Jedro

Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem. Zato po vročitvi pravnomočne sodbe (o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, priznanju neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitvi delavca na delo) oziroma njeni izvršljivosti do vzpostavitve delovnega razmerja za naprej ne pride (že) z delodajalčevim enostranskim pozivom delavca na delo, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem se nanašata na zavrnitev dolžničinega ugovora, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V tej izvršilni zadevi izvršilni naslov predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero je bilo ugotovljeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 1. 2005 nezakonita, in da je dolžnica dolžna upnico pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 6. 2003 ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji izplačati denarne prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala, z obrestmi, na te neto zneske pa plačati vse prispevke in dajatve, ki ji od plače gredo, ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Na podlagi navedene sodbe, ki je postala izvršljiva 12. 7. 2007, je upnica (znotraj šestmesečnega roka, ki se je iztekel 13. 1. 2008) 9. 1. 2008 predlagala izvršbo zaradi izterjave denarne in nedenarne terjatve. Sodišče je izvršbo dovolilo, upnica pa je 30. 10. 2010 sodišče obvestila, da jo je dolžnica z dopisom z dne 21. 10. 2008 pozvala na delo in tako delno izpolnila svojo obveznost. Zato je predlagala, da se izvršilni postopek v delu, ki se nanaša na vrnitev delavca na delo, ustavi. Sodišče prve stopnje je tako izvršilni postopek v delu, ki se nanaša na uveljavitev nedenarne terjatve – vrnitve delavca na delo, ustavilo (1. točka izreka); umik ugovora v delu, ki se nanaša na izterjavo denarne terjatve v višini 9.389,40 EUR, vzelo na znanje in (tudi) v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka). V preostalem delu pa je ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (3. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je dolžničino pritožbo zavrnilo in (v izpodbijanem zavrnilnem delu) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da bo odločitev Vrhovnega sodišča prispevala k enotni uporabi prava glede vprašanja upravičenosti do izplačila nadomestila plače pri nevrnitvi delavca na delo. Sodiščema prve in druge stopnje (sklicujoč se na 233. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, v zvezi s 4. in 31. členom Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR) očita, da sta materialnopravno zmotno zaključila, da se je upnica (delavka) vrnila na delo, in poudarja, da se delovno razmerje ne vzpostavi enostransko, samo z delodajalčevim pozivom delavca na delo. V obravnavani izvršilni zadevi je upnica pravočasno vložila predlog za izvršbo in dolžnica je svojo (s pravnomočno sodbo naloženo ji) obveznost izpolnila ter upnico pozvala na delo, vendar upnica na delo ni prišla. Upnici, ki ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje, je bilo (s sodbo) delovno razmerje vzpostavljeno (le) do izvršljivosti sodbe (t. j. 12. 7. 2007), potem pa se delovno razmerje lahko vzpostavi le na podlagi dejanske vrnitve delavca na delo (z opravljanjem dela). Ker upnica dela pri dolžnici po 12. 7. 2007 ni opravljala, delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno. Zato pravna podlaga za izplačilo nadomestil plače, zapadlih od izvršljivosti sodbe dalje, ni več obstajala. Denarna terjatev upnice je torej prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodbe (upnica se na podlagi poziva dolžnice na delo ni vrnila), tega dejstva pa dolžnica ni mogla uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Dolžnica je navedeni razlog (v zvezi s pozivom z dne 20. 9. 2009) uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, vendar ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Upničine nevrnitve na delo na podlagi poziva z dne 21. 10. 2008 pa dolžnica v ugovoru ni mogla uveljavljati, saj je rok za ugovor potekel 22. 10. 2008, upnica pa naj bi delo nastopila 3. 11. 2008. Zato je dolžnica prenehanje terjatve lahko uveljavljala šele po nevrnitvi upnice na delo (t. j. 4. 11. 2008, ko je sodišče tudi obvestila, da se upnica na njen poziv z dne 21. 10. 2008 ni javila). Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje (v izpodbijanem delu) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama izvršilnega postopka, ki sta nanjo odgovorili. Upnica se v odgovoru zavzema za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, dolžnik pa za njeno ugoditev.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da je delovno razmerje dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, in da po vročitvi pravnomočne sodbe (o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, priznanju neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitvi delavca na delo) oz. njeni izvršljivosti do vzpostavitve delovnega razmerja za naprej ne pride (že) z delodajalčevim enostranskim pozivom delavca na delo, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela. Temeljna obveznost delavca iz delovnega razmerja je namreč opravljanje dela (primerjaj 4. in 31. člen ZDR). Sodišči prve in druge stopnje, ki sta se v obravnavani izvršilni zadevi ukvarjali le z vprašanjem, ali in kdaj je dolžnica (delodajalka) upnico (delavko) pozvala na delo, in nista ugotavljali, ali se je upnica dejansko vrnila na delo, torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava odločilnega dejstva (ali se je upnica dejansko vrnila na delo) nista ugotavljali. Ob tem velja še pojasniti, da ima sklep, s katerim sodišče ugodi delavčevemu predlogu za izplačilo nadomestil plače (zapadlih po pravnomočnosti oz. izvršljivosti odločbe), učinek sklepa o izvršbi; delodajalec pa lahko predlaga, naj sodišče ta sklep razveljavi, če so se pozneje spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bil izdan (primerjaj prvi, tretji in četrti odstavek 233. člena ZIZ).

7. Ker torej sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava odločilnega dejstva nista ugotavljali, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijana sklepa v delu, v katerem se nanašata na zavrnitev dolžničinega ugovora, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, da ugotovi, ali se je upnica na podlagi dolžničinega poziva dejansko vrnila na delo, in potem (ponovno) odloči o (ne)utemeljenosti dolžničinega ugovora.

8. Odločitev o stroških postopka pred Vrhovnim sodiščem se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).