Jedro

V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb; zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Tudi Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da višjemu sodišču ni treba izčrpno ponavljati razlogov (sodišča prve stopnje) za odločitev, kadar se strinja z njegovo presojo, in je že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, če pritožnik v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov. Pritožbenemu sodišču se ni bilo treba opredeliti do vsakega izvedenega dokaza in pojasnjevati, zakaj toženka dokaznega bremena glede obstoja darilnega namena pogodbe ni zmogla; to je namreč naloga sodišča prve stopnje, ki je t. i. iudex facti. Polemiziranje s subjektivno dokazno oceno pritožnice ni dolžnost pritožbenega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 1.944,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je zatrjevala, da je s cedentom A. A. sklenila pogodbo o prenosu terjatve (cesijsko pogodbo), s katero ji je cedent odstopil terjatev v višini 80.000,00 EUR do dolžnice B. B.. Navajala je, da cedirana terjatev izvira iz prodajne pogodbe za stanovanje, sklenjene med A. A. (prodajalcem) in B. B. (kupcem).

2. Toženka je ugovarjala, da je bila med njo in A. A. sklenjena fiktivna prodajna pogodba, ki je prikrivala darilo. A. A. zato do nje ni imel terjatve. Cesijska pogodba je brez pravne veljave.

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011 v celoti ugodilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdne stroške tožnice v višini 7.190,20 EUR krije toženka (II. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

5. Toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitev pravil pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

6. Revizija toženke je bila vročena tožnici, ki predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - toženka in A. A. sta bila med leti 2007 in 2008 v partnerskem razmerju; leta 2010 sta sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bilo stanovanje A. A. na naslovu ..., v katerem je toženka živela od leta 2008 dalje; v prodajni pogodbi je bila dogovorjena kupnina v višini 200.000,00 EUR; - terjatev v višini 80.000,00 EUR, ki izvira iz prodajne pogodbe, je A. A. odstopil tožnici.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da bi prodajna pogodba dejansko prikrivala darilno pogodbo. Pojasnilo je, da glede namena pogodbe verjame izpovedi A. A. in C. C.,1 ki sta izpovedala skladno in prepričljivo, pri sestavi (A. A. pa tudi pri podpisu) pogodbe pa sta bila tudi neposredno navzoča. Ni pa sprejelo izpovedb prič, ki jih je predlagala toženka, ker so o namenu pogodbe izpovedale le splošno in na podlagi dejstev, o katerih so bile obveščene posredno, v večini s strani toženke, ter ker so s toženko sorodstveno in prijateljsko povezane. Kot pomembni okoliščini pri ugotavljanju namena sklenjene pogodbe je izpostavilo tudi: 1.) da A. A. obdaritve ni osporaval, le zatrjeval je, da je bila omejena na višino 120.000,00 EUR, ter 2.) dejstvo, da je bilo plačilo davka, ki naj bi bil razlog za sklenitev fiktivne pogodbe, zaveza toženke - A. A. kot prodajalec pa od takega dogovora ni imel koristi.

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da namen sklenitve pogodbe ni bil prodaja nepremičnine, ampak darilo. Zatrjevano kršitev 8. člena ZPP je zavrnilo kot neutemeljeno, ker sta bili izpovedi A. A. in C. C., ki jima je sodišče prve stopnje verjelo, skladni, natančni in podrobni, medtem ko so priče toženke, vključno z njo samo, glede poteka dogodkov v zvezi z nakupom in prodajo oziroma daritvijo nepremičnine izpovedale skopo, le s sklicevanjem na namen A. A. toženki podariti sporno stanovanje. Pojasnilo je, da v situaciji, ko gre za prijateljsko povezane osebe, najpomembnejše merilo presoje verodostojnosti prič pomeni prav natančen opis poteka dogodkov, čemur toženka s svojimi pričami ni zadostila. Dodalo je še, da bi se toženka (takrat notarka) kot prava vešča oseba morala zavedati posledic sklenjenega posla, kot zaupanja vredna oseba pa glede na svoj položaj ne bi smela utajiti davka, kar kot razlog za sklenitev fiktivne pogodbe navaja v tej pravdi.

**Jedro revizijskih navedb**

11. Revidentka izpodbijani sodbi očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je sodišče druge stopnje storilo s tem, ko se ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb glede kršitve 214. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in življenjsko nelogične dokazne ocene prič, nepravilne označbe prič za „hearsay“ dokaz, nepravilne presoje okoliščin sklenitve fiktivne prodajne pogodbe, spregledane pomanjkljive trditvene podlage tožnice in neopredelitve do trditvene podlage toženke glede vložka v sporno stanovanje. Sodišče druge stopnje je le ponovilo zaključke sodišča prve stopnje, ni pa obrazložilo, zakaj naj bi bile njene pritožbene navedbe neutemeljene, s čimer je ravnalo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega2 in Ustavnega sodišča RS3 ter kršilo njene ustavne (22., 23. in 25. člen Ustave RS) in konvencijske pravice (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah – v nadaljevanju EKČP). Sodiščema nižjih stopenj očita tudi kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Navaja, da je 26. 6. 2014 pred sodiščem prve stopnje vložila pripravljalno vlogo, na katero tožnica ni argumentirano odgovorila, zato meni, da bi sodišče trditve iz te vloge moralo šteti za priznane,4 zlasti ker so navedbe toženke potrdile številne priče, katerih izpovedba je bila (v prvotnem sojenju) ocenjena kot prepričljiva in skladna (sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1307/2015 z dne 5. 4. 5016, str. 5, 11. točka obrazložitve). V zvezi z zatrjevano kršitvijo 214. člena ZPP sodiščema nižjih stopenj očita tudi opustitev materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) in posledično kršitev ustavnih pravic;5 sodišče namreč stranki z ničemer ni nakazalo, da bo navedbe iz njene pripravljalne vloge štelo za prerekane in sporne. V zadnjem, III. delu revizije, revidentka ob izrecnem zavedanju, da je glede dejanskih navedb prekludirana, pojasnjuje kronologijo prenosa lastninske pravice na spornem stanovanju.

**Povzetek odgovora na revizijo**

12. Tožnica meni, da revizija toženke ni utemeljena. Opozarja, da v večjem delu napada ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in da je drugostopenjsko sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe toženke. Citira stališča Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do navedb pritožnika, ki so odločilnega pomena, ni pa dolžno polemizirati s subjektivno pritožnikovo dokazno oceno. Zatrjevano kršitev iz 214. člena ZPP ocenjuje kot neutemeljeno, saj je na naroku navajala, da prereka vse navedbe toženke iz pripravljalne vloge z dne 26. 6. 2014, namen zanikanja pa je izhajal iz siceršnjih navedb tožnice. Kršitev izjave v postopku ni podana niti ni podana kršitev 285. člena ZPP.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), te prepovedi pa ni mogoče obiti niti z (navideznim) konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje.6 Očitek procesne kršitve v takih primerih je namreč le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu (nedovoljeno) graja sprejeto dokazno oceno. V I. točki revizije revidentka s povzemanjem stališč Vrhovnega in Ustavnega sodišča skuša dokazati, da je pritožbeno sodišče s tem, ko se ni v celoti opredelilo do njenih pritožbenih navedb (v večini) dejanske narave, kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter poseglo v njeno pravico do enakega varstva in pravico do poštenega postopka. Pravica do pravnega sredstva naj bi ji bila s tem omogočena le formalno, ne pa tudi vsebinsko, zaradi česar so ji bile po njenem mnenju kršene ustavne in konvencijske pravice. Revidentka s temi revizijskimi očitki, ki so tudi vsebinsko prazni in nekonkretizirani, s konstruiranjem procesne kršitve dejansko skuša doseči ponovno odločanje o dejanskem stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog.

15. Skupna značilnost vseh kršitev, opredeljenih v generalni klavzuli 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe zaradi napak v sestavi odločbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Kršitev, ki so v svojem bistvu funkcionalne, ker onemogočajo preizkus odločbe, izpodbijana sodba ne vsebuje, saj je njen preizkus objektivno mogoč.

16. To, da se sodišče druge stopnje ne opredeli do vseh pritožnikovih navedb, ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak gre lahko kvečjemu za kršitev pravice do sodelovanja v postopku oziroma kršitev pravice do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člen ZPP). Tej pravici stranke namreč ustreza obveznost sodišča, da se seznani z njenimi navedbami ter se do relevantnih in dopustnih navedb tudi opredeli. Kritika revidentke, da je sodišče druge stopnje prezrlo njene pritožbene navedbe, ni utemeljena. Iz odgovora pritožbenega sodišča namreč izhaja, da se je seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb; zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe.7 Tudi Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da višjemu sodišču ni treba izčrpno ponavljati razlogov (sodišča prve stopnje) za odločitev, kadar se strinja z njegovo presojo, in je že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, če pritožnik v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov.8 V obravnavani zadevi je toženka v pritožbi pretežno grajala dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji je sodišče druge stopnje pritrdilo. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vsakega izvedenega dokaza in pojasnjevati, zakaj toženka dokaznega bremena glede obstoja darilnega namena pogodbe ni zmogla; to je namreč naloga sodišča prve stopnje, ki je t. i. iudex facti.9 Polemiziranje s subjektivno dokazno oceno pritožnice ni dolžnost pritožbenega sodišča.10

