Jedro

Z iztekom razumnega roka za zamenjavo stvari z napako (ali za odpravo napake v primeru izbire take sankcije) po presoji revizijskega sodišča tveganje za poškodovanje (ali uničenje) stvari z napako, ki jo je kupec upravičen uporabljati, preide na prodajalca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.236,56 EUR pritožbenega in revizijskega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je 4. 2. 1998 od tožene stranke kupil novo vozilo Mitsubishi Pajero 2.5 TD YOUNG. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mu mora tožena stranka v petnajstih dneh izročiti novo trivratno vozilo Mitsubishi Pajero 3.2 DID INVITE, moč motorja 118 kw, 3200 ccm, kovinske sive barve, brez napake, in to ob sočasni nasprotni obveznosti tožnika, da toženi stranki plača 19.128 EUR. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1), kršitve tožnikovih pravic iz 2., 14., 22. in 25. člena Ustave RS pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Procesna kršitev je bila zagrešena zato, ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo trditev, s katerimi je tožnik odgovoril na ugovor tožene stranke, da spornega vozila ne more vrniti; trdil je, da je bila tožena stranka v dolžniški zamudi že od prejema obvestila o napaki in da je smel vozilo uporabljati medtem, ko ga tožena stranka ni hotela zamenjati, pri čemer se je skliceval na sodno prakso Vrhovnega sodišča (na sodbo v zadevi II Ips 643/94), prav tako pa je opozoril na prehod tveganja uničenja stvari na toženo stranko s trenutkom nastopa njene zamude. Teh okoliščin dejanske in pravne narave, ki predstavljajo samostojno in zaključeno celoto, sploh ni vzelo v obzir, s čemer je tožnika prikrajšalo za pošteno sojenje, brez obravnave sprejelo končno stališče o vprašanju, o katerem se sodišče prve stopnje zaradi drugačnega materialnopravnega pristopa ni izreklo ter s tem tožnika prikrajšalo za pravico do pritožbe in s tem hkrati zagrešilo prej navedene ustavne kršitve. Materialnopravno je bilo zmotno uporabljeno zato, ker je izpodbijana sodba oprta na določbo 495. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(2), ki ureja izgubo pravice razdreti pogodbo, ne pa izgube pravice kupca zahtevati izročitev stvar brez napake. Prav tako je bilo zmotno uporabljeno pravilo o vzajemnosti obveznosti, s katerim je sodišče druge stopnje argumentiralo svoje stališče, da mora kupec prodajalcu vrniti stvar z napako, če želi uveljavljati zahtevek za izročitev stvari brez napake. Takšno stališče je nelogično. Vzajemnost pomeni le, da je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke. Kakšna je vsebina obveznosti strank in kakšna mora biti vsebina izpolnitve ni neposredno odvisno od tega, ali gre za vzajemno obligacijsko razmerje ali ne. Pravilo, da mora kupec vrniti prodajalcu stvar z napako, če želi uveljavljati zahtevek za izročitev stvari brez napake, bi moralo biti izrecno določeno v zakonu; ker take zakonske določbe ni, je treba uporabiti temeljna načela in splošna pravila ZOR in upoštevati okoliščine konkretnega primera. Te pa so, da je do uničenja stvari prišlo, ko je bil prodajalec že več let v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti izročiti kupcu novo stvar, da je bil kupec, ki je sklenil veljavno prodajno pogodbo, vozilo upravičen uporabljati med tem, ko prodajalec vozila ni hotel zamenjati in da bi prodajalec uporabo lahko preprečil takoj, ko je tožnik grajal napako; v situaciji kakršna je bila v konkretnem primeru, je prodajalec mogel in moral računati z možnostjo uničenja in to uničenje, glede katerega tožnik ni ravnal krivdno, pravno gledano ne izvira iz sfere tožnika.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4. Revizija je utemeljena.

5. Sodišči prve in druge stopnje sta bili soglasni, da je tožena stranka na podlagi prodajne pogodbe z dne 4. 2. 1998 tožniku izročila vozilo s stvarno napako (1. točka 479. člena ZOR), ki ni bila neznatna: v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je prodajalec po kupčevem obvestilu o nestabilnosti vozila, ki ga je med vožnjo „vleklo“ v levo, odpravil odstopanja pri stekanju koles, vendar pa je bila ugotovljena napaka tudi pri zaostajanju – zatekanju koles, kar bi bilo mogoče odpraviti le z zamenjavo nosilca sprednje preme, dveh gornjih in dveh spodnjih prečnih vodil in dveh premnikov; napaka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zmanjševala stabilnost vozila, povzročala dodatno nihanje in samodejno spreminjanje smeri in vozniku dajala občutek nestabilnosti. Prav tako sta bili sodišči prve in druge stopnje enotni v stališču, da je tožnik napako pravočasno grajal in v okviru pravice izbire sankcije iz 488. člena ZOR zahteval zamenjavo vozila z napako za enako vozilo brez napake. Toda pred zaključkom pravde je proizvajalec enakovrstna vozila prenehal izdelovati, zato je tožnik zahtevek spremenil tako, da je zahteval izročitev po mnenju izvedenca primerljivo, a boljše in držaje vozilo Mitsubishi Pajero 3.2 DID INVITE; zaradi višje cene tega vozila je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je njegovo izročitev zahteval ob svoji istočasni obveznosti plačila razlike v vrednosti obeh vozil (14.435,00 EUR) in sedanje vrednosti vozila z napako (4.693,00 EUR), ki je bilo v prometni nesreči v letu 2007 uničeno.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta različno odločili zato, ker sta različno presojali pomen okoliščine, da je bilo vozilo uničeno. Po presoji sodišča prve stopnje je namreč tožnik z uničenjem vozila oziroma s tem, ko ga zaradi uničenja ne more vrniti prodajalcu, izgubil le pravico razdreti prodajno pogodbo zaradi napake (495. člen ZOR), medtem ko na njegovo pravico zahtevati pravilno izpolnitev uničenje vozila ne vpliva. Po presoji pritožbenega sodišča pa je uničenje vozila relevantno, ker sta obveznost kupca vrniti stvar z napako prodajalcu in obveznost prodajalca izročiti kupcu stvar brez napake vzajemni; kupec mora prodajalcu stvar z napako izročiti v stanju, v kakšnem jo je prejel, kar v konkretnem primeru zaradi uničenja, do katerega je prišlo iz razloga na kupčevi strani, ni mogoče. 7. Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je imela stvar takrat, ko je nevarnost prešla na kupca in sicer ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne (prvi odstavek 478. člena ZOR). Pravice kupca stvari s stvarno napako so (1) zahtevati od prodajalca, da napako odpravi ali kupcu izroči stvar brez napake ali (2) zahtevati znižanje cene (actio quanti minoris) ali (3) izjaviti, da razdira pogodbo (actio redhibitoria); v vsakem od navedenih primerov pa ima kupec pravico tudi (4) zahtevati povrnitev škode. Pogoj za uveljavljanje katerekoli od teh pravic je, da je kupec o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca (prvi odstavek 488. člena ZOR). Smisel in namen pravila iz 488. člena ZOR je zagotoviti kupcu varstvo v primerih, ko ima kupljena stvar napake tako, da se mu zagotovi ustrezne jamčevalne zahtevke. Izbira ustreznega zahtevka pripada kupcu in skladno s to pravico je kupec v konkretnem primeru izbral zahtevek, da mu mora prodajalec izročiti drugo vozilo iste (primerljive) vrste brez napake.

8. Vprašanje, ali je tožnik izgubil pravico zahtevati izročitev vozila brez napake s tem, ko je bilo sporno vozilo v prometni nesreči uničeno, je povezano z vprašanjem, ali sme kupec stvar z napako uporabljati, dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake. Na to vprašanje je Vrhovno sodišče že odgovorilo pritrdilno: kupec lahko stvar z napako uporablja, dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake, ker sta obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar vzajemni; tudi običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake(3). Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zaradi uničenja spornega vozila vzajemnost izpolnitev ni več mogoča, kar izključuje pravico kupca zahtevati stvar brez napake. Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo, ki jo je kupec s plačilom kupnine v celoti izpolnil, prodajalčeva izpolnitev pa zaradi stvarnih napak ni bila pravilna. Ker je kupec v okviru svojih pravic iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake zahteval izpolnitev z izročitvijo stvari brez napake, bi zahtevo po vzajemnosti kršil le, če bi mu prodajalec ponudil (izročil) vozilo brez napake, kupec pa bi zavrnil njegovo zahtevo po vrnitvi stvari z napako. Odprava napak ali zamenjava stvari mora biti opravljena v razumnem roku. Rok je razumen (primeren), če glede na normalen tek stvari, vrsto napake in normalne pogoje prodajalcu zagotavlja dovolj časa za izpolnitev obveznosti.(4) V konkretnem primeru je bilo vozilo uničeno 9 let po nakupu, zato je odveč poudariti, da je prišlo do uničenja vozila z izrazitim časovnim zamikom od izteka razumnega roka za zamenjavo. Z iztekom razumnega roka za zamenjavo stvari z napako (ali za odpravo napake v primeru izbire take sankcije) po presoji revizijskega sodišča tveganje za poškodovanje (ali uničenje) stvari z napako, ki jo je kupec po že obrazloženem upravičen uporabljati, preide na prodajalca. Nasprotno gledanje bi nesorazmerno poseglo v položaj kupca in bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi moral tožnik, ki 9 let ni dočakal zamenjave vozila, ki ga je v celoti plačal v prepričanju, da bo brezhibno delovalo, opustiti vsako uporabo tega vozila, da bi izključil možnost, da ga bo ob običajni rabi poškodoval. Tožnik torej v reviziji utemeljeno opozarja, da je bila tožena stranka ob uničenju vozila „že globoko v zamudi“. Z zamudo je nastopil položaj, primerljiv s položajem dolžniške zamude, za katero je značilno, da dolžnikova obveznost izpolniti pogodbo z zamudo ne preneha, najtežja posledica njegove zamude pa je prav v tem, da nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide nanj (prvi odstavek 326. člena ZOR). Kupec, ki je zahteval od prodajalca izročitev stvari brez napake, s potekom primernega roka za zamenjavo te pravice ne izgubi, pač pa sme takrat zahtevati namesto pravilne izpolnitve znižanje cene ali pogodbo razdreti; toženkino razumevanje določbe 489. člena ZOR, češ da je dolžan kupec prodajalcu določiti rok za izpolnitev pogodbe in v kolikor prodajalec v tem roku izpolnitve ne da, lahko zahteva le še znižanje kupnine ali razvezo pogodbe, je materialnopravno zmotno. Kupec lahko tudi po izteku primernega roka še nadalje vztraja pri pravilni izpolnitvi pogodbe z izročitvijo druge stvari brez napake, njegov položaj pa je olajšan v toliko, da sem izbrati tudi katero od ostalih dveh možnosti (česar do izteka primernega roka ne more in je vezan na prvotni izbor sankcije iz 488. člena ZOR).

9. Tožnik je v reviziji sicer uveljavljal tudi procesne kršitve in kršitve Ustave, vendar njegova argumentacija zatrjevanih kršitev pokaže, da je zgolj grajal materialnopravne zaključke sodišča druge stopnje v zvezi s pomenom in posledicami uporabe vozila z napako in njegovega uničenja v času, ko naj bi bil (in je po presoji tega sodišča tudi bil) prodajalec v zamudi z zamenjavo; na te navedbe je Vrhovno sodišče že odgovorilo.

10. Ker so ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva, odločitev sodišča druge stopnje pa je materialnopravno zmotna, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo, pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in sodbo potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP sodišče, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Temeljni princip za stroškovno odločitev v pravdi je princip uspeha, uzakonjen v prvem odstavku 154. člena ZPP. V konkretnem primeru je v pravdi v celoti uspel tožnik. Zato je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Le-te je do zaključka glavne obravnave odmerilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka pa odmere s pritožbo ni izpodbijala (trdila je le, da je stroškovna odločitev napačna zato, ker je napačna odločitev o glavni stvari). Njegovi pritožbeni in revizijski stroški, odmerjeni skladno z odvetniško in taksno tarifo, pa znašajo 1.236,56 EUR.

Op. št. (1): Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v besedilu, veljavnem pred navedeno novelo.

Op. št. (2): Ta predpis je treba uporabiti zato, ker se spor nanaša na pravno razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, ta pa se, ker je tako določeno v 1060. členu, ne uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

Op. št. (3): Primerjaj sodbi II Ips 1072/2008 in III Ips 13/2007. Op. št. (4): Glej Vedriš, M. in Klarič, P., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 421.