Jedro

Ker glede na razmere v izvorni državi fizična integriteta in varnost tožnikov ob vrnitvi v izvorno državo ne bosta ogroženi, tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1997/2000-10 z dne 22.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 16.10.2000. Z njo je bila zavrnjena njihova prošnja za azil v Republiki Sloveniji in odločeno, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega meseca od pravnomočnosti odločbe, ker ne izpolnjujejo pogojev za azil niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, dalje ZAzil).

Sodišče prve stopnje se strinja s presojo tožene stranke. V razlogih sodbe navaja, da so tožniki v kraju od koder prihajajo (L.) pripadniki večinske narodnosti in veroizpovedi ter da nikoli niso bili člani političnih strank ali drugih organizacij. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da ni mogoče sklepati o preganjanju tožnikov, ki temelji na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju.

Njihov strah pred preganjanjem je neutemeljen. Tožniki tudi po presoji sodišča prve stopnje ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da se politične razmere v izvorni državi izboljšujejo, izvedene so bile demokratične volitve, navzoč je UNHCR, razmere se normalizirajo. Vse to po mnenju sodišča prve stopnje kaže, da razmere na Kosovu niso takšne, da bi bili tožniki subjektivno ali objektivno ogroženi zaradi svoje narodnosti ali vere. Zato je tožena stranka v svoji odločbi pravilno sklepala, da, glede na razmere na Kosovu, fizična integriteta ali varnost tožnikov v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ne bo ogrožena. Zato tudi po presoji sodišča prve stopnje tožniki ne izpolnjujejo pogojev iz 3. odstavka 1. člena ZAzil (azil iz humanitarnih razlogov).

Slabe življenjske razmere, ki jih zatrjuje prva tožnica (porušena hiša in nobenih lastnih sredstev za preživljanje) po mnenju sodišča prve stopnje ne pomenijo takšnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bodo tožniki v izvorni državi preganjani v smislu ZAzil. Tožniki se tudi neutemeljeno sklicujejo na priporočilo UNHCR, saj se razmere na Kosovu izboljšujejo, tam pa ima prva tožnica tudi očeta in brata. Tožnica ni bila nikoli včlanjena v kakšno politično stranko, ni sodelovala z OVK, niti ji ni nasprotovala, ni iz mešanega zakona, niti ni sodelovala s srbskim režimom, zato je ni uvrstiti v nobeno izmed kategorij, ki so po navedenem priporočilu še vedno ogrožene.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi ponavljajajo tožbene ugovore. Tako se sklicujejo na priporočilo UNHCR za begunce in navajajo, da sodijo v skupino posebno ogroženih beguncev, ki jim je potrebno posvetiti posebno pozornost. Prva tožnica je mlada mati, v visoki nosečnosti s tremi mladoletnimi otroki. Zanjo vrnitev v kraj, kjer je bila priča hudim okrutnostim, težkim zločinom in pobojem ter v porušeno hišo ni varna. Sklicujejo se tudi na Konvencijo ZN o otrokovih pravicah, po kateri so otrokove koristi glavni vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa (3. člen). Navajajo, da v obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno niti popolno ugotovljeno. Organi odločanja namreč sploh niso ugotavljali individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve tožnikov. Pri tem je potrebno upoštevati vsako relevantno okoliščino posebej in vse skupaj. Objektivne okoliščine pa niso take, da tožniki ne bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpeli fizično ali psihično škodo. Navajajo še, da bi bilo v primeru njihove vrnitve kršeno tudi načelo prepovedi vračanja. Pri tem citirajo Ženevsko konvencijo o statusu beguncev (33. člen) Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah (7. člen), Konvencijo proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (3. člen) ter EKČP (3. člen), ki se uporabljajo v notranjem pravu neposredno in ki sleherno osebo varujejo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bila njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali prepričanju. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in jim prizna azil v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za pridobitev azila. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, dalje Ženevska konvencija), po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3., 5. in 8. ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenimi Protokoli št. 1., 4., 6., 7., 9., 10. in 11 (Uradni list RS, MP št. 7/94), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, a vseeno predstavljajo zadosten razlog, da se teh oseb ne vrne v njihovo izvorno državo (azil iz humanitarnih razlogov).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je glede na podatke in listine v upravnem spisu tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, ki ima podlago v rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, ter da strah tožnikov pred preganjanjem ni utemeljen. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno sklepala, da, glede na razmere, fizična integriteta ali varnost tožnikov v smislu 3. člena EKČP ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bila ogrožena. Iz tega sledi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, kot tudi ne pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil (azil iz humanitarnih razlogov), saj glede na razmere na Kosovu, varnost in fizična integriteta tožnikov ob vrnitvi na Kosovo ne bi bila ogrožena.

Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore, ki so jih uveljavljali tožniki, nanašali pa so se na ugotavljanje individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost njihove vrnitve v izvorno državo ter pavšalno zatrjevane kršitve Konvencije ZN o otrokovih pravicah in priporočila in ocene UNHCR. Obrazložitev, v kateri sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so prepričljivi in v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in v skladu s podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v določbah ZAzil, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje.

Prav iz navedenih razlogov tožniki, glede navedenih ugovorov, uveljavljenih že v upravnem sporu na prvi stopnji, ki jih v pritožbi zgolj ponavljajo kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne morejo uspeti.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor glede odločitve, da morajo tožniki v roku enega meseca od pravnomočnosti odločbe zapustiti državo. ZAzil v 2. alinei 1. odstavka 34. člena izrecno določa, da mora biti v odločbi, s katero je bila prošnja za azil kot neutemeljena zavrnjena, določen rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo. Po presoji pritožbenega sodišča zato niso kršene pavšalno zatrjevane pravice iz mednarodnih pogodb o nevračanju. Organ, ki odloča o konkretni zadevi, mora postopati po zakonu, v samo primernost zakonske ureditve pa se sodišče ne more spuščati. Sicer pa izvršitev obveznosti o zapustitvi države ni stvar tega postopka, ampak morebitnega izvršilnega postopka.

Glede na obrazloženo niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.