Jedro

Po 2. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja nahaja izven države prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna iz humanitarnih razlogov, če je podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve. V obravnavani zadevi tožnikove navedbe o razlogih zapustitve Srbije in ocena stanja v Srbiji ne izkazujejo utemeljenega strahu v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 906/2002-6 z dne 29.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.4.2002. S to odločbo, izdano v ponovnem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 936/2001-9 z dne 11.7.2001, je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US RS, 113/2000-odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), ker pri tožniku ne gre za preganjanje zaradi razlogov, navedenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska Konvencija), niti ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v izvorno državo. Tožena stranka se utemeljeno sklicuje na tožnikove izjave, da je pobegnil iz Jugoslovanske armade in da ga je strah, da bi ga ob vrnitvi v S. zaradi tega kaznovali, ogrožen pa bi bil tudi zaradi spora s svojim sosedom, politikom I.D., funkcionarjem Socialistične partije S., ki naj bi bil povezan z mafijo in naj bi se mu želel maščevati zaradi različnega političnega prepričanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka odločila v skladu s pravnim mnenjem oziroma s stališči iz pravnomočne sodbe, št. U 936/2001-9 z dne 11.7.2001. Pravilno je ugotovila, da glede na določbe Zakona o amnestiji, objavljenega v Uradnem listu Zvezne Republike Jugoslavije, št. 9/2001, in Zakona o amnestiji, objavljenega v Uradnem listu Republike Srbije, št. 10/2001, tožniku ob vrnitvi v S. zaradi pobega iz Jugoslovanske armade ne grozi kazenski pregon niti kakšne druge sankcije s strani državnih organov oziroma vojaških oblasti, saj je bila z obema navedenima zakonoma podeljena amnestija tudi osebam, ki so do 7.10.2000 pobegnile iz Jugoslovanske armade. Ugotovitev, da se navedena zakona tudi v praksi izvajata, je tožena stranka utemeljeno oprla na sklep Vojaškega sodišča v Nišu, št. 1054/2001 z dne 22.3.2001, o ustavitvi preiskave po uradni dolžnosti zaradi podeljene amnestije in na članek v časniku "Večernje novosti". Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnikova zatrjevanja o ogroženosti s strani politika I.D. ne izkazujejo utemeljenega strahu v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za pridobitev azila, saj podatki in informacije, ki jih je po uradni dolžnosti pridobila tožena stranka, ne nakazujejo na vpletenost politika I.D. z mafijo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da tožena stranka ni ugotovila vseh pomembnih dejstev in okoliščin. Objektivne okoliščine niso takšne, da bi se mogel vrniti v S. brez škode za svojo psihično in fizično integriteto. Spor s politikom I.D. traja že več let in pomeni resnično in neposredno grožnjo. Dejstvo je, da so številni politiki prejšnjega režima, tudi I.D., še vedno na položaju, čeprav je od konca leta 2000 v ZRJ in Srbiji na oblasti druga politična opcija. Ker tožena stranka ni v zadostni meri preverila njegovih trditev o povezanosti politika I.D. z mafijo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da mu prizna pravico do azila v Republiki Sloveniji.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na podatke in listine upravnih spisov in vsebino tožbe, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v dejansko stanje, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev. Ugotovitev, da oblasti v ZRJ in Srbiji zaradi pobega iz Jugoslovanske armade ne kaznujejo oseb, ima podlago v navedenih zakonih in člankih, ki so v upravnih spisih. Da bi bil politik in funkcionar tudi nekaterih nepolitičnih organizacij I.D. povezan z mafijo oziroma z zatrjevanimi čistkami oseb drugačnega političnega prepričanja, ne izhaja iz podatkov mednarodnih organizacij o stanju v ZRJ in Srbiji, niti iz podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila iz interneta, in so tudi v upravnih spisih. V tožbi pa tudi ni nobenih konkretnih navedb o tožnikovi zatrjevani ogroženosti zaradi politika I.D., ki bi kazale na to, da bi bilo potrebno v tej smeri dopolniti dejanske ugotovitve.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo. Po 2. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna iz humanitarnih razlogov, če je podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjen ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve v matično državo. Glede na podatke in listine upravnih spisov tožnikov strah pred kaznovanjem zaradi pobega iz Jugoslovanske armade in ogrožanjem s strani politika I.D., tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni utemeljen v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena ZAzil. Pritožbene navedbe, da naj bi na tožnikovo ogroženost kazalo dejstvo, da je politik I.D. imel pomembno funkcijo tudi v prejšnjem režimu, so neupoštevne, ker zaradi svoje splošnosti ne morejo vplivati na drugačno uporabo materialnega prava v obravnavani zadevi.

Glede pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, pritožnik ni navedel, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbe po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki jih ZUS ne ureja, in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka iz 3. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.