Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti.

Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III., IV. in V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) in toženima strankama (v nadaljevanju tožencema) naložilo, da ji v roku 15 dni plačata 15.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2022 dalje (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), tožencema naložilo, da v roku 15 dni nerazdelno plačata tožničine stroške postopka v korist proračuna Republike Slovenije v znesku 1.646,70 EUR ter stroške iz naslova oprostitve plačila predujma za izvedence v višini 1.257,57 EUR (III. in IV. točka izreka), tožnici pa naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožencema povrniti njune pravdne stroške v višini 571,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe in odločitev o stroških (I., III., IV. in V. točka izreka) vlagata pravočasno pritožbo toženca. Sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Zatrjujeta, da tožnica ni uspela dokazati obstoja protipravnega ravnanja pravnega prednika tožencev s stopnjo prepričanja, zato je odpadla potreba po ugotavljanju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je z ugotavljanjem njegove krivdne odgovornosti poseglo v njegovo pravico domneve nedolžnosti, ki je povezana s pravico do človekovega dostojanstva in pravico do poštenega sojenja, zlasti mu ni bila zagotovljena kontradiktorna obravnava. Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz načela sorazmernosti pri tehtanju ekonomske pravice tožnice do povrnitve škode na eni strani ter z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropsko konvencijo o varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) zagotovljenih pravic pravnega prednika tožencev na drugi strani (in sicer njegovo pravico do domneve nedolžnosti in kontradiktorne obravnave). Sodišče prve stopnje je prav tako nedovoljeno poseglo v pravice pravnega prednika tožencev, ko je ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica sploh ni zatrjevala ali pa so ostala dokazno nepodprta. V zvezi z domnevnim protipravnim ravnanjem pravnega prednika tožencev pritožba zatrjuje, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, prav tako je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala, temveč izhajajo iz izpovedbe priče A. A. Tudi obstoj krivde pravnega prednika tožencev je sodišče ugotavljalo samo brez trditev, zgolj z vpogledom v poročilo z dne 9. 11. 2018 in v Poročilo o preiskavi z dne 24. 10. 2018, zaradi česar je absolutno bistveno kršilo pravila postopka. Toženca nista imela možnosti prerekati trditev tožnice v smeri poteka škodnega dogodka in preiskave, sploh ne v smeri izpovedbe priče A. A. in vsebine priloženih listin, saj tožnica ni podala niti ene trditve. Posledično je bila tožencema kršena pravica do kontradiktornega postopka. Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja in obsega tožničine pretrpljene škode. Povsem arbitrarno je sklepalo o čustveni navezanosti tožnice in njene pokojne hčerke, kvalitete njunega medsebojnega odnosa pa sploh ni ugotavljalo. Iz tožbenih navedb izhaja zgolj, da je tožnica za pokojno kuhala kosilo, ko je bila ta v službi ter da je pokojna skrbela za tožničine ostarele starše. Iz tožbenih navedb tako ne izhaja, kakšni naj bi bili njuni medsebojni odnosi, upoštevajoč, da je bila tožnica v času smrti hčerke stara 67 let, pokojna pa samostojna odrasla oseba v starejših srednjih letih. V potrditev skopo zatrjevanih duševnih bolečin tožnica ni predložila nobenega dokaza, njene zaslišanje pa tudi sicer ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine niti načela individualizacije, s strani prvostopenjskega sodišča citirana sodba VSL II Cp 627/2018 z dne 4. 7. 2018 pa se v bistvenem razlikuje od dejanskega stanja predmetne zadeve, saj je bila tam trditvena podlaga glede čustvene navezanosti in medsebojnih odnosov ustrezna, obširna in podkrepljena z dokazi, oškodovanki pa je bilo dosojeno 13.000,00 EUR odškodnine. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je tožnica upravičena celo do višje odškodnine kot pa je bila dosojena v primerljivi zadevi, zaradi česar je kršilo 14. člen Ustave ter 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je sodišče prve stopnje storilo v delu, ko je kljub ugotovitvi o skopi trditveni podlagi tožnici dosodilo 15.000,00 EUR odškodnine, saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, prav tako izrek nasprotuje razlogom sodbe. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo niti pritožbeno grajanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnica vtožuje plačilo odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin, ki jo je povzročil pravni prednik tožencev s tem, ko je dne 30. 9. 2018 vzel življenje njeni hčerki. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljata določbi 179. in 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerima imajo starši pravico do denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti njihovih otrok, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na to, da tožnica zatrjuje, da je pravni prednik tožencev vzel življenje njeni hčerki na način, da ji je z nožem zadal vbodne rane v predel vratu, prsnega koša in trebuha, je potrebno ugotavljati vse štiri predpostavke subjektivne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ (škodni dogodek, škodo, vzročno zvezo in krivdo).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica mati pokojne B. B., ki je dne 30. 9. 2018 umrla v posledici nasilnega napada pravnega prednika tožencev C. C., in sicer na način, da ji je ta z nožem zadal vbodne rane v predel vratu, prsnega koša in trebuha. Slednji je isti dan storil samomor. Na podlagi Poročila o preiskavi Policijske uprave z dne 24. 10. 2018, Poročila nacionalnega forenzičnega laboratorija in zaslišanja priče A. A. je sodišče ugotovilo, da je do smrti tožničine hčerke prišlo zaradi protipravnega ravnanja pravnega prednika tožencev v okviru obravnavanega historičnega dogodka in zaključilo, da je podana njegova odgovornost za tožničino škodo zaradi smrti bližnjega. Toženca sta dediča storilca C. C., vrednost podedovanega premoženja pa znaša 18.929,44 EUR. Ob škodnem dogodku je bila pokojna stara 46 let1, tožnica pa 67 let. Tožničino duševno trpljenje se je med drugim kazalo v neizmerni žalosti, nespečnosti, izgubi življenjske energije, apetita, izogibanja družbi, poslušanju žalostnih pesmi, vsakodnevnem obiskovanju groba, saj sta s pokojno živeli blizu, se videli vsaki, vsak dan si nosili kosilo, bila je njena desna roka. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica dokazala, da je med njo in pokojno hčerko obstajala čustvena vez in naklonjenost ter da tožničine pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti hčerke upravičujejo odškodnino v višini 15.000,00 EUR s pripadki. Pritožbeno sodišče z navedenimi zaključki soglaša. 9. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo poseglo v domnevo nedolžnosti pravnega prednika tožencev. V obravnavani zadevi je nesporno, da je bil (pred)kazenski postopek zoper osumljenega C. C. zaradi kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ustavljen, ker so bile podane okoliščine, ki izključujejo pregon, in sicer, ker je osumljeni storil samomor.2 S tem je bil kazenski postopek končan brez odločitve o tem, ali je bilo škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje in ali je storilec kazensko odgovoren, kar pomeni, da je bilo presojanje kazenske odgovornosti pravdnega prednika tožencev zaključeno, v predmetnem postopku pa se njegova kazenska odgovornost ne presoja več. Predmet obravnavanega civilnega postopka ni ugotavljanje, ali je pravdni prednik tožencev storil kaznivo dejanje, zato v njegovo domnevo nedolžnosti ni bilo poseženo. Poleg tega v predmetni zadevi obstoj kaznivega dejanja niti ne predstavlja predhodnega vprašanja po 13. členu ZPP,3 zato obstoj kaznivega dejanja ni predpostavka utemeljenosti tožbenega zahtevka, temveč so, kot pojasnjeno zgoraj, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka merodajne zgolj določbe OZ, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.4 Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti.

10. Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja, da pravnemu predniku tožencev ni bila zagotovljena kontradiktorna obravnava, zaradi česar mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da toženca spregledata, da pravdna stranka ni njun pravni prednik (zapustnik), temveč sta pravdni stranki onadva. Ker njun pravdni prednik ni pravdna stranka, mu ni mogla biti kršena niti pravica do kontradiktornega postopka niti pravica do poštenega sojenja, toženca pa se morata zavedati, da sta kot njegova univerzalna pravna naslednika (dediča) stopila v njegov (zapustnikov) pravni položaj in odgovarjata tudi za njegove obveznosti, ki so predmet tega postopka5. 11. Tudi ni utemeljeno pritožbeno izvajanje, da tožnica ni zadostila trditveni podlagi glede obstoja protipravnega ravnanja pravnega prednika tožencev in da je sodišče upoštevalo dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala, s tem pa kršilo pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica že v tožbi pod točko III. podala zadosti konkretizirane trditve o nastanku škodnega dogodka, in sicer o kraju (domača hiša pokojne na naslovu X), času (30. 9. 2018 okrog 15. in 17. ure) in poteku škodnega dogodka (osumljeni naj bi prišel k pokojni na kavo), načinu izvršitve kaznivega dejanja (sedem vbodnih ran na telesu pokojne z nožem na preklop), posledici tega ravnanja (smrt pokojne), prav tako je navedla, da se je osumljeni po dejanju vrnil v svojo hišo, kjer je opral nož, kljub temu pa je policija na njem našla sledove krvi pokojne in njegov DNK, prav tako je bila na njegovi trenirki prisotna kri pokojne. Z navedenim je tožnica konkretizirano opisala protipravno ravnanje pravnega prednika tožencev (škodni dogodek) ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in smrtjo tožničine hčere oziroma njenimi (vtoževanimi) duševnimi bolečinami. V podkrepitev svojih trditev pa tudi predložila dokaze, in sicer sklep Okrožnega državnega tožilstva, Poročilo o preiskavi policije z dne 24. 10. 2018, Poročilo policije z dne 14. 11. 2018, predlagala svoje zaslišanje ter policista A. A., predlagani dokazi pa so njene trditve potrdili. Zato o kršitvi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena po 212. členu ZPP ne more biti govora.

12. Glede na to, da se v skladu s 131. členom OZ pa se storilčeva krivda domneva, če tožnica zatrjuje in dokaže domnevno bazo (kar je v predmetni zadevi tudi storila, kot opisano v predhodnem odstavku), toženca pa te domneve nista uspela izpodbiti, je neutemeljena pritožbena graja, da storilčeva krivda ni niti zatrjevana niti dokazana.

13. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja in obsega tožničine pretrpljene škode. Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč zadosti konkretizirano škodo v obliki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi izgube hčerke, kot izhajajo iz tožbe pod točko II., tožničine prve pripravljalne vloge z dne 10. 8. 2022 pod točko VII., druge pripravljalne vloge z dne 30. 8. 2022 pod točko X.6 ter tožničine izