Jedro

Za pridobitev statusa uporabnika ne zadošča le ugotovitev, da ni prišlo do protipravne vselitve. Pogodba o dosmrtnem preživljanju ni pravni naslov za pridobitev statusa uporabnika.

Za pridobitev statusa uporabnika morajo biti po ZSR izpolnjeni posebni pogoji. Če ne gre za osebe, ki so v 5. členu taksativno naštete, je potrebna ugotovitev o obstoju ekonomske skupnosti v trajanju najmanj dveh let. Toženka ni zatrjevala, da sodi med v 5. členu ZSR naštete osebe, sodišči prve in druge stopnje pa sta ugotovili, da ekonomske skupnosti v navedenem trajanju ni bilo. Na podlagi takšnih ugotovitev sta pravilno odločili, da toženka ob smrti imetnice stanovanjske pravice ni imela statusa uporabnice po 5. členu ZSR in s tem tudi ne pravic iz 18. člena navedenega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izprazniti stanovanje in ga praznega izročiti tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da se je toženka v sporno stanovanje vselila na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Zato njena vselitev ni bila protipravna. Odločitev o izselitvi pa temelji prav na tej zmotni ugotovitvi. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen. Predlaga, da revizijsko sodišče napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Določila ZPP (zakona o pravdnem postopku - Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90) so v tej odločbi uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I).

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili.

Že v razlogih prvostopne sodbe je izrečno navedeno, da se je toženka v stanovanje vselila na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in da se torej ni vselila nezakonito (protipravno - 2. stran sodbe). Enake ugotovitve vsebuje tudi drugostopna sodba (2. stran sodbe). Odločitev sodišča torej ne temelji na zmotni ugotovitvi o toženkini (ne)zakoniti vselitvi.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na ugotovitvi, da toženka v času smrti prejšnje imetnice stanovanjske pravice ni imela statusa uporabnice po 5. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Za pridobitev tega statusa pa ne zadošča le ugotovitev, da ni prišlo do protipravne vselitve. Za pridobitev statusa uporabnika morajo biti po ZSR izpolnjeni posebni pogoji. Če ne gre za osebe, ki so v 5. členu taksativno naštete, je potrebna ugotovitev o obstoju ekonomske skupnosti v trajanju najmanj dveh let. Toženka ni zatrjevala, da sodi med v 5. členu ZSR naštete osebe, sodišči prve in druge stopnje pa sta ugotovili, da ekonomske skupnosti v navedenem trajanju ni bilo. Na podlagi takšnih ugotovitev sta pravilno odločili, da toženka ob smrti imetnice stanovanjske pravice ni imela statusa uporabnice po 5. členu ZSR in s tem tudi ne pravic iz 18. člena navedenega zakona.

Za odločitev torej ni bilo pomembno dejstvo, da se je toženka vselila v stanovanje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodba o dosmrtnem preživljanju ni pravni naslov za pridobitev statusa uporabnice stanovanja. Ker toženka drugega naslova za nadaljnje bivanje v stanovanju (po smrti imetnice stanovanjske pravice) ni zatrjevala ne dokazala, je tožnik imel pravico zahtevati njeno izselitev. Tožbeni zahtevek torej temelji na dejstvu, da je toženka nezakonito ostala "vseljena" v spornem stanovanju po smrti imetnice stanovanjske pravice, ne pa na dejstvu, da se je pred njeno smrtjo in z njenim soglasjem vselila v stanovanje. Le tako je tudi razumeti izrek prvostopne sodbe.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).