Jedro

Ovira za odpust obveznosti je izkazana s tem, ko je sodišče ugotovilo, da je dolžnik sklenil prodajno pogodbo z namenom, da izigra upnike ter je pri tem razpolagal s svojim premoženjem neodplačno oziroma za neznatno plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnica nosi sama svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo stečajni dolžnik. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo je podala upnica B. H. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne.

4. Stečajna upraviteljica se je o pritožbi izjavila tako, da se je sklicevala na svoj odgovor na ugovor, iz katerega izhaja njeno mnenje, da je ugovor neutemeljen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Namen odpusta obveznosti je, da se poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogoči, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Tako opredeljeni namen odpusta obveznosti je podlaga za vrednostno oceno dolžnikovega ravnanja pri presoji obstoja ovire za odpust obveznosti.

7. Sodišče prve stopnje je ugovoru upnice ugodilo in odpust obveznosti ustavilo ter predlog za odpust obveznosti zavrnilo, saj je ugotovilo, da je dolžnik s prodajno pogodbo z dne 24. 1. 2019, torej znotraj roka petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, kot prodajalec s svojo sestro, kot kupko, sklenil prodajno pogodbo za nepremičnino parc. št. 155/4 k. o. ..., katere lastnik oziroma solastnik je bil v deležu do 1/6. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bila vrednost njemu solastnega deleža ocenjena po GURSU na slabih 9.000,00 EUR ter da je dogovorjena kupnina po prodajni pogodbi znašala 6.500,00 EUR. Ugotovilo je še, da iz kupoprodajne pogodbe izhaja, da je prodajalec (torej stečajni dolžnik) potrdil, da mu je bila kupnina v celoti plačana pred podpisom notarskega zapisa prodajne pogodbe, med tem ko je na naroku nasprotno navajal, da je za plačilo prejel le znesek 1.500,00 EUR, preostalega dela kupnine pa od sestre ni niti terjal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je dolžnik delež v navedeni stanovanjski hiši prodal sestri, pri čemer ni izkazal, da bi dejansko sploh prejel kakršnokoli kupnino, saj je sam potrdil, da nima nikakršnega dokazila o plačilu kupnine. Sodišče je ugotovilo še, da si je dolžnik s predmetno prodajno pogodbo izgovoril odkupno pravico z veljavnostjo pet let od sklenitve prodajne pogodbe, torej do 24. 1. 2024, kar je sedem dni po izteku preizkusne dobe v postopku odpusta obveznosti. Dolžnik ni vedel povedati, zakaj je bila predmetna klavzula o odkupni pravici vpisana v pogodb ter izjavil, da dejansko nima, in tudi ob sklenitvi pogodbe ni imel, namena ponovnega odkupa te nepremičnine.

8. Po presoji pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi bil odpust obveznosti stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je dajal stečajni dolžnik tekom tega postopka nasprotujoče si navedbe, zaradi česar se je izkazal kot neverodostojen. Tako na eni strani iz notarskega zapisa prodajne pogodbe izhaja njegova izjava, da mu je bila kupnina (v znesku 6.500,00 EUR), v celoti plačana pred podpisom notarskega zapisa prodajne pogodbe, na drugi strani pa je na naroku izpovedal, da je od sestre dobil le znesek 1.500,00 EUR, pozneje pa nič več. Izrecno je navajal tudi, da preostalega zneska od sestre ni niti terjal. Ker se klavzule o predkupni pravici zelo redko znajdejo v pogodbah „po naključju,“ so tudi neprepričljiva dolžnikova pojasnila v zvezi s tem. Po presoji pritožbenega sodišča je bila zato pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je dolžnik s predmetno nepremičnino razpolagal neodplačno oziroma za neznatno plačilo. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen prodajne pogodbe z dne 24. 1. 2019, ki jo je dolžnik sklenil s svojo sestro, v tem, da dolžnik izigra svoje upnike.

9. Dolžnikovim pritožbenim navedbam, da je svojo sestro večkrat pozval, da mu poravna celotno kupnino, ni mogoče slediti, saj so v direktnem nasprotju z navedbami, ki jih je dolžnik podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prav tako so neprepričljive pritožbene navedbe stečajnega dolžnika, da je pripravljen vložiti tožbo na plačilo preostanka kupnine, ki bo del stečajne mase. Te navedbe so tudi brezpredmetne, ker takšne tožbe dolžnik po začetku stečajnega postopka niti ne more več vložiti sam, saj je njegova poslovna sposobnost omejena (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP), zaradi česar je omejena tudi njegova procesna sposobnost (drugi odstavek 77. člena ZPP).1 Prav tako je neprepričljivo pojasnilo stečajnega dolžnika, da ima pravno podlago (darilno pogodbo), da izterja celotno neplačano kupnino, saj s pogodbo podpisal prav nasprotno.

10. Dolžnik v pritožbi predlaga dokaz s svojim zaslišanjem ter dokaz z zaslišanjem dveh prič, ki naj bi potrdili, da je prejel le znesek 1.500 EUR. Predlaga tudi dokaz z zaslišanjem (neimenovanega) izvršitelja, ki naj bi potrdil, da je dolžnik prejeti znesek namenil za poplačilo upnikov. Teh dokaznih predlogov dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bil dolžnik v postopku obravnavanja ugovora proti odpustu obveznosti pozvan, da se izreče o ugovoru, vendar pa te možnosti ni izkoristil in se o ugovoru pisno ni izjavil. Tudi na naroku za obravnavanje ugovora dolžnik drugih dokaznih predlogov ni imel. Zato predstavljajo v pritožbi predlagani dokazi nedovoljene pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sicer pa, kot izhaja iz že navedenega, dolžnik niti prepričljivih trditev ni podal, zato sodišče dokazov tudi iz tega razloga ni dolžno izvajati.

11. Dolžnik s pritožbenimi navedbami torej ni uspel omajati presoje sodišča prve stopnje, da je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno, oziroma za neznatno plačilo (tretja točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP) ter da je izkazan njegov namen, da izigra upnike (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno presodilo, da je s tem izkazana ovira za odpust obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno sklenilo, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne, tako kot to določa 1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP.

12. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Upnica nosi sama svoje stroške za odgovor na pritožbo (129. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1Z začetkom stečajnega postopka pridobi namreč stečajni upravitelj vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, zato ga mora v pravdnem postopku v zvezi s premoženjem, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj (primerjaj III Ips 20/2020).