Jedro

Ni sporno, da je tožnik predstavil nove elemente glede prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa je, ali teh brez svoje krivde ni mogel navajati že prej, predvsem pa, ali mu te novote znatno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Glede na pojasnjeno, velja, da tudi če bi tožnik utemeljil, da okoliščin v povezavi z opravljanjem odvetniške službe brez krivde ni mogel navesti že ob prvi podaji prošnje za mednarodno zaščito, še vedno kot ključna ostane presoja, ali mu te pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.Tega tožnik ni izkazal.

Tožnik trditvenega bremena glede okoliščin, ki bi mu pomembno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, ni zmogel. Zato tudi ni bistveno, ali bi izpostavljene okoliščine opravljanja poklica odvetnika v izvorni državi lahko predstavil že ob prvi prošnji (krivdni oz. nekrivdni razlogi).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji vložil 24. 12. 2024. Toženka je s sklepom št. 2142-5792/2024/4 (1222-12) z dne 24. 1. 2025 postopek ustavila, ker je bilo iz evidenc razvidno, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Sklep je postal pravnomočen 12. 2. 2025.

3.Tožnik je 11. 5. 2026 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Na razgovoru je na vprašanje pooblaščene osebe, ali ima nova dejstva oziroma dokaze, ki so se pojavili pred izdajo odločitve o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati v prejšnjih postopkih, povedal, da je po vložitvi prošnje samovoljno zapustil Slovenijo in da se sploh ne spomni, katere razloge za zapustitev izvorne države je navedel pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Toženki je predložil fotografijo prve strani potnega lista, kopijo rojstnega lista ter dokumenta, s katerima naj bi dokazal, da je odvetnik. Predložil je kopijo potrdila o opravljanju odvetniškega poklica št. ... z dne 8. 1. 2018 in poklicno izkaznico št. ... Pojasnil je, da so se njegove težave začele leta 2019, v času, ko je kot odvetnik prostovoljno zastopal osebe, ki naj bi bile politični nasprotniki oblasti oziroma politično izpostavljene osebe. Zaradi tega je postal tarča politične policije, katere pripadniki naj bi vsakodnevno prihajali v njegovo odvetniško pisarno ter nad njim izvajali verbalne pritiske. Po njegovih besedah so takšna ravnanja negativno vplivala na opravljanje njegove dejavnosti. Povedal je še, da je imel v Franciji dekle, s katerim se je po 11 mesecih razšel. Zaradi tega se je odločil vrniti v Slovenijo.

4.Toženka citira določbe prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 in prvega odstavka 65. ZMZ-1 ter izpostavlja, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje je v tretjem odstavku istega člena določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5.Toženka ugotavlja, da je po podatkih upravnega spisa tožnik ob podaji prve prošnje navedel samo, da je izvorno državo zapustil zaradi humanitarnih razlogov. Iz njegovih takratnih izjav ni izhajalo, da bi bil v izvorni državi izpostavljen težavam zaradi opravljanja poklica odvetnika in v zvezi s tem zastopanja političnih nasprotnikov oblasti ter naj bi zaradi tega prejemal grožnje. V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka torej slednjo okoliščino zatrjuje prvič.

6.Toženka pojasnjuje, da bi morali biti razlogi, povezani z domnevnim preganjanjem zaradi zastopanja političnih nasprotnikov, navedeni že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 24. 12. 2024. Gre za okoliščine, ki so bile tožniku znane že takrat, ni pa podal nobenih argumentov, ki bi kazali na to, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Izjavil je celo, da se ne spomni, katere razloge je navedel pri podaji prve prošnje. Ko mu je bilo predočeno, da je navedel humanitarne razloge, je dejal, da še vedno vztraja, da gre za humanitarne razloge, saj tako ni mogel živeti. Gre za človeške razloge.

7.Toženka meni, da je od visoko izobražene osebe, sploh odvetnika, gotovo pričakovati, da bo razumela pojem humanitarnih razlogov. Tožnikovega pojasnila, da je z izjavo o humanitarnih razlogih dejansko mislil na oviranje odvetniškega dela zaradi pripisanega političnega prepričanja, zato ni moč sprejeti.

8.Glede dokazil, ki jih je tožnik vložil, je toženka zagotovila njihov prevod. V zvezi s tem v izpodbijanem sklepu zapiše: "Iz kopije dokumenta je razviden nečitljiv kvadraten žig sodnega tolmača in nečitljiv datum izdaje izkaznice. Ker je vlagatelj predložil dokazilo v obliki fotokopije, pristojni organ ni mogel preveriti pristnosti dokumenta." Dalje toženka ugotavlja, da predložena dokazila ne morejo vplivati na njeno oceno, saj predložitev navedenih dokazil sama po sebi ne dokazuje, da je bil tožnik zaradi zastopanja političnih nasprotnikov izpostavljen nasilju, kazenskemu pregonu ali odvzemu prostosti. Iz tega razloga predložena dokazila ne predstavljajo novih dokazov, ki bi lahko bistveno vplivali na drugačno odločitev. Poleg tega izjave tožnika ostajajo splošne in ne vsebujejo podrobnosti o posameznih dogodkih, domnevnih storilcih, času, kraju ali drugih okoliščinah zatrjevanih pritiskov. Prav tako ni pojasnil, na kakšen način naj bi navedeni verbalni pritiski povzročili izgubo strank oziroma zakaj mu državni organi niso omogočili nadaljnjega opravljanja poklica.

9.Toženka povzame, da je vlagatelj sicer navedel nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka, vendar ni izkazal, da jih brez svoje krivde ne bi mogel uveljaviti že v prvem postopku. Razlogi, povezani z domnevnim preganjanjem zaradi zastopanja političnih nasprotnikov, bi morali biti navedeni že ob prvi prošnji za mednarodno zaščito. Gre za okoliščine, ki so bile tožniku znane že takrat. Prav tako osebna okoliščina, da se je tožnik v drugi državi razšel s partnerko in se zato odločil vrniti v Slovenijo, ni pravno pomembna za ugotavljanje priznanja mednarodne zaščite.

10.Ker tožnik ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, je toženka njegov zahtevek zavrgla.

Tožba

Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo. Meni, da je odločitev toženke nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

Navaja, da je toženka naredila zmoten zaključek, da je podal le splošne navedbe. Iz zapisnika o podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je sicer razvidno, da mu je toženka podala pravni pouk, da je za uvedbo ponovnega postopka treba predložiti nove dokaze ter navesti razloge, zakaj teh dokazov ni predložil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tudi, da je dokazno breme na njem. Vendar pa mu v nadaljevanju podaje zahtevka uradna oseba ni zastavila prav nobenega vprašanja v smeri, zakaj novih dokazov, ki jih je predložil zdaj, ni predložil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik je torej izpolnil le del svojega dokaznega bremena, ko je predložil nove dokaze, ki potrjujejo, da je v Alžiriji opravljal odvetniški poklic. S tem je zadostil pogoju verodostojnosti svojih izjav ter pogoju predložitve novih dejstev in dokazov, ki so obstajali že ob podaji prošnje. Na vprašanje, zakaj teh dokazov ni predložil ob podaji prošnje v letu 2025, ni odgovoril, ker mu ni bilo zastavljeno. To bi se
61e posebej pri
0dkovalo glede na to, da je izpovedal, da se ne spomni ve
0d, kak1ne razloge je navajal v letu 2025, pa mu je uradna oseba "pomagala", ko je povedala, da je navajal humanitarne razloge. Glede na navedeno ni videti razloga, zakaj mu uradna oseba toženke ni postavila vprašanja, zakaj teh dokazov in dejstev ni navajal
7ee ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v letu 2025. V nadaljevanju je naredila samovoljen zaključek, da jih brez svoje krivde ni navedel prej. Po mnenju tožnika je tako ostalo dejansko stanje le delno, s tem pa tudi nepopolno ugotovljeno. Toženka je naredila svoje samovoljne zaključke in vrednostne sodbe. Iz teh izhaja, da ni sledila pojasnilom tožnika o humanitarnih razlogih, ker je zatrjeval, da je odvetnik (tukaj je torej sprejela, da iz predloženih listin izhaja, da je izkazal verodostojno svoj poklic). Tak1en zaključek je povsem arbitraren in tudi v nasprotju z drugimi razlogi, kjer toženka navaja, da ni mogla preveriti pristnosti predloEenjenih dokazil, in da to
7Enikova dokazila ne predstavljajo novih dokazov, ki bi bistveno vplivali na druga
0dno odloDitev.

Navedbe toženke, da je tožnik podal le pavšalne in splošne dokaze, torej ne držijo, saj je svoje navedbe o opravljanju odvetniška poklica podkrepil z dokazili, ki izkazujejo, da je v Alžiriji prakticiral odvetniški poklic, kar je toženka tudi smiselno akceptirala, nato pa navedla, da novih dokazov ne more sprejeti.

Toženka je navedla, da ni uspel izkazati, da dela svojih izjav brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku. Pri tem navaja, da ostaja vprašljiva njihova verodostojnost, vendar iz sklepa ni jasno in razumljivo, v katerem delu je vprašljiva. Navedla je še, da nova dejstva, ki jih je navedel, razhod s partnerko v Franciji, pa niso take narave, da bi bila pomembna za priznanje mednarodne zaščite. Ta del obrazložitve toženke je povsem nerazumljiv in ga ni mogoče preskusiti. Ni jasno, ali so bile njegove navedbe ter novi dokazi neverodostojni zato, ker toženka ni mogla preveriti pristnosti predloženih dokazil, ali je toženka kot "nove dokaze" upoštevala samo njegove navedbe o razhodu s partnerko v Franciji, in s tem razhodom povezala tudi prekluzijo, čeprav mu v tej smeri sploh ni zastavila vprašanj, kot je bilo že navedeno zgoraj.

Sklepno tožnik meni, da je toženka dejansko stanje v zvezi s podajo ponovnega zahtevka za uvedbo postopka zmotno in nepopolno ugotovila in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja izdala materialno pravno napačno odločitev, pri tem je tudi zagrešila bistvene kršitve določb postopka.

V pripravljalni vlogi je tožnik v bistvenem vztrajal pri tožbenih stališčih. Predvsem je izpostavil, da če je pridobil pravno izobrazbo v svoji izvorni državi, to ne pomeni, da pozna slovensko azilno zakonodajo, evropski azilni sistem ali formalne pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Da je odvetnik, ne pomeni, da je imun na strah, paniko in dezinformacije s katerimi se srečujejo begunci na t. i. balkanski poti. Ob podaji prve prošnje ni imel dostopa do kvalificiranega pooblaščenca, zato je lahko ob svoji izčrpanosti in strahu pred takojšnjo deportacijo laično navedel le "humanitarne razloge". V izvorni državi je bil tarča verbalnih pritiskov in groženj policije v lastni pisarni. Ko je prestrašen in zmeden prispel v neznano državo (Slovenijo) je bil njegov primarni nagon varnost, ne pa takojšnje razkritje vseh podrobnosti o preganjanju represivnih organov. Zaradi negativne dramatične domače izkušnje je imel nezaupanje do uradnih organov. Tožnik se je v vlogi skliceval na sodno prakso Sodišča evropske unije (v nadaljevanju SEU) in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

Odgovor na tožbo

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. št. 2142-5792/2024, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa pisne priloge tožnika A 1 in A 2 ter toženke B 1. Ni zaslišalo tožnika. Pravilno vabljen se naroka na sodišču ni udeležil, biti zaslišan kot stranka pa je pravica in ne dolžnost.

Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje. Trditveno in dokazno breme je na tožniku.

Ni sporno, da je tožnik predstavil nove elemente glede prošnje za mednarodno zaščito (da je bil tarča politične policije in pritiskov pri opravljanju odvetniške službe). Sporno pa je, ali teh brez svoje krivde ni mogel navajati že prej, predvsem pa, ali mu te novote znatno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Glede na pojasnjeno zgoraj, velja, da tudi če bi tožnik utemeljil, da okoliščin v povezavi z opravljanjem odvetniške službe brez krivde ni mogel navesti že ob prvi podaji prošnje za mednarodno zaščito, še vedno kot ključna ostane presoja, ali mu te pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.

1.Tega tožnik tudi po oceni sodišča ni izkazal. Tožnik ima sicer prav, da je toženka po nepotrebnem izpostavljala vprašanje pristnosti dokazil glede njegovega statusa odvetnika, če je prej sprejela, da je res opravljal poklic odvetnika v izvorni državi. A to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni imelo vpliva. Toženka je namreč argumentirano obrazložila, da predložena dokazila sama po sebi ne dokazujejo, da je bil tožnik zaradi zastopanja političnih nasprotnikov izpostavljen nasilju, kazenskemu pregonu ali odvzemu prostosti. In kar je še važneje, ocenila je, da izjave tožnika o preganjanju ostajajo splošne in ne vsebujejo podrobnosti o posameznih dogodkih, domnevnih storilcih, času, kraju ali drugih okoliščinah zatrjevanih pritiskov. Prav tako tožnik ni pojasnil, na kakšen način naj bi navedeni verbalni pritiski politične policije povzročili izgubo strank oziroma zakaj mu državni organi niso omogočili nadaljnjega opravljanja poklica.

2.Sodišče temu v celoti pritrjuje, tožnik pa se v tožbi do slednjih razlogov ne opredeli in ne pove, zakaj bi bili napačni. Ponovi le, da je svoje navedbe o opravljanju odvetniška poklica podkrepil z dokazi, ki izkazujejo, da je v Alžiriji prakticiral odvetniški poklic. To pa še ni razlog za mednarodno zaščito. Po določbi 20. člena ZMZ-1 mora namreč upravičenost do mednarodne zaščite temeljiti na utemeljenem strahu prosilca pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, in zaradi katerega se prosilec nahaja zunaj izvorne države in zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (status begunca) oz. mora pri prosilcu obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (status subsidiarne zaščite). Tožnik torej trditvenega bremena glede okoliščin, ki bi mu pomembno povečevale verjetnost za priznanje mednarodno zaščito, ni zmogel. Zato tudi ni bistveno, ali bi izpostavljene okoliščine opravljanja poklica odvetnika v izvorni državi lahko predstavil že ob prvi prošnji (krivdni oz. nekrivdni razlogi).

3.Sodišče ocenjuje, da so razlogi toženke o pavšalnosti razlogov, ki bi tožniku pomembno povečevali verjetnost za priznanje mednarodne zaščite v izpodbijanem sklepu jasno in preverljivo obrazloženi (kot jih je zgoraj tudi povzelo). Prav tako je toženka ločeno od razlogov opravljanja odvetniškega poklica tožnika3, nedvoumno pojasnila, da osebna okoliščina tožnika, ki se je v drugi državi razšel s partnerko in se zato odločil vrniti v Slovenijo, ne predstavlja okoliščine, ki bi bila pravno pomembna za ugotavljanje priznanja mednarodne zaščite. Zatrjevanih to
7Ebenih nejasnosti v taki obrazlo
7Eitvi sodi
61
0De ni nalo.

4.Odločitev toženke je tako pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. ------------------------------- 1 Pravilna letnica vlo
7Eitve pro
61nje je 2024 - op. sodi
61
0De. 2 Sodba Vrhovnega sodi
61
0Da I Up 45/2023, z dne 15. 3. 2023. Vrhovno sodi
61
0De se je sklicevalo na Sodbi SEU v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, to
0Dke 31 do 38 in v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, to
0Dki 33. in 34. 3 Osmi odstavek na str. 3 izpodbijanega sklepa.