Jedro

Pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja vojaškemu zavarovancu so bili uporabljeni predpisi, ki so urejali invalidsko zavarovanje vojaških oseb, na podlagi katerih je tožniku nosilec vojaškega zavarovanja priznal pravico do invalidske pokojnine, ki je osnova obravnavani zahtevi. Ti predpisi pa so določali v določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89), da pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa je pri njih, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastala, ko jim je prenehala služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem delu se predpisi, ki so urejali invalidsko varstvo vojaških oseb, razlikujejo od tistih predpisov, ki urejajo invalidsko varstvo civilnih oseb. ZPIZ namreč v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti, to se pravi z nastankom invalidnosti. Razlika je pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj naprej ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic. Zato je pravilen zaključek drugostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da revident do 18.10.1991 še ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške invalidske pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, predpisanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je pri njem bil sprožen postopek za ugotovitev invalidnosti že pred 18.10.1991. Prav tako je pred tem datumom vrnil vojaško legitimacijo in je s tem postal civilist. Dne 30.8.1991 je bil razrešen službenih obveznosti, vse skupaj pa pomeni, da izpolnjuje pogoje za prevzem izplačevanja njegove invalidske pokojnine s strani Republike Slovenije. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi in mu prizna pravico do izplačila vojaške invalidske pokojnine iz sredstev Republike Slovenije.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki samo natančneje ureja vprašanje, kdo so uživalci vojaških pokojnin, glede na določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Odlok v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci. Kdo so ti upravičenci je določeno v nadaljevanju prvega člena, predvsem pa v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Nižji sodišči sta v skladu z listinskimi dokazi v spisu ugotovili, da je tožniku aktivna vojaška služba zaradi izgubljene delovne zmožnosti prenehala z razrešitvijo 30.11.1991 in da mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.12.1991. Pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja vojaškemu zavarovancu so bili uporabljeni predpisi, ki so urejali invalidsko zavarovanje vojaških oseb, na podlagi katerih je tožniku nosilec vojaškega zavarovanja priznal pravico do invalidske pokojnine, ki je osnova obravnavani zahtevi. Ti predpisi pa so določali v določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89), da pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa je pri njih, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastala, ko jim je prenehala služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem delu se predpisi, ki so urejali invalidsko varstvo vojaških oseb, razlikujejo od tistih predpisov, ki urejajo invalidsko varstvo civilnih oseb. ZPIZ namreč v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti, to se pravi z nastankom invalidnosti. Razlika je pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj naprej ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic. Zato je pravilen zaključek drugostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da revident do 18.10.1991 še ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Ker po 18.7.1991 tožnik tudi ni bil ves čas na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, kot sta to ugotovili nižji sodišči, kar pa za odločitev v tem primeru niti ni več pomembno, sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključili, da ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka in da zato ni pogojev za prevzem izplačevanja njegove pokojnine s strani Republike Slovenije.

Ker tožnik do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Pri tem revizijsko navajanje, da za dolgotrajne postopke, ki so jih zakrivile razmere, revident ne more biti kriv, za pravilno odločitev o zadevi pravno ni pomembno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.