17. Revidentka sodiščema nižjih stopenj neutemeljeno očita tudi kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Navaja, da je 26. 6. 2014 pred sodiščem prve stopnje vložila prvo pripravljalno vlogo, na katero tožnica ni argumentirano odgovorila, drugi odstavek 214. člena ZPP pa jasno določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi na ta pritožbeni očitek res ni izrecno odgovorilo, vendar pa ta pomanjkljivost ni bistvena; določba drugega odstavka 214. člena ZPP je bila namreč uporabljena pravilno.

18. Toženka je v pritožbi navajala, da bi sodišče za priznano moralo šteti, da ji je A. A. stanovanje podaril in da je bila prodajna pogodba sklenjena zaradi izognitve plačilu davka. Obstoju darilne pogodbe in navideznosti prodajne pogodbe je tožnica med postopkom izrecno in argumentirano oporekala že v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2014, ko je s tem v zvezi prerekala navedbe toženke iz odgovora na tožbo. Tožnica zato svojih argumentov ni bila dolžna ponavljati, sodišče pa teh dejstev zaradi zanikanja, ki izhaja iz siceršnjih navedb tožnice, ni moglo šteti za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Kot pomembni dejstvi, ki bi ju sodišče po njenem mnenju moralo šteti za priznani, pa je toženka v pritožbi izpostavila še, da je v stanovanje vložila 90.000,00 EUR, kar za odločitev v tem postopku ni relevantno,11 ter da sta bila ob sklenitvi pogodbe navzoča le toženka in A. A., kar je kot del spodnje premise odločanja sodišče prve stopnje sprejelo.12

19. Očitka opustitve materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, ki ga toženka v reviziji uveljavlja v povezavi s kršitvijo drugega odstavka 214. člena ZPP, sodišču prve stopnje v pritožbi ni očitala, zato teh kršitev ne more uveljavljati v revizijskem postopku. Gre namreč za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.

20. Izpodbijana odločitev je po obrazloženem zakonita in pravilna ter skladna s stališči teorije in sodne prakse. Neutemeljenost revizijskih razlogov zato implicira tudi neutemeljenost kršitev ustavnih pravic in pravic iz EKČP. **Odločitev o reviziji**

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

22. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka toženke je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP). Toženka pa mora tožnici povrniti stroške revizijskega odgovora, ki so glede na čas vložitve tožbe v skladu s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT) odmerjeni po tem zakonu. Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika tožnice je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške tožnici priznalo 1.574,00 EUR za odgovor na revizijo (tar. št. 3300) in 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), kar upoštevaje 22 % DDV skupno znaša 1.944,68 EUR (II. točka izreka).

1 C. C. je sestavil prodajno pogodbo. 2 Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012, III Ips 44/2009 z dne 29. 5. 2012, III Ips 52/2009 z dne 29. 5. 2012 in II Ips 239/2011 z dne 24. 10. 2013. 3 Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997, Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013, Up-375/13-14 z dne 23. 3. 2016 in Up-305/15 z dne 27. 10. 2016. 4 Opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 30/2006 z dne 13. 3. 2008, III Ips 59/2012 z dne 23. 5. 2014 in na številne odločbe višjih sodišč. 5 Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS Up 312/03 z dne 15. 9. 2005, Up-781/04 z dne 10. 7. 2006, Up-954/05 z dne 21. 6. 2007 6 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 100/2009 z dne 25. 10. 2012, II Ips 417/2009 z dne 4. 4. 2013, II Ips 312/2017 z dne 28. 6. 2018 idr. 7 Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 233/2014 z dne 25. 2. 2016 in v njej citirane odločbe. 8 Glej odločbe Ustavnega sodišča RS Up 373/97 z dne 22. 2. 2001, Up 91/01 z dne 21. 2. 2002 in Up 458/02 z dne 13. 11. 2003. 9 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 358/2017 z dne 12. 4. 2018. 10 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 261/2004 z dne 6. 10. 2005. 11 Vložek v stanovanje ni relevanten. Ne glede na to, ali bi bila toženka s stanovanjem obdarjena, ali pa bi stanovanje kupila, je to v obeh primerih od sklenitve pravnega posla dalje njena last, zato trpi tudi stroške vlaganj in vzdrževanja. 12 Glej zadnji del 12. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.