Jedro

Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi morala upnika zatrjevati in dokazati aktivno dolžnikovo ravnanje v smeri odtujevanja zatrjevanega skupnega premoženja z namenom onemogočanja izterjave njune terjatve. Po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve objektivna in ne subjektivna nevarnost, upnika pa v obravnavani zadevi začasno odredbo predlagata za zavarovanje nedenarne terjatve (in ne denarne).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo dolžnikovemu ugovoru in razveljavilo sklepa sodišča prve stopnje Z 19/2022 z dne 9. 6. 2022 in dne 10. 6. 2022 ter zavrnilo predlog upnikov za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). V točkah II. do IV. izreka je odločilo o stroških postopka.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbo upnika po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 9. 6. 2022 in sklep z dne 10. 6. 2022 v celoti zavrne ter ju v celoti obdrži v veljavi. Podredno upnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavljata, da je izpodbijan sklep nepravilen in nezakonit ter v nasprotju z obstoječo sodno prakso. V zvezi s tem se sklicujeta na sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2087/2017, I Cp 2102/2016, II Cp 4330/2009 in I Cp 1880/2022. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da upnika nista izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev njune terjatve onemogočena ali precej otežena in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj je pogoj za izdajo začasne odredbe objektivna in ne subjektivna nevarnost. Upnika sta že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da je dolžnik zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin in poslovnega deleža, da je dolžnik po lastnem zatrjevanju in zatrjevanju uslužbenke pri GURS-u že pridobil seznam nepremičnin, katerih lastnik je, z namenom, da jih odsvoji ter da je dolžnik tudi več tretjim osebam (štirim predlaganim pričam) rekel, da bo nepremičnine odtujil in po vsej verjetnosti sklenil s svojo hčerko preužitno ali drugo podobno pogodbo, z namenom, da upnika ne bosta ničesar dedovala oziroma prejela. Takšna odtujitev nepremičnin tretjemu pa bi onemogočila ali vsaj bistveno otežila uveljavitev nedenarne terjatve obeh upnikov. Upnika sta glede navedenega predlagala zaslišanje strank in štirih prič, torej sta v konkretnem primeru zatrjevala celo subjektivno nevarnost, vendar sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo ter nepravilno zavrnilo predlagane dokaze. Zaradi zavrnitve predlaganih dokazov uveljavljata bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavljata še kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da priče ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage stranke je nejasen, nelogičen in neprepričljiv. Dodajata, da sta navedla, da je dolžnik upokojenec, da prejema pokojnino in razen spornih nepremičnin in poslovnega deleža nima nobenega drugega premoženja za poplačilo, kar pomeni, da posledično v primeru odtujitve poslovnega deleža in nepremičnin, ni mogoče pričakovati, da bo v prihodnosti za realizacijo nedenarne terjatve upnikov lahko pridobil drugo premoženje. Konkretna nevarnost je jasno razvidna tudi iz dejstva, da v vsem tem času po smrti pokojnice z dolžnikom ni bilo mogoče doseči nobenega dogovora glede dedovanja (končal se je tudi postopek mediacije v okviru pravdnega postopka,1 na zadnjega zapuščinskega naroka se ni udeležil). Prav tako sta zatrjevala, da sklenjena darilna pogodba v preteklosti s hčerko dokazuje, da (vsaj) objektivna nevarnost odtujitve dejansko obstaja, saj je dolžnik v preteklosti del premoženja že prenesel na hčerko. Dolžnik in njegova hčerka sta se v zapuščinskem postopku tudi sprenevedala glede pomembnosti in obstoja notarskega zapisa o hčerini odpovedi neuvedenemu dedovanju, saj je dolžnikova hčerka na narok pristopila in se priglasila k dedovanju ter navedla, da svoj dedni delež odstopa v korist svojega očeta oziroma dolžnika. Uveljavljata, da je sodišče prve stopnje zanemarilo vprašanje pogoja po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, upnika pa sta izkazala tudi pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ,2 saj ne drži, da njune trditve ne omogočajo tehtanja škodljivih posledic za eno in drugo stranko. Navedla sta namreč, kakšna škoda jima grozi – če ne bosta mogla uveljaviti svoje nedenarne terjatve, jima bo nastala škoda vsaj v višini terjatve. Sodišče prve stopnje je njune navedbe prezrlo, v zvezi s tem uveljavljata kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarjata, da dolžnik v ugovoru zanika namen razpolaganja, kar že samo po sebi nakazuje na sklep, da škode ali neugodnih posledic v zvezi z začasno odredbo zato ne bo imel, in tudi sicer ne trdi, da bi mu začasna odredba povzročila kakršnokoli škodo. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo enakopravnosti strank in nepristranskost sodišča. Ker je odločitev o zavrnitvi začasne odredbe nepravilna in nezakonita, je posledično nepravilna in nezakonita tudi odločitev sodišča o stroških zavarovanja.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo upnikov obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in daje pojasnila nanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo upnikov v celoti zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter upnikoma naloži povračilo vseh stroškov dolžnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnini obrestmi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepoma z dne 9. 6. 2022 in dne 10. 6. 2022 ugodilo predlogu upnikov za izdajo začasne odredbe in izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo odtujitev in obremenitev spornih nepremičnin (I/1. točka izreka); določilo, da se prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin vknjiži v zemljiško knjigo (I/2. točka izreka); dolžniku prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnega deleža in določilo vpis prepovedi v korist upnikov v sodni register (I/3. točka izreka); določilo upnikoma rok 90 dni za vložitev tožbe zaradi ugotovitve, da v zapuščino po pokojnico spadajo sporne nepremičnine in poslovni delež, ki predstavljajo skupno premoženje, in vložitev dokazila o vloženi tožbi (I/4. točka izreka); določilo čas veljavnosti začasne odredbe, ki začne veljati takoj in velja še 30 dni po pravnomočni odločitvi zaključenega postopka (I/5. točka izreka); določilo da ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve (I/6. točka izreka) in za primer kršitve začasne odredbe dolžniku naložilo plačilo denarno kazni v znesku 10.o00 EUR (I/7. točka izreka).

7. Po prvem odstavku 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po drugem odstavku pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8. S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru ugodilo in sklepa sodišča prve stopnje z dne 9. 6. 2022 in dne 10. 6. 2022 razveljavilo ter predlog upnikov za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je sicer, da sta upnika kot dediča po pokojnici s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj terjatve, saj sta navedla, da so bile sporne nepremičnine in poslovni delež pridobljene v času trajanja zakonske zveze dolžnika in pokojnice, zaradi česar kot skupno premoženje pokojnice in dolžnika spadajo v zapuščino po pokojnici) in predlogu za izdajo začasne odredbe predložila zadostne dokaze. Temu zaključku pritožnika ne nasprotujeta in s tudi ne zaključku sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje pa je ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog zavrnilo, ker je zaključilo, da upnika nista uspela izkazati zatrjevanega pogoja po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki mora biti izpolnjen komulativno z izpolnjenim pogojem po prvem odstavku 272. člena ZIZ, in tudi ne zatrjevanega pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

9. Pritrditi je sicer zaključku sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve predstavlja poseg v ustavno varovana dolžnikovo pravico do zasebne lastnine in da morata upnika pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ (da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo) posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve, česar nista storila.

Upnika pa pritožbeno utemeljeno nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da nista uspela izkazati predpostavke iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (torej verjeten obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) oziroma da je obstoj le-te dolžnik z ugovorom uspel izpodbiti.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predpostavko iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ presodilo, da upnika z ničimer nista zatrjevala ali izkazovala aktivnega dolžnikovega ravnanja v smeri odtujevanja zatrjevanega skupnega premoženja z namenom onemogočanja izterjave njune terjatve. Zavzelo je stališče, da navedbe o dolžnikovi izjavi, da bo premoženje odtujil, ne izpolnjujejo zahtevanega standarda aktivnega dolžnikovega ravnanja v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikovih terjatev, zato navedba upnikov o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev njunih terjatev onemogočena ali precej otežena, ostane na posplošeni ravni hipotetične možnosti; predlagane dokaze z zaslišanjem strank in prič je zavrnilo z obrazložitvijo, da so dokazi namenjeni zgolj potrjevanju že oblikovanih trditev, z izvedbo dokaza z zaslišanjem, pa ni mogoče nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage; zatrjevana dolžnikova pribava izpisa seznama nepremičnin pri GURS in priložen notarski zapis iz leta 1999 pa ne zadoščata za izkaz konkretne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve upnikov onemogočena ali precej otežena.

11. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi morala upnika zatrjevati in dokazati aktivno dolžnikovo ravnanje v smeri odtujevanja zatrjevanega skupnega premoženja z namenom onemogočanja izterjave njune terjatve. Po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve objektivna in ne subjektivna nevarnost.3 Upnika sta v obravnavani zadevi začasno odredbo predlagala za zavarovanje nedenarne terjatve (in ne denarne), ki sta jo utemeljila s tem, da sporne nepremičnine in poslovni delež predstavljajo skupno premoženje pokojnice in dolžnika, zato do polovice spadajo v zapuščino po pokojnici. To pomeni, da jima za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ni treba izkazati aktivnega dolžnikovega ravnanja, temveč zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo, pri čemer morata zatrjevati in dokazati okoliščine take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevo nevarnosti. Tudi ni treba, da se je ob vložitvi predloga ravnanje, ki bo onemogočilo ali precej otežilo izvršbo, že začelo, ampak sodišče presoja potencialno ogroženost v prihodnje.4

12. Upnika sta izpolnjenost pogoja iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljevala z navedbami, da je dolžnik upnikoma večkrat pred pričami povedal, da bo sporne nepremičnine odtujil hčeri ali tretji osebi, poslovni delež pa prodal ali podaril, v primeru odtujitve nepremičnin in poslovnega deleža pa bi upnika izgubila stvarnopravno upravičenje na tem premoženju, zaradi česar bi jima bilo onemogočeno uveljavljanje stvarnopravnega zahtevka in bi imela na razpolago zoper dolžnika le obligacijskopravni zahtevek, ki pa nima enake kvalitete kot stvarnopravni zahtevek. Ob tem je pritrditi pritožnikoma, da sta zatrjevala nekaj več od gole možnosti, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal,5 kar je sicer vsakdanja možnost vsakega lastnika. Zato je pritrditi pritožnikoma, da je nepravilno nasprotno stališče sodišča prve stopnje o posplošeni in zgolj hipotetični možnosti obstoja nevarnosti v izpodbijanem sklepu.

13. Zaradi zmotnega izhodišča pri uporabi materialnega prava (1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) sodišče prve stopnje zgornjih navedb upnikov ni vsebinsko presojalo in posledično neprepričljivo in pavšalno zavrnilo dokazni predlog upnikov z zaslišanjem strank in prič z obrazložitvijo, da z izvedbo dokaza ni mogoče nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. Utemeljen je pritožbeni očitek o podani absolutni bistveni kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj so bile trditve upnikov glede zatrjevanega pogoja nevarnosti po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ob zgoraj že obrazloženem zadostne, njun dokazni predlog pa je bil substanciran.6

14. Pritožba upnikov je glede na obrazloženo utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje se bo moralo upoštevaje zgoraj navedeno celovito opredeliti do vseh ugovornih navedb upoštevaje pravila ZIZ in o utemeljenosti ugovora ponovno odločiti in posledično ponovno odločiti o stroških postopka.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Upnika pojasnjujeta, da sta tožbo že vložila in se postopek vodi pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah pod opr. št. P 42/2022. 2 Pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upnikom 3 Subjektivna nevarnost je kot pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določena v drugem odstavku 270. člena ZIZ, po katerem mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. 4 Primerjaj N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2022, str. 41-42. 5 Primerjaj A. Galič, Učinki začasnih odredb, Gradivo za seminar Učinkovito uveljavljanje terjatev – izkušnje ZIZ, 6. 9. 2007, Nebra, str. 3. 6 Upnika sta navedla, da je dolžnik svoje navedbe o nameravani odtujitvi nepremičnin in poslovnega deleža večkrat ponovil pred predlaganimi pričami, zato sta predlagala njihovo zaslišanje.