Jedro

Pravilen je zaključek prvostopenjskega organa, da je za zemljišče mogoče priznati le odškodnino, ker je podana ovira za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen; tako gostinski vrt kot parkirišče predstavljata vrsti objektov v smislu 2. člena ZGO-1. Obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen se presoja glede na stanje nepremičnine ob vračanju – torej, ali je v času vračanja na zemljišču dejansko objekt, ki ni v lasti upravičenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna strankama z interesom D., in B. d.d. povrniti stroške tega postopka v znesku skupaj 743,46 EUR oziroma 371,73 EUR vsaki, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za vračilo dela podržavljene parcele št. 116 vrt v izmeri 450 m2 v k.o. …, ki v času denacionalizacije predstavlja parc. št. 116/1 dvorišče v izmeri 404 m2 v k.o. … (v 1. točki izreka), upravičencu do denacionalizacije pokojnemu A.A. priznala za podržavljeni del parcele št. 116 odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 10.823,97 DEM (v 2. točki izreka), zavezanki Slovenski odškodninski družbi d.d. (v nadaljevanju SOD) naložila, da mora skrbnici za posebni primer izročiti obveznice v višini 10.823,97 DEM v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (v 3. točki izreka) ter ugotovila, da je s tem odločeno o predmetnih denacionalizacijskih zahtevkih v celoti ter da stroški postopka niso bili zaznamovani (v 4. in 5. točki izreka). V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je o predmetnem zahtevku za denacionalizacijo dela parcele št. 116 vrt v izmeri 404 m2 odločal že večkrat, in sicer naprej z odločbo z dne 21. 8. 2006, nato z odločbo z dne 28. 12. 2007, ki je bila odpravljena v zvezi s sodbo tega sodišča I U 19/2011 z dne 21. 2. 2012, in nato z odločbo z dne 18. 1. 2013, ki jo je drugostopenjski organ odpravil z odločbo z dne 27. 3. 2013, v kateri je pritrdil prvostopenjskemu organu, da je ta pravilno zaključil o tem, da gre za zazidano stavbno zemljišče ter da je glede na to po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) izključena denacionalizacija v naravi. Upravni organ navaja, da v zadevi ni sporno, da je bila parcela št. 116 nacionalizirana po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) ter nato leta 1978 deljena v parceli št. 116/1 dvorišče v izmeri 404 m2 ter 116/2 cesta v izmeri 46 m2, od katerih je bila slednja, to je parc. št. 116/2, denacionalizirana v obliki odškodnine v letu 2006. Upravni organ v povezavi s sodbo tega sodišča I U 19/2011 zaključuje, da je ne glede na neizdano posebno odločbo o izročitvi predmetnega nacionaliziranega zemljišča v posest občini oziroma B. d.d. utemeljen zaključek o dejanskem, to je prisilnem odvzemu zemljišča prejšnjemu lastniku A.A., ki je bil posledica učinkovanja ZNNZ. Glede na to je podana upravičenost pokojnega A.A. do denacionalizacije tega dela podržavljenega zemljišča. Na ustni obravnavi z ogledom 5. 6. 2012 je bilo ugotovljeno, da polovica parcele št. 116/1 predstavlja gostinski vrt, ograjen z železno vrtno ograjo, druga polovica pa makadamsko dvorišče oziroma parkirišče; na južnem delu parcele je betonski plato, čez katerega poteka uvoz oziroma dostop do parcele 116/3, predstavlja pa tudi dovozno in dostopno pot za gostilno in stanovanjski del hiše na naslovu …. Ker gre za zazidano stavbno zemljišče, po drugem odstavku 32. člena ZDen vrnitev nepremičnine v naravi ni mogoča ter upravičencu pripada odškodnina v obveznicah SOD. Glede na to je upravni organ v ponovnem postopku pozval tožnike, da svoj zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi preoblikujejo v odškodninski zahtevek. Vendar pa so tožniki v odgovoru z dne 12. 4. 2013 navedli, da vztrajajo pri zahtevku za vrnitev nepremičnine v naravi. SOD se je v odgovoru na poziv za opredelitev do predmetne zadeve strinjal z ocenitvijo vrednosti nepremičnine.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 22. 8. 2013 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Tožniki v tožbi navajajo, da je nepravilna ugotovitev, da je bila prejšnjemu lastniku A.A. odvzeta pravica uporabe, kajti o tem ni bila izdana nobena odločba ter ni drugega dokaza. Iz sporazuma z dne 15. 2. 1974 pa je tudi razvidno le, da je bil sklenjen za odškodnino glede povrtnin in drevja, pravico uporabe pa je A.A. zadržal. V zvezi z gostinskim vrtom, zgrajenim na parceli 116/1, se tožniki sklicujejo na drugi odstavek 88. člena ZDen. Glede pogodbe, ki sta jo 30. 5. 2002 sklenila C. d.d. in B. d.d., pa tožniki menijo, da je nična. Tožniki so sicer pripravljeni na zakonit način legalizirati gostinski vrt, pod pogojem, da B. odkupi nepremičnino (po sodni cenitvi) ali pa se sklene najemna pogodba. Tožniki sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter naj odpravi tudi drugostopenjsko odločbo in samo odloči, da se upravičencu A.A. prizna pravica uporabe na nepremičnini s parc. št. 116/1, izbriše družbena lastnina ter vpiše lastninska pravica v korist A.A.; podrejeno sodišču predlagajo, naj zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje.

Toženka na tožbo ni odgovorila, postala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Od strank z interesom, ki jim je sodišče vročilo tožbo zaradi odgovora, sta odgovorila B. d.d. in D.. B. d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da tožniki zmotno menijo, da prejšnjemu lastniku pravica uporabe na parc. št. 116 ni bila odvzeta. Po mnenju te stranke je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa o tem, da je bila prejšnjemu lastniku pravica uporabe odvzeta, ta ugotovitev pa je tudi skladna s sklepanjem Upravnega sodišča RS v sodbi I U 19/2011 z dne 21. 2. 2012. Navajajo, da je bil gostinski vrt urejen že na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1972. Brez podlage je trditev tožnikov, da je pogodba z dne 30. 5. 2002 nična. Stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. D. v odgovoru na tožbo prav tako prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne; zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožniki v pripravljalni vlogi odgovarjajo na odgovor na tožbo B. d.d.. Prerekajo navedbe te stranke ter vztrajajo pri povedanem v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna v obliki odškodnine - ter ne v naravi - priznana denacionalizacija podržavljenega dela nepremičnine s parc. št. 116 k.o. …, v času denacionalizacije parc. št. 116/1 dvorišče v izmeri 404 m2. Po presoji sodišča tožniki brez podlage zatrjujejo, da je prejšnji lastnik A.A. na nacionalizirani parc. št. 116 pravico uporabe obdržal (ter predlagajo, da se o denacionalizaciji odloči tako, da se za parc. št. 116/1 zgolj prizna in vpiše v zemljiški knjigi lastninska pravica v korist A.A., družbena lastnina pa izbriše). V postopku izvedeni dokazi namreč zatrjevane okoliščine ne potrjujejo (kar sodišče obrazloži v nadaljevanju te točke), tožniki pa je tudi ne podprejo z drugim dokazom. Poleg tega pa – če bi prejšnji lastnik pravico uporabe na nacionaliziranem zemljišču obdržal (kar pomeni, da za tako zemljišče ne bi mogli šteti, da je bilo podržavljeno), bi po samem zakonu že postal lastnik zemljišča (prvi odstavek 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini) ter podlage za vodenje denacionalizacijskega postopka niti ne bi bilo. Sodišče pa pritrjuje kot prepričljivemu zaključku organa (ki je v tem tudi sledil v prejšnjem postopku izdani drugostopenjski odločbi z dne 20. 4. 2012 in sodbi tega sodišča I U 19/2011 z dne 21. 2. 2012) in ki je v odločbi tudi argumentirano obrazložen ter ga organ opira na dokaze, izvedene v postopku, in sicer z zaslišanjem prič (E.E., F.F.) o okoliščinah sklepanja sporazuma o odškodnini z dne 15. 2. 1974 (ki se nanaša na parc. št. 116 k.o. … v izmeri 404 m2 ter sta ga sklenila A.A. in B.) ter vpogledom v listine (v navedeni sporazum z dne 15. 2. 1974 glede njegove vsebine in v glavni projekt za adaptacijo gostilne … investitorja B. iz avgusta 1972 ter sklep sodišča R 742/87) in na določbe tedaj veljavnega Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list RS, št. 27/1972, v nadaljevanju ZRNSZ (po 3. točki 18. člena tega zakona je prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je prešlo v družbeno lastnino po ZNNZ, mogel prenesti svojo pravico uporabljati zemljišče le na tam omejen krog fizičnih oseb, po 2. točki 18. člena tega zakona se prejšnji lastnik izročitvi nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča ni mogel upirati), in sicer da sporazum z dne 15. 2. 1974 ne daje podlage za sklepanje o prostovoljnem prenosu pravice uporabe prejšnjega lastnika, pač pa o pogojih prisilne izročitve nacionaliziranega zemljišča ter da je zato kljub neizdani odločbi o izročitvi predmetnega zemljišča v posest občini oziroma B. dopusten sklep o dejanskem odvzemu pravice uporabe na zemljišču prejšnjemu lastniku, ki je posledica učinkovanja ZNNZ. Glede na to se sodišče strinja, da je v 9. točki 3. člena ZDen dana podlaga za denacionalizacijo.

Sodišče pa pritrjuje kot pravilnemu tudi zaključku organa, da je za zemljišče parc. št. 116/1 mogoče priznati le odškodnino, ker je podana ovira za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi se ne vračajo (v naravi) podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije, je bilo na ogledu na kraju samem dne 5. 6. 2012 ugotovljeno, da polovico parcele št. 116/1 predstavlja gostinski vrt (h gostilni G. B., locirani na parc. št. 116/3), drugo polovico pa makadamsko parkirišče in v delu betonski plato, ki predstavlja tudi uvoz oziroma dostop do parc. št. 116/3 (pri čemer v nobenem primeru ne gre za trajne objekte v lasti upravičenca). Tako dejansko stanje glede parcele 116/1, ki niti ni sporno, pa na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen izključuje njeno vračanje v naravi; tako gostinski vrt kot parkirišče namreč tudi po mnenju sodišča predstavljata vrsti objektov v smislu 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožniki se v zvezi z zgrajenim gostinskim vrtom brez podlage sklicujejo na nedopustnost razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, iz 88. člena ZDen. Navedena določba prepoveduje razpolaganje od uveljavitve ZDen dalje, to je od 7. 12. 1991. Iz listin spisne dokumentacije in sicer Glavnega projekta adaptacije gostilne (tedaj) … iz avgusta 1972 pa izhaja, da je že predvideval gostinski vrt, na tej podlagi pa je bilo izdano 5. 10. 1972 gradbeno dovoljenje kot osnova izvršeni gradbeni adaptaciji gostilne; tudi iz cenilnega poročila prostorov gostilne z dne 1. 12. 1993 (cenilca H.H.) pa izhaja, da je bil gostinski vrt urejen že leta 1973. Ničnostna sankcija pa je v drugem odstavku 88. člena ZDen tudi predvidena le za pravne posle in enostranske izjave volje. Zato je tudi zatrjevanje tožnikov, da so bile v zvezi z odločbo z dne 18. 4. 2003 o gostinskem vrtu ignorirane določbe ZDen o ničnosti, brez podlage (ob tem ko sicer ta odločba tudi ni bila podlaga za zgraditev gostinskega vrta). Poleg tega pa upravnosodna praksa stoji na stališču, da se obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen presoja glede na stanje nepremičnine ob vračanju - torej, ali je v času vračanja na zemljišču dejansko objekt, ki ni v lasti upravičenca (ter je glede na to pravno nepomembno sklicevanje na nezakonitost izvršenih gradbenih posegov); gre za ustaljeno stališče v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 80/2013 z dne 2. 10. 2013, X Ips 260/2011 z dne 7. 6. 2012, X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, I Up 1092/2005 z dne 9. 4. 2008, I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005, U 1147/95 z dne 19. 2. 1999). Odločitev glede višine priznane odškodnine pa je sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, arg. a contrario), saj navedb o tem tožba nima, pri čemer nepravilnosti pri vrednotenju zemljišča ni ugotovilo.

Kolikor pa tožniki zatrjujejo ničnost pogodbe, ki sta jo 30. 5. 2002 sklenila C. d.d. in B. d.d., sodišče odgovarja, da se pogodba, kot iz nje izhaja, nanaša na parc. št. 116/3 ter ne na parc. št. 116/1, ki je predmet izpodbijane denacionalizacijske določbe ter so že iz tega razloga prej podane tožbene navedbe pravno nepomembne.

Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki ne daje podlage za priznanje povrnitve stroškov postopka tožniku, ki v postopku s tožbo ni uspel. O stroškovnih zahtevkih strank z interesom D. in B. d.d. pa je sodišče odločilo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (ker ZUS-1 ne ureja povračila stroškov postopka stranke z interesom, ki je uspela), v skladu s takim pravnim stališčem Vrhovnega sodišča RS, na primer sklep I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013. Navedeni stranki sta v tem postopku uspeli, saj sta zagovarjali zakonitost izpodbijane odločbe, ki jo je potrdilo tudi sodišče. Zato jima je sodišče priznalo stroške, upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, v breme tožnikov. Ob upoštevanju 155. člena ZPP, tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi ter Tarife, tar. št. 3100 in Priloge ter tar. št. 6002 in 6007 je priznalo sodišče strankama z interesom vsaki: nagrado za postopek v višini 284,70 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar skupaj znaša 304,70 EUR, povečano za 22 %-ni DDV, ker sta pooblaščenca zavezanca za DDV, pa 371,73 EUR.