Jedro

Po 1. točki 1. odstavka 100. člena ZDR/90 preneha delovno razmerje delavcu, ki pisno izjavi, da želi, da mu preneha delovno razmerje, z dnem izteka odpovednega roka. Ker je bil na tožnikovo izjavo (z naslovom „prošnja za prekinitev delovnega razmerja“) datum prenehanja delovnega razmerja z žigom odtisnjen naknadno, ni mogoče zaključiti, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila o datumu prenehanja delovnega razmerja oziroma o skrajšanju odpovednega roka. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik s to pisno izjavo izrazil svojo voljo, da želi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha, ta izjava pa ni bila dana v zmoti ali pod prisilo, je potrebno navedeno izjavo obravnavati po 1. točki 1. odstavka 100. člena ZDR/90. To pomeni, da bi tožniku moralo delovno razmerje pri toženi stranki prenehati z dnem izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika A. A., ki se glasi: " Ugotovi se, da tožniku A. A. delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki dne 21.4.2001 in mu še traja, zato mu mora tožena stranka B. d.o.o. za čas od 21.4.2001 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestilo plače, plačati prispevke in davke ter mu izplačati neto zneske plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 20.2.2001 in komisije za varstvo pravic z dne 18.4.2001 o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožnikov A. A. in C. C., ugotovilo, da tožniku A. A. delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21.4.2001 in da mu še traja, tožnici C. C. pa delovno razmerje ni prenehalo 24.4.2001, temveč ji je trajalo do 18.6.2001. Razsodilo je, da je dolžna tožena stranka tožnika A. A. pozvati nazaj na delo, obema tožnikoma pa vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, jima za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače, plačati prispevke in davke ter jima izplačati neto zneske plač, kot če bi delala z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da jima povrne njune pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno presojo postopka razgovora delavcev tožene stranke s tožnikoma v zvezi z manjki, ki so se pojavili v Poslovni enoti ... Delavci vodstvenega kadra tožene stranke imajo s seboj vedno določeno število bianco obrazcev, kot so prošnje za sprejem v delovno razmerje, prošnje za koriščenje letnega dopusta, odpoved delovnega razmerja in podobno in sicer zato, ker mesečno zapusti toženo stranko tudi po 40 delavcev, vsaj toliko pa se jih tudi zaposli. Dejstvo je, da sta tožnika izpolnila obrazec s svojimi podatki prostovoljno in svojeročno. Z ozirom na pogosto odtujevanje proizvodov tožene stranke s strani njenih delavcev je bil pogovor, ki so ga delavci tožene stranke izvedli s tožnikoma, nujno dejstvo. Seznanitev delavca s tem, da bo delodajalec, ki pri ravnanju delavca ugotovi posamezne elemente kaznivega dejanja, te ugotovitve prijavil pristojnim organom, ne pomeni takšne grožnje, da bi delavec v stresu podpisal nekaj, kar bi bilo v nasprotju z njegovo voljo.

O pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče že odločalo, ji s sodbo opr. št. Pdp 599/2002 z dne 4.7.2003 ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek obeh tožnikov v celoti zavrnilo ter odločilo, da tožnika sama krijeta svoje stroške pravdnega postopka in stroške odgovora na pritožbo.

Zoper navedeno sodbo je tožnik A. A. vložil revizijo.

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 269/2003 z dne 8.6.2004 reviziji tožnika glede datuma prenehanja delovnega razmerja ugodilo, v tem obsegu sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje, medtem ko je v preostalem delu revizijo zavrnilo, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča glede datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika A. A. in sicer v mejah pritožbenega razloga, ki ga je uveljavljala tožena stranka, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS, št. 26/99 - 2/2004 ) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil v okviru tega individualnega delovnega spora že pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice C. C. v celoti, tožbeni zahtevek tožnika A. A. (v nadaljevanju tožnika) pa v delu, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 20.2.2001 in 18.4.2001 in na reintegracijski zahtevek. Glede na navedeno je bilo potrebno z ozirom na napotke revizijskega sodišča na pritožbo tožene stranke v tem postopku odločiti le še o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika pri Toženi stranki oziroma obstoju delovnega razmerja po 21.4.2001. Iz dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožnik podal pisno izjavo z naslovom "Prošnja za prekinitev delovnega razmerja" (A 28). V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil na tej izjavi, ki jo je v preostalem tožnik dne 17.2.2001 izpolnil sam z osebnimi podatki na vnaprej pripravljenem obrazcu in jo tudi podpisal, datum prenehanja delovnega razmerja z žigom odtisnjen naknadno. Sodišče prve stopnje je navedeno pisno izjavo štelo kot pisno izjavo po 1. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. 1. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Delavcu lahko preneha delovno razmerje pri delodajalcu le na način in pod pogoji, ki jih določa zakon, pri čemer 100. čl. ZDR določa tudi, kdaj delavcu preneha delovno razmerje. Po 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR preneha delovno razmerje delavcu, ki pisno izjavi, da želi, da mu preneha delovno razmerje, z dnem izteka odpovednega roka. Ker je bil na tožnikovo izjavo (A 28) datum prenehanja delovnega razmerja odtisnjen naknadno, ni mogoče zaključiti, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila o datumu prenehanja delovnega razmerja oz. o skrajšanju odpovednega roka. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik s to pisno izjavo izrazil svojo voljo, da želi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha, pri čemer ta izjava ni bila dana v zmoti ali pod prisilo, je potrebno navedeno izjavo (kot je bilo že ugotovljeno) obravnavati po 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Glede na to bi mu moralo delovno razmerje pri toženi stranki prenehati z dnem izteka odpovednega roka. Tako iz X. čl. pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko (A 16), kot tudi iz 30. čl. Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. 1. RS, št. 10/98 in nadalj.) izhaja, da je bil za delovno mesto, na katerem je bil razporejen tožnik, določen 60 dnevni oz. dvomesečni odpovedni rok. Ta rok je pričel teči takrat, ko je tožnik podal prošnjo za prekinitev delovnega razmerja, torej 17.2.2001. Glede na to je odpovedni rok iztekel najkasneje 18.4.2001. Ker je iz izvedenih dokazov razvidno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 21.4.2001 (fotokopija tožnikove delovne knjižice - A 29), kar sicer izhaja tudi iz navedb samega tožnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo pred iztekom odpovednega roka. Zaradi tega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo tudi v tem delu spremeniti in zavrniti še preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21.4.2001 temveč da mu še traja tudi po navedenem datumu z vsemi vtoževanimi pravicami iz delovnega razmerja (4. tč. 358. čl. ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker je bil tožnik z revizijo neuspešen praktično v celoti, sam krije svoje stroške revizijskega postopka.