Jedro

V tožničinem primeru ni podano nobeno od stanj Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek, da je pri tožnici ugotovljena telesna okvara v višini 50 % zaradi bolezni in da se ji prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 7. 6. 2012 in iste opravilne št. z dne 15. 3. 2012, ugotovitev telesne okvare v višini 50 % zaradi bolezni in priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Zaključilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, saj pri tožnici ni telesne okvare in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje vtoževane pravice.

Zoper citirano sodbo je tožnica po pooblaščeni odvetniški pisarni vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka. Meni, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za ugotovitev telesne okvare, saj je prišlo do bistvene poškodovanosti oz. znatnejše onesposobljenosti posameznih delov telesa (obeh rok itd.), ima pa tudi druge težave. Dne 20. 2. 2002 je bila pri ambulantnem kliničnem pregledu ugotovljena oteklina levega zapestja z močno bolečnostjo na eni od zapestnih kosti in protruzijo podlahtnične glavice v zapestju. Rentgensko slikanje je pokazalo, da je kost nekrotična in distrukcijo hrustanca na radiusu koželjnice. Izvedena je bila interpozicijska artroplastika, kar je zmanjšalo težave, ni pa pozdravilo bolezni, katere vzrok ni znan. Ker je bila prezgodaj napotena nazaj na delo čistilke, je z desno roko prevzela obremenitev obeh, kar je povzročilo bolezenske spremembe v predelu ramenskega sklepa ter zapestja desne roke. Prišlo je do vnetja tetive v desni rami in degenerativnih sprememb v predelu ramenskega sklepa, kasneje pa tudi do težav z desno roko zaradi utesnitve živca, vnetja tetiv ovojnic in degenerativne spremembe obeh kosti. Groba moč desnice se je v primerjavi z močjo pri testiranju pred operacijo levice zmanjšala za 50 %. Zaradi težav z obema rokama ni zmožna za delo, težje in z večjimi napori pa zadovoljuje splošne življenjske potrebe. Stališče, da pri njej ni telesne okvare, ker ta ni podana po nobeni točki Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar, ni sprejemljivo, saj obstaja ogromno število najrazličnejših bolezni in poškodbe, ki jih ni mogoče zapisati v sporazum. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da pri njej telesna okvara ni podana, saj ni imenovalo medicinskega izvedenca, samo pa ni ustrezno strokovno usposobljeno, da bi lahko to ugotovilo. Odstotka telesne okvare naj pri njej ne bi še nihče ugotavljal, niti invalidska komisija I. stopnje, ki naj ne bi opravila kliničnega pregleda.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane relativne bistvene kršitve, ker ni bil izveden dokaz z sodno medicinskim izvedencem, saj ta po presoji pritožbenega sodišča ne bi pripeljal do drugačne odločitev od izpodbijane. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zaradi česar je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno poudariti predvsem naslednje.

Sodišče v sodno socialnem sporu glede na 81. člen v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in glede na spor polne jurisdikcije v primeru njihove odprave tudi samo meritorno odloči o vtoževani pravici. Ob sodni kontroli upravnih odločb seveda ni dolžno izvesti dokaza s sodno medicinskim izvedencem, če je že na podlagi izvedenskih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje mogoče zaključiti, da sta zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, ker sta izdana na podlagi prepričljivih ocen obeh invalidskih komisij glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvid osebnega pregleda. Takšno procesno stanje je podano v predmetni zadevi, saj sta tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedenska organa v predsodnem upravnem postopku pravilno ocenila, da pri tožnici telesna okvara sploh ni podana. Sodišče prve stopnje je torej dokazni predlog z izvedencem medicinske stroke utemeljeno zavrnilo, ne da bi s tem prišlo do relativne bistvene kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodne odločbe.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po definiciji v 1. odst. 143. člena ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 3. odst. istega člena je vrste telesnih okvar, na podlagi katerih je mogoče priznati pravico do invalidnine, sicer pooblaščen določiti minister, pristojen za zdravje, do tedaj pa se v skladu s prehodno določbo 454. člena ZPIZ-1 uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89; v nadaljevanju: Sporazum). Navedeno pomeni, da je mogoče telesno okvaro ugotoviti le za stanje in pod pogoji ter v višini, določeni v citiranem Sporazumu. S stališčem pritožnice, da vseh bolezni ali najrazličnejših poškodb ni bilo mogoče zapisati v Sporazum, ki je bil sprejet že precej časa nazaj, se je sicer mogoče strinjati. Vendar pa to ne pomeni, da bi bilo telesne okvare dopustno ugotavljati mimo sporazuma ali celo za stanja, ki v njem niso določena kot telesna okvara. Za ugotovitev obstoja telesne okvare v skladu z definicijo iz 1. odst. 143. člena ZPIZ-1 ni bistveno, ali ta povzroča invalidnost ali ne. Drugače povedano to pomeni, da morebiti izgubljena, zmanjšana ali omejena delovna zmožnost v smislu I., II. ali III. kategorije invalidnosti sama po sebi še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji tudi za ugotovitev telesne okvare, kot očitno zmotno meni pritožnica, ko poudarja, da je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno.

Iz skladnih mnenj Invalidske komisije I. stopnje z dne 12. 3. 2012 in Invalidske komisije II. stopnje z dne 15. 5. 2012 izhaja, da pri tožnici telesna okvara glede na citirani Sporazum, ni podana. Mnenji sta podani ob upoštevanju razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda, opravljenega na invalidski komisiji I. stopnje 12. 3. 2012. Iz izvida osebnega pregleda izhaja primerna prehranjenost tožnice, aktivna gibljivost leve rame, abdukcija nekoliko nad nivojem ramena, desno aktivna abdukcija do nivoja ramena, refleksija do spodnjega roba lopatice. Nadalje je bila ugotovljena prikazana slaba moč obeh rok, vidne brazgotine v predelu levega zapestja, ulnarna deviacija zavrta, boleča, radialna normalna, dorzalna in parmalna pa normalnega obsega. Predklon je bil izveden do sredine goleni, lasegeu pozitiven obojestransko pri 70 stopnjah, moč dorziflektorjev stopal primerna, kolenska sklepa, kolka in komolca pa popolnoma gibljivi. Tožničine pritožbene navedbe, da klinični pregled ni bil opravljen, so torej protispisne. Prav na podlagi navedenega pregleda v povezavi z medicinskimi izvidi pa je sodišče prve stopnje vključno z lastnimi zapažanji na obravnavi pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ni podano nobeno od stanj iz VI: poglavja B. točke Sporazuma o seznamu TO. Po Sporazumu bi bilo namreč mogoče eno ali več telesnih okvar ugotoviti le, če bi bila pri tožnici podana takšna funkcionalna stanja oz. motnje, ki bi pomenile bodisi nepregibnost ramenskega sklepa pod pogoji, določenimi v 8. točki ali nepregibnost ročnega sklepa, pod pogoji, določenimi v 13. točki Sporazuma. Iz izvida osebnega pregleda niti listinskih medicinskih izvidov ne izhaja, da bi bila izkazana nepregibnost desnega ramenskega sklepa v ugodnem ali v neugodnem položaju, določenem v 8.a ali b. točki VI. poglavja Sporazuma o seznamu TO, saj je bila ob osebnem pregledu ugotovljena aktivna gibljivost tako leve kot desne rame do nivoja ramena, retofleksija pa do spodnjega roba lopatic. Nadalje ni izkazane nepregibnosti levega ročnega sklepa, saj je bila zavrta le ularna deviacija, radialna, dorzalna in parmalna pa normalnega obsega. Za ugotovitev telesne okvare po navedenih točkah Sporazuma so izključnega pomena funkcionalna stanja. Zaradi aseptične nekroze lunatne kosti v levem zapestju, utesnitvenega sindroma medialnega živca v desnem zapestju ter s tem povezanimi bolečinami v desni rami ter vratni hrbtenici, ko je z MRI preiskavo izkazana degenerativna osteohondroza na nivoju C5 - 6 in C6 - 7, je bila pri tožnici sicer z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost, vendar te zdravstvene spremembe, v kolikor ni funkcionalnih izpadov v smislu nepregibnosti zapestnega oz. ramenskega sklepa, same po sebi ne predstavljajo pogoja za ugotovitev telesne okvare.

Ker je s prvostopenjsko sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih odločb utemeljeno zavrnjen, in posledično tudi pravica do invalidnine po prehodni ugotovitvi telesne okvare, je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na izid pritožbenega postopka je bilo potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka.