Jedro

Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost toženca, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Iz navedenega razloga se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2010 dalje (tč. I. izreka). Višji tožbeni zahtevek, in sicer za plačilo obresti od zneska 32.000,00 EUR od 30.12.2012, je s sodbo zavrnilo (tč. II izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.602,94 EUR.

2. Zoper takšno odločitev je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ki so določeni v 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni podalo obrazložitve glede vročanja tožbe toženki, zato iz sodbe ni razvidno, ali je bila vročitev pravilna, posledično pa izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz sodbe tudi ni razvidno, ali je bila tožena stranka ustrezno poučena o posledicah pasivnosti stranke. Iz obrazložitve ne izhajajo razlogi, ki bi utemeljevali odločitev sodišča, da je tožba sklepčna oziroma, da so dejstva, na katera se upira tožbeni zahtevek, ustrezno podprta s priloženimi dokazi. Sklepčnost ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pavšalno povzemanje navedb tožeče stranke ne zadosti zahtevani obrazloženosti sodbe. Sodišče tudi ni presojalo skladnosti tožnikovih trditev s predloženimi dokazi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost toženca, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Iz navedenega razloga se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbeni očitek toženke, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso ustrezno podprta s priloženimi dokazi, predstavlja nedopusten poskus izpodbijanja dejanske podlage odločitve.

6. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča o obstoju vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je toženki vročilo tožbo s prilogami v odgovor (29.3.2012), vendar pa nanjo v roku 30-tih dni ni odgovorila. Da je tako, izkazujejo podatki spisa. Sicer pa toženka pritožbenih trditvah ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ji je bila tožba vročena, ne prereka. Prav tako ne navaja, da hkrati z vročitvijo tožbe ni bila poučena o posledicah svoje pasivnosti. Končno v pritožbi tudi ne navaja, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Če s temi navedbami meri na kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je treba navesti, da ne gre za pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. V obravnavani zadevi je bil izpolnjen tudi pogoj sklepčnosti tožbe, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ki jih je v razloge izpodbijane sodbe povzelo sodišče prve stopnje, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz dejanske podlage sodbe tako izhaja, da je med A. T. d.o.o. in toženko obstajalo pogodbeno razmerje, iz katerega izvira toženkina obveznost v višini vtoževanega zneska, da je A. T. d.o.o. svojo terjatev odstopila tožniku (417. člen Obligacijskega zakonika, OZ), da je tožnik toženko pred vložitvijo tožbe obvestil o prenosu terjatve in jo pozval k plačilu (prvi odstavek 419. člena OZ) in da toženka na navedeni poziv ni reagirala. Glede na načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) je toženka dolžna izpolniti svojo denarno obveznost in ker je v zamudi s plačilom, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je tako izpostavilo vsa tista pravnorelevantna dejstva, ki pogojujejo operacijo pravnega silogizma. Ker v obravnavani zadevi materialnopravno vprašanje ni bilo zahtevno, je temu enaka tudi stopnja obrazloženosti izpodbijane zamudne sodbe.

8. Glede na navedeno je toženkina pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov strošek odgovora na pritožbo pa ni potreben strošek postopka. Pravdni stranki sta zato dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.