece zapora iz te sodbe na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, določilo enotno kazen 9 (devet) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let in s posebnim pogojem, ki mu je bil določen v sodbi II K 28992/2012, da mora v roku 6 (šestih) mesecev od pravnomočnosti sodbe povrniti oškodovancu A. d.o.o. povzročeno škodo v višini 32.249,62 EUR. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje so vložili zagovorniki obdolženca pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v odločanje bodisi drugostopenjskemu bodisi prvostopenjskemu sodišču. 3. Zagovorniki so v pritožbi tudi prosili (formalno zahtevali), da Vrhovno sodišče vabi na pritožbeno sejo obdolženca in njegovega zagovornika, vendar tega svojega predloga niso z ničemer obrazložili. Zaradi navedenega in dejstva, da je Vrhovno sodišče glede na podatke v spisu ocenilo, da navzočnost obdolženca in zagovornika ne bosta pripomogla k razjasnitvi zadeve, je sejo opravilo v nenavzočnosti strank.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo pritožbenih navedb je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je pritožbeno sodišče ugotovilo celo na pritožbeni seji. Višje sodišče je namreč ocenilo, da je bil obdolženec v spornem obdobju zmožen plačati prispevke (sodišče prve stopnje, da ne). Res je sicer, da je obdolženec kot direktor družbe, v kritičnem času nabavljal gradbeni material, vendar pa je povsem jasno, da gradbeno podjetje brez tega ne more delati. Predvsem pa po mnenju pritožnikov, ni dokazan naklep oziroma ni obstajal subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja. Za obstoj kazenske odgovornosti za sleherno kaznivo dejanje morajo biti podani tako objektivni kot subjektivni elementi, sodišče druge stopnje pa je s tem, ko je v nasprotju z računovodskimi izkazi in letno bilanco za 2010 podjetja I. d.o.o. ugotovilo, da je bilo podjetje sposobno plačati socialne prispevke, ter da je posledično zaradi tega pri obdolžencu podan subjektivni element očitanega kaznivega dejanja, kršilo kazenski zakonik (konkretno člen 20, 24 in 25 KZ-1). Ni tudi prezreti dejstva, da je obdolženec delavcem v letu 2010 plačal več kot 90.000,00 EUR neto plač, s čimer so slednji lahko preživeli sebe in svoje družine. Edini razlog, da je obdolženec v tem letu posloval z enakim številom delavcev kot pred tem, kljub krizi v gradbeništvu, je bil obljubljeni posel v Italiji, ki je bil vreden 450.000,00 EUR in za katerega mu je bilo zagotovljeno s strani investitorja, da bodo pridobljena evropska sredstva. Če bi obdolženi že na začetku leta vedel, da od navedenega posla ne bo nič, zagotovo ne bi vztrajal z enajstimi zaposlenimi. Pri tem je upošteval, da so imeli vsi navedeni delavci prijavljeno bivališče v Republiki Sloveniji, tu imajo svoje domove (hiše) in družine. S tem so se delavci in njihove družine izognili socialnim transferjem, ki bi jih bili deležni, če bi se obdolženec že tedaj odločil za stečaj. Nadalje zagovorniki opozarjajo še, da je obdolženec pri svojem poslovanju, kljub krizi in težkim razmeram, dokazano bil toliko skrben, da je evidentiral vsak prihodek in odhodek podjetja, svojega podjetja ni izčrpaval, prav tako pa ni prelival kakršnihkoli denarnih sredstev na druga podjetja in v privatne žepe. Pri tem se pritožniki sklicujejo še na izpovedbi davčne uslužbenke in računovodkinje, ki sta potrdili zagovor obdolženca, da če je hotelo podjetje poslovati, ni bilo denarja za plačevanje prispevkov. Potrdili sta tudi, da obdolženec prispevkov ni plačeval niti svoji ženi, sam pa je imel minimalno plačo (najmanjšo od vseh), račun podjetja pa je bil stalno blokiran.

6. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče svoje zaključke oprlo na objektivna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem na dejstvo, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju razpolagalo z določenimi sredstvi, ki pa jih je porabilo za materialne stroške poslovanja, to je stroške materiala, neto plače delavcev in delno plačilo prispevkov, tako, da neplačanih prispevkov za socialno varnost realno ni bilo sposobno plačati. Navedena dejstva pa je presodilo drugače kot sodišče prve stopnje ter zaključilo, da se je obdolženec kot direktor podjetja v takšni situaciji zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo plačalo predpisanih prispevkov za socialno varnost, s čimer je delavcem omejil pravico do plače v bruto zneskih, na način kot izhaja iz opisa dejanskega stanu sodbe. Tako je pritrdilo pritožbenim navedbam okrožne državne tožilke, da je torej podjetje ustvarilo take dohodke, da bi prispevke lahko plačalo, jih pa ni, in sicer zato, ker se je obdolženec odločil, da bo dal prednost poslovanju oziroma obstoju družbe. Ravnal je torej z direktnim naklepom, saj se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in je dejanje hotel storiti. S tem, ko je dal prednost poslovanju podjetja, je na drugi strani prikrajšal delavce, brez katerih podjetje prav tako ne bi moglo poslovati. Pritožbeno sodišče je še dodalo, če bi obveljalo stališče obrambe, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti. Sicer pa, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je že iz zagovora obdolženca razvidno, da je bil projekt, na katerega je računal, šele v začetni fazi pogovorov in pogojen s pridobitvijo finančnih sredstev, sam pa je delavce prikrajšal zaradi varovanja obstoja svoje družbe.

7. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je vloga Vrhovnega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje izrazito kontrolne narave, kar pomeni, da kontrolira metodo, s katero je nižje sodišče prišlo do svojih zaključkov in argumente, s katerimi je te zaključke obrazložilo. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno takrat, ko bo podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje z uporabo materialnega prava. Pot, po kateri pride sodišče do takšnega zaključka, pa mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Vrhovno kot pritožbeno sodišče, bo glede na svojo kontrolno funkcijo lahko podvomilo v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, če bo menilo, da je bil nek dokaz napačno ocenjen, da nižje sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi, ali da kakšnih pomembnih delov določenega dokaza sploh ni presojalo, ter v primeru, ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logična in prepričljivo obrazložena (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Izpodbijano sodbo bo razveljavilo tudi v primeru, če bo ugotovilo, da sodišče kakšnega pomembnega dejstva za presojo sploh ni ugotavljalo in zato tudi ni ugotovilo (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje).

8. V konkretni kazenski zadevi je sodišče druge stopnje upoštevalo vse objektivne okoliščine ugotovljene pred sodiščem prve stopnje, le da je na podlagi njih dejansko stanje drugače presodilo. Ta dokazna ocena pritožbenega sodišča, je po presoji Vrhovnega sodišča logična in prepričljiva in je tudi pritožbene navedbe, ki v pretežni meri pomenijo ponavljanje zagovora obdolženca in navedb obrambe v odgovoru zoper pritožbo okrožne državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje, v ničemer ne omajajo.

9. S tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev materialnega zakona. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost. V konkretni kazenski zadevi iz izreka jasno izhaja, katerim delavcem in v katerem časovnem obdobju ti prispevki niso bili plačani, iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki ji je glede ugotovljenih objektivnih dejstev v celoti sledilo pritožbeno sodišče, pa tudi jasno izhajajo natančni zneski prikrajšanja po posameznem delavcu. Zato vložniki tudi s to pritožbeno navedbo ne morejo uspeti.

10. Ker je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je Vrhovno sodišče preizkusilo odločbo tudi glede tega in ocenilo, da je sodišče pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni ustrezno upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine.

11. Glede na vse navedeno in ker sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, na katere je Vrhovno kot pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

12. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je višina takse odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah, upoštevaje zapletenost obravnavane kazenske zadeve in obdolženčeve premoženjske razmere.