Jedro

Stranke morajo predlagati dokaze, s katerimi navedena dejstva dokazujejo.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tako, da je tožencu naložilo v plačilo glavnico v višini 11.848,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1997 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti v višini 1.405,00 SIT, ter izvršilne stroške v višini 7.300,00 SIT. Tožencu je še naložilo povrnitev tožeči stranki nastale pravdne stroške v višini 8.100,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil toženec. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ter smiselno predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo.

Predmet spora se tiče zahtevka na plačilo naročnine za čas od septembra 1996 do februarja 1997. Toženec v pritožbi ponovno zatrjuje, da sprejemnika nima, ker je bil uničen. Uradnega potrdila o uničenju sprejemnika ne more predložiti.

V kolikor pa bi ga na terenu obiskal kontrolor tožeče stranke, bi ta lahko preveril, da sprejemnika nima.

Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je, da morajo stranke ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb (7. člen ZPP). Toženec pa niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi dokaza, s katerim bi dokazoval resničnost svojih trditev, da v vtoževanem obdobju sprejemnika ni imel, ni ponudil. V pritožbi omenjen obisk kontrolorja tožeče stranke na njegovem domu na sporno zadevo ne more imeti vpliva. Tudi če bi šteli to toženčevo navedbo kot dokazni predlog, z njim ne bi mogel dokazati resničnosti svojih navedb za sporno obdobje, temveč kvečjemu za obstoječe stanje.

Kar se tiče pred sodičem obravnavanega zahtevka, je potrebno tožencu pojasniti, da bi lahko v tem postopku v dokaz navedb, da je bil sprejemnik uničen, poleg morebitnega potrdila pooblaščenega servisa stavil tudi kakšen drug dokaz (npr. zaslišanje prič, lastno zaslišanje...). Na v pritožbi omenjen način pa bo toženec morebiti lahko uredil sporno razmerje s tožečo stranko za druge morebiti neplačane račune.

Toženec torej svojih navedb ni z ničemer dokazal, prepričljive prvostopne ocene pa ni omajal s kakšno pravno odločilno navedbo oziroma s predlogom za izvedbo kakšnega dokaza. Ker tako niso podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi prvostopno sodbo (368. člen ZPP). O stroških, ki so tožencu nastali s pritožbo, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj pritožnik ni zahteval njihove povrnitve (164. člen ZPP). Tudi v kolikor bi toženec takšen zahtevek postavil, pa do takšne povrnitve niti ne bi bil upravičen, saj s svojo pritožbo ni uspel.