Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazenski sankciji le z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če sodišče med drugim z odločbo o kazni ali pogojni obsodbi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

Zahteva obs. M.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.6.2004 obs. M.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice po 2. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovani Banki K. d.d. znesek 1,469.265,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2004 dalje do plačila. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa tudi, da mora oškodovani Banki K. d.d. plačati priglašeni premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 3.11.2004 ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 2. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena KZ izreklo kazen eno leto zapora. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je odločilo, da je dolžan plačati povprečnino, odmerjeno na 80.000,00 SIT.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe kršitev zakona. V končnem predlogu pa se zavzema za izrek pogojne obsodbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem stališču obsojenec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in hkrati tudi prosi za spremembo izrečene zaporne kazni v pogojno obsodbo, iz teh dveh razlogov pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi prikazuje okoliščine, v katere je zašel in ki so onemogočile njegovo poslovanje. Navaja, da mu stranke opravljenih del niso plačale, da so se te situacije vrstile ena za drugo in da so ga začeli zapuščati delavci. Ostal je sam, ni imel sredstev, da bi iztožil zahtevke, ki jih je imel do strank ter je za preživetje pod realno ceno prodal vrednejše stvari. Z bančno kartico je pokrival tekoče stroške. V nadaljevanju prikazuje slabo finančno stanje, v katerem je sam in njegova družina ter graja odločitev sodišča druge stopnje, ki mu je izreklo zaporno kazen. Nakazuje, da je sodišče upoštevalo le njegovo preteklost oziroma dosedanjo kaznovanost, ne pa tudi položaja, v katerega je zašel in vzrokov, ki so do tega privedli. Zastavlja vprašanje, kako bo poskrbljeno za preživetje družine in kako bo lahko povrnil svoj dolg, če bo moral na prestajanje kazni. Vrhovno sodišče poziva, da ponovno prouči njegovo situacijo in mu zaporno kazen spremeni v pogojno obsodbo.

S temi navedbami vložnik zahteve po eni strani prikazuje, da je sodišče zmotno presodilo okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je obsojenec ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, po drugi strani pa napada odločbo o kazni, ki jo je izreklo sodišče druge stopnje, z nakazovanjem, da ni upoštevalo in pravilno ocenilo vseh za izrek kazni upoštevnih okoliščin. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Treba je poudariti, da je odločbo o kazenski sankciji mogoče izpodbijati le z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če sodišče med drugim z odločbo o kazni ali pogojni obsodbi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. V obravnavani zadevi je sodišče obsojencu izreklo kazen zapora v mejah, ki so predpisane v določbah 2. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena KZ, upoštevalo pa tudi splošna pravila za odmero kazni, ki so predpisana v 1. in 2. odstavku 41. člena KZ, pri čemer je v razlogih sodbe navedlo, katere okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, je upoštevalo in kako jih presoja. Zato v tem pogledu ni kršilo kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, zaradi česar jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Glede na slabe premoženjske razmere, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa, je Vrhovno sodišče obsojenca po določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine.