Jedro

Ob tem, da je tožnica izrecno nasprotovala obstoju razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katerega se je v odpovedi sklicevala tožena stranka, je bilo dokazno breme glede obstoja tega razloga na strani tožene stranke. Tožena stranka navedb v zvezi s tem ni podala pravočasno (niti predlagala ustreznih dokazov), zaradi česar je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo določbo 286. člena ZPP, oziroma bi prav v nasprotnem primeru prišlo do kršitve te zakonske določbe.

Iz določbe 118. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi morala tožnica podati ustrezen tožbeni zahtevek za sodno razvezo, saj bi predlog za razvezo lahko podala tudi tožena stranka (kar pa je tudi storila), sodišče pa bi lahko (ob ugotovitvi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče) odločilo o sodni razvezi in denarnem povračilu.

V zvezi z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 20. 2. 2011 do 18. 1. 2012 in nato šele od 1. 8. 2012 do 10. 9. 2013, ne pa v vmesnem obdobju, je utemeljena revizija tožnice, saj je bilo ugotovljeno tudi, da je bila tožnica od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012 zaposlena pri drugem delodajalcu, vendar le za krajši delovni čas, 20 ur tedensko. V takšnem primeru ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja pri dveh delodajalcih.

Izrek

Revizija tožene stranke zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka se zavrže. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni tako, da se ugotovi trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki tudi v času od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012, in sicer za krajši delovni čas 20 ur tedensko.

Sicer se reviziji obeh strank zavrneta.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 500,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 1. 2011, poziv na delo in obračun bruto plače po posameznih mesecih, po plačilu davkov in prispevkov pa izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Sodišče je ugotovilo, da dokazi potrjujejo upad prometa pri toženi stranki v decembru 2010 in januarju 2011, s tem pa tudi utemeljenost odpovednega razloga. Kasnejša predložitev pisnih dokazil po presoji sodišča ni bila o nasprotju s pravilom o prekluziji iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 20. 1. 2011, ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 19. 2. 2011, temveč je trajalo tudi od 20. 2. 2011 do 18. 1. 2012 in od 1. 8. 2012 do 10. 9. 2013, naložilo toženi stranki, da tožnico za to obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco, nadalje naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna bruto plače po posameznih mesecih, in sicer v konkretnih zneskih in z datumi zapadlosti, od teh zneskov plača davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zamude z mesečnim izplačilom, nadalje naložilo toženi stranki, da tožnici plača odškodnino v znesku 783,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrne stroške postopka v višini 2.070,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji ali drugačen zahtevek tožnice za poziv na delo in priznanje delovnega razmerja tudi od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter plačilo razlike med vtoževanimi in dosojenimi zneski je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka), sicer pa je toženi stranki naložilo tudi, da tožnici povrne pritožbene stroške (III. točka izreka).

4. Med drugim je obrazložilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu s pravili o prekluziji, saj je dejstva in dokaze, na katere se opira sodba sodišča prve stopnje, prvič navedla oziroma predložila šele v novem postopku po razveljavitvenem sklepu revizijskega sodišča, ob tem, da tožena stranka nikjer ni navedla razlogov, zaradi katerih brez svoje krivde ni mogla že prej podati teh navedb in predložiti ustreznih dokazov, da prepričljivih razlogov tudi sicer ni mogoče ugotoviti, da je bila na predložitev ustreznih dokazov izrecno opozorjena s strani predsednice senata na prvem naroku za glavno obravnavo, tožnica pa je izrecno ugovarjala kršitev določbe 286. člena ZPP. Tožena stranka tudi v kasnejših vlogah ni navajala ničesar, s čimer bi dejansko utemeljila poslovni razlog, ki ga je navedla v odpovedi. Sodišče je obrazložilo, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče utemeljevati z drugimi vsebinskimi razlogi kot so tisti, na katerih dejansko temelji sporna odpoved, pa čeprav bi bili ti morda lahko podani. Ker pa je sodišče ugotovilo tudi, da tožena stranka dejansko ne potrebuje več tožničinega dela, je v skladu s 118. členom Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Upoštevalo je tudi, da je bila tožnica od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012 zaposlena pri družbi D. d.o.o., za čas te zaposlitve pa ji ni priznalo delovnega razmerja. Tožnici je prisodilo razliko v plači, ki bi jo prejemala pri toženi stranki (pri tem je upoštevalo povprečje treh mesecev brez prenehanja delovnega razmerja) in prejemke iz naslova brezposelnosti ter prejemke pri D. d.o.o. Ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ji je, upoštevajoč kratko zaposlitev pri toženi stranki, mladost, poklic prodajalke, zaradi česar njene možnosti za ponovno zaposlitev niso slabe, prisodilo odškodnino v višini ene povprečne plače tožnice.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe stranki.

6. Tožnica izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka, s katerim je sodišče zavrnilo njen zahtevek za poziv na delo in priznanje delovnega razmerja od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012 in odločitev o priznanju odškodnine, izpodbija pa tudi II. točko izreka izpodbijane sodbe. Navaja, da tožena stranka ni ponudila trditvene podlage v smislu, da je spremenila organizacijo dela, kot je to ugotovilo sodišče druge stopnje. V podkrepitev tega, da delovno razmerje med strankama ni več mogoče, je navedla zgolj to, da ni prostega delovnega mesta in pogojev za nadaljevanje delovnega razmerja, da tožnica svojega dela ni opravljala dovolj kvalitetno, in da je že po prenehanju delovnega razmerja z gospodom K., v času odsotnosti lastnikov, prišla v ambulanto in od zaposlenih zahtevala plan dela za študente, izpraševala o stanju firme in o zaposlenih. Izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkanja trditvene podlage. Glede na to je sodišče druge stopnje prekoračilo trditveno podlago, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka. Podrejeno nasprotuje prenizko prisojeni odškodnini, saj še vedno ni našla primerne zaposlitve. Zaposlena je bila za polovico polnega delovnega časa, pri toženi stranki pa je bila zaposlena za nedoločen in poln delovni čas. Ob takšnih dejstvih bi ji moralo sodišče prisoditi vsaj štiri mesečne plače odškodnine. Opozarja tudi, da sodišče ni odločilo o sodni razvezi, temveč je zgolj ugotovilo trajanje delovnega razmerja, zaradi česar do razveze ni prišlo. Sodba na podlagi 118. člena ZDR je konstitutivne narave; ker sodišče v izreku ni razvezalo pogodbe, bi moralo odločiti, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožnice za priznanje delovne dobe za čas od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012, vendar je spregledalo, da je imela v tem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi le za krajši delovni čas, torej ji je tekla tudi krajša – polovična delovna doba. Zato pritožbeno sodišče ni ravnalo prav, ko je v celoti zavrnilo zahtevek za priznanje delovne dobe v tem obdobju, temveč bi moralo priznati delovno razmerje za krajši delovni čas.

7. Tožena stranka izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v prvem, drugem in četrtem odstavku I. točke izreka (razen zavrnilnega dela) ter v III. točki izreka, predlaga pa odločitev o celotni zavrnitvi tožničine pritožbe. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s tem pa navaja, da je revizijsko sodišče v dosedanjih odločbah zavzelo stališče, da so poslovne odločitve v avtonomni presoji delodajalca in vanje sodišče ne more posegati; torej sodišče ne presoja dejanskih, ekonomskih in drugih okoliščin, v katerih je prišlo do prenehanja potreb po delu delavcev; delodajalcu ni treba opravičevati sprememb o načinu poslovanja in organiziranja; sodišče presoja le, ali ne gre za navidezen poslovni razlog in ne gre za kršitev prepovedi diskriminacije. Vrhovno sodišče je v tej zadevi prvič zavzelo stališče, da mora delodajalec dokazati tudi vzrok za samo racionalizacijo poslovanja. V prvotnem postopku so bili predlagani tudi izpiski kontnih kartic, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zavzema se tudi za to, da pravilo o prekluziji ni samo po sebi zadostno in ga je treba razlagati v skladu z namenom in glede na okoliščine konkretnega primera (v zvezi s tem se sklicuje na odločbo II Ips 138/2010). Sodišče druge stopnje naj bi tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je odločilo o zahtevku, ki ni bil postavljen, in sicer „brez ustreznega in trditvenega dokaznega bremena.“ Odločilo je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s sodno odločbo, na predlog tožene stranke, in tožnici prisodilo odškodnino, brez da bi jo pred tem pozvalo na ustrezen zahtevek. S tem naj bi kršilo tudi načelo kontradiktornosti in pravico do izjave tožene stranke, sodišče pa bi sicer moralo upoštevati tudi načelo odprtega sojenja v zvezi z odškodnino. Tožena stranka meni, da je odškodnina v višini ene plače previsoka. Izrek sodbe naj bi bil v nasprotju z ZDR-1 in ZPP, saj je sodišče tožnici priznalo delovno razmerje le za določeno obdobje, razlike v plačah pa za celotno obdobje, čeprav je plača oziroma nadomestilo vezano na delovno razmerje. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Delovno razmerje je tožnici priznalo do 10. 9. 2013, iz obrazložitve pa izhaja le čas do 10. 9. 2012. Zastavlja se tudi vprašanje, do katere odločitve sodišča prve stopnje je mogoče priznati delovno razmerje – do odločitve v prvem sojenju ali v drugem, tretjem ali morda četrtem ponovljenem sojenju. Meni, da je namen 118. člena ZDR priznati delovno razmerje le do odločitve sodišča prve stopnje v prvem in ne v ponovljenih postopkih. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka v zvezi s tem, da je tožnica zatrjevala, da je bila pri družbi D. d.o.o. zaposlena od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, na naroku pa je navedla, da ji je delovno razmerje prenehalo že 31. 7. 2012; njene navedbe pa so bile v nasprotju z listinami v spisu. Pritožbeno sodišče je odločilo v breme tožene stranke, ne da bi imela možnost predlagati dokaze, da se te trditve preverijo. To predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Tožena stranka je predlagala tudi, da se izvedejo dokazi v zvezi z delom na črno v D. d.o.o.; ker pritožbeno sodišče tega ni storilo, je kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče je pri tožnici upoštevalo zgolj osnovno bruto plačo, ne pa dejanske plače, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

8. V odgovoru na revizijo tožnice tožena stranka navaja, da je svoj predlog za sodno razvezo podrobno opredelila v vlogi z dne 28. 10. 2011 in predložila ustrezne dokaze ter pojasnila tudi okoliščine sprejema pravilnika o sistemizaciji in zasedbo delovnih mest. Glede višine prisojene odškodnine meni, da je ta previsoka in zavrača tožničin predlog za odškodnino v višini štirih plač, glede delovnega razmerja za čas od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012 pa navaja, da tožena stranka (pravilno tožnica) takšnega zahtevka ni postavila.

9. V odgovoru na revizijo tožene stranke tožnica med drugim navaja, da delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar nikakor ne predstavlja nove sodne prakse. Tožena stranka je kot razlog za odpoved tožnici navajala zmanjšan obseg poslovanja tožene stranke konec meseca decembra in januarja 2011, vendar tega ni pravočasno dokazovala in zadostila dokaznemu bremenu. Pravilna je tudi odločitev o priznanju plače tožnici do septembra 2013, ker je bila takrat izdana prvostopenjska sodba v ponovljenem postopku. Zavzemanje za priznanje delovnega razmerja do prve prvostopenjske sodbe ni utemeljeno, saj je bila ta razveljavljena s sklepom revizijskega sodišča. 10. Revizija tožene stranke delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena, delno pa je utemeljena revizija tožnice.

11. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. V tem delu revizija ni dovoljena. Odločitev o stroških je sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija zoper sklep pa je po določbi 384. člena ZPP dovoljena le v izjemnih primerih. Lahko bi šlo za dovoljenost revizije po prvem odstavku 384. člena ZPP, če bi stranke izpodbijale sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Vendar po ustaljeni sodni praksi odločitev o stroških ni takšen sklep, zato ga tudi ni dopustno izpodbijati z revizijo. V skladu z določbo 377. in 374. člena ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo.

12. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

13. V zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka v reviziji neutemeljeno sklicuje na to, da so poslovne odločitve v avtonomni pristojnosti delodajalca, na omejitve sodne kontrole, na drugačno stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 124/2012, itd. Te revizijske navedbe niso pravno pomembne, saj sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v avtonomijo delodajalca v zvezi z njegovimi poslovnimi odločitvami in ni presojalo dejanskih okoliščin v zvezi s to odločitvijo. Gre za odločitev, ki temelji na stališču, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec v sami odpovedi in ne na morebitne druge razloge, dokazno breme glede obstoja tega razloga pa je na strani delodajalca (prvi odstavek 82. člena ZDR).

14. Dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR. Stališče, da je sodišče vezano na odpovedni razlog, ki ga pisno obrazloži delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni novo. Pomeni, da mora delodajalec v odpovedi navesti in obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar sedaj jasno in izrecno določa tudi drugi odstavek 87. člena ZDR-1), sodišče pa je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na takšno opredelitev. Delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati razlogov oziroma se sklicevati na druge dejanske razloge, kot jih je navedel v odpovedi.

15. Ob tem, da je tožnica izrecno nasprotovala obstoju razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katerega se je v odpovedi sklicevala tožena stranka, je bilo dokazno breme glede obstoja tega razloga na strani tožene stranke. Tožena stranka navedb v zvezi s tem ni podala pravočasno (niti predlagala ustreznih dokazov), zaradi česar je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo določbo 286. člena ZPP, oziroma bi prav v nasprotnem primeru prišlo do kršitve te zakonske določbe. V zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb postopka se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na odločitev v sodbi II Ips 138/2010, saj gre za povsem neprimerljivo zadevo.

16. Tožena stranka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbo 34. člena ZDSS-1, saj ta določba ne nalaga sodišču izvedbe dokazov po uradni dolžnosti.

17. V zvezi z očitano kršitvijo s prekoračitvijo tožbenega zahtevka, neupoštevanjem trditvenih podlag, kontradiktornosti, itd., ki se nanašajo na razvezo pogodbe o zaposlitvi in odločitev o ustreznem denarnem povračilu iz 118. člena ZDR-1(1) (v tem primeru velja že ZDR-1, saj je do odločitve o sodni razvezi prišlo šele po uveljavitvi tega zakona), jasno izhaja, da sodišče lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz te določbe in tretjega odstavka 118. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi morala tožnica podati ustrezen tožbeni zahtevek za sodno razvezo, saj bi predlog za razvezo lahko podala tudi tožena stranka (kar pa je tudi storila), sodišče pa bi lahko (ob ugotovitvi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče) odločilo o sodni razvezi in denarnem povračilu. Sodišče je pri tej odločitvi torej sledilo predlogu tožene stranke. Neutemeljena je v zvezi s tem tudi revizija tožnice, saj je tožena stranka dovolj jasno navedla, da delovno razmerje oziroma nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, med drugim tudi zato, ker ni več prostega delovnega mesta in ni pogojev za kakršnokoli nadaljevanje delovnega razmerja, v ta namen pa je predlagala tudi izvedbo dokazov (glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 28. 10. 2011). Nasprotne revizijske navedbe tožnice niso utemeljene.

18. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi s priznanjem delovnega razmerja tožnici do 10. 9. 2013 oziroma o sodni razvezi s tem datumom. V izreku sodbe res ni navedeno, da z 10. 9. 2013 tožnici preneha delovno razmerje na podlagi sodne razveze (kar bi bilo pravilo), vendar to ni bistveno. Iz obrazložitve jasno izhaja, da je prišlo do sodne razveze, prav zaradi takšne odločitve pa je sodišče tudi zavrnilo višji zahtevek tožnice, ki vključuje tudi priznanje delovnega razmerja po tem datumu in poziv na delo. V 16. točki obrazložitve je pritožbeno sodišče res napačno navedlo, da naj bi šlo za prenehanje z 10. 9. 2012, vendar gre za očitno pisno pomoto, ki jo predsednik senata lahko kadarkoli popravi (328. člen ZPP). To je jasno tudi iz nadaljevanja obrazložitve, saj gre za datum odločitve sodišča prve stopnje, ki je v ponovnem postopku odločilo prav 10. 9. 2013 in ne 2012. 19. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo delovno razmerje v primeru sodne razveze mogoče priznati le do odločitve sodišča prve stopnje v prvem in ne v kasnejših postopkih. Pri tem spregleda, da je bila prva odločitev sodišča prve stopnje s sodbo I Pd 432/2011 z dne 24. 11. 2011 razveljavljena, kar pomeni, da na to odločitev oziroma datum te odločitve ni mogoče vezati pravnih posledic.

20. V zvezi z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 20. 2. 2011 do 18. 1. 2012 in nato šele od 1. 8. 2012 do 10. 9. 2013, ne pa v vmesnem obdobju, je utemeljena revizija tožnice, saj je bilo ugotovljeno tudi, da je bila tožnica od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012 zaposlena pri drugem delodajalcu, vendar le za krajši delovni čas, 20 ur tedensko. V takšnem primeru ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja pri dveh delodajalcih. Delavec namreč lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 65. člena ZDR). Ker je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja v navedenem obdobju še za razliko do polnega delovnega časa, torej za 20 ur tedensko. Nasprotna odločitev ne vzpostavi v celoti stanja, ki bi bilo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi imela za tožnico lahko negativne posledice tudi na pokojninskem področju. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji in delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je tožnici priznalo tudi obstoj delovnega razmerja za krajši delovni čas v času od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012. 21. Neutemeljena je revizija obeh strank zoper višino denarnega povračila zaradi sodne razveze. Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo zaposlitev tožnice pri toženi stranki, ki je bila izredno kratka, tožničino mladost, poklic prodajalke in njene zaposlitvene možnosti. Na drugi strani je prav v zvezi s tem treba upoštevati, da tožnica pogodbe o zaposlitvi ni uspela skleniti takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, temveč šele po 11 mesecih, pogodba o zaposlitvi, ki jo je v nadaljevanju sklenila, pa je bila le za določen in krajši delovni čas.

22. Revizijske navedbe tožene stranke v zvezi s priznanjem razlike v plači tožnici, ki se vežejo na ugotovitev, da ji je pri drugem delodajalcu prenehalo delovno razmerje že 31. 7. 2012, niso utemeljene. Ugotovitev o trajanju delovnega razmerja tožnici le do tega datuma (do 31. 7. 2012 in ne do 31. 12. 2012) namreč ne temelji le na izpovedi tožnice, temveč tudi na izpisu obveznih zdravstvenih zavarovanj – na listini, ki jo je v spis vložila tožena stranka in ne tožnica.

23. Neutemeljen je tudi očitek kršitve načela kontradiktornosti v zvezi z navedbami in izvajanja dokazov glede tožničinega dela na črno v D. d.o.o. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je tudi v tem primeru prišlo do prepoznih navedb in predlaganja dokazov s strani tožene stranke, ki tudi ni navedla, da navedb oziroma dokazov v zvezi s tem brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti in predlagati. Tožena stranka v reviziji teh zaključkov niti ustrezno ne prereka.

24. Toženi stranki tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti v zvezi z odločitvijo o plači tožnici za čas dela pri drugem delodajalcu od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012. Sodišče je pri tem izhajalo iz višine plače v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je med drugim izpovedala, da je podjetje nato dejansko propadlo, tožena stranka pa sicer tej višini ni izrecno nasprotovala, navajala česa drugega ali izrecno vztrajala pri izvedbi dokaza s tožničino plačilno listo oziroma uveljavljala kršitve določb postopka zaradi neizvedbe tega dokaza.

25. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče v ostalem delu (v katerem reviziji ni ugodilo) revizijo tožnice zavrnilo in v delu, v katerem je ni zavrglo, zavrnilo revizijo tožene stranke.

26. Uspeh tožnice z revizijo je ocenilo na polovico, zaradi česar ji je prisodilo tudi polovico revizijskih stroškov, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (člen 24, tar. št. 3300) in z DDV znašajo skupaj 500,20 EUR.

Op. št. (1): ZDR-1 ne govori več o ustrezni denarni odškodnini.