Jedro

O enaki zahtevi tožnika za obročno plačilo davčnega dolga in na isti pravni podlagi je bilo že (večkrat) odločeno. Tožnik ugotovitvi, da je bila o njegovem zahtevku že večkrat odločeno in da je bila izdana tudi že zavrnilna odločba, tudi v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. V tožbi navaja in zatrjuje samo, da pogoje za odlog (pravilno: obročno) plačilo naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za obročno plačilo davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT-4934-58252/2014-1 (07-3401-00) z dne 15. 10. 2014, zavrgel. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik z vlogo, ki jo je davčni organ prejel 16. 7. 2015 poleg pritožbe zoper sklep DT 4291-501655/2015-3 07-700-03 z dne 12. 6. 2015 podal tudi vlogo za obročno odplačevanje navedenega dolga, ter da je davčni organ o enaki vlogi tožnika, to je o vlogi, ki se je nanašala na isti davčni dolg in z enako vsebino že odločil, in sicer s sklepom št. DT 4291-501655/2015-3 z dne 12. 6. 2015. Z izpodbijanim sklepom je zato davčni organ tožnikovo vlogo za obročno plačilo davčnega dolga, na podlagi 4. točke (prvega odstavka – opomba sodišča) 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgel. 3. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep s svojo odločbo zavrnilo. V svojih razlogih navaja, da je skladno s 4. točko (prvega odstavka – opomba sodišča) 129. člena ZUP mogoče (novo) zahtevo zavreči tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Iz vsebine odločbe pritožbenega organa izhaja, da je bila zahteva tožnika za obročno plačilo zavržena, ker je bilo o istovrstnem zahtevku glede obročnega plačila zavezančevega dolga enkrat že odločeno. Glede na nespremenjeno dejansko in pravno podlago, na katero se opira predmetni zahtevek, je pritožbeni organ potrdil odločitev prvostopnega davčnega organa, ki je dano zahtevo, skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel. Pritožbeni organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovil. 4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in podaja tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) ter predlaga ustavitev davčne izvršbe, (smiselno) odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“. V tožbi tudi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih prihodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo davčnih odtegljajev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ po opravljenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna pristojni organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

9. V konkretnem primeru je bilo po ugotovitvah pristojnih davčnih organov prve in druge stopnje o enaki zahtevi tožnika za obročno plačilo davčnega dolga in na isti pravni podlagi že (večkrat) odločeno, tudi s sklepom DT 4291-501655/2015-3 z dne 12. 6. 2015. Kot ugotavlja sodišče tožnik ugotovitvi, da je bila o njegovem zahtevku že večkrat odločeno in da je bila izdana tudi že zavrnilna odločba, tudi v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. V tožbi navaja in zatrjuje samo, da pogoje za odlog (pravilno: obročno) plačilo naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva. Zato tožnik z zatrjevanimi očitki kršitve predpisov, Ustave RS in EKČP ne more uspeti. Sodišče po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi določbe 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se o predlogu tožnika za ustavnopravno presojo določb ZST-1, na katerih temelji odločitev o predlogu, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.

11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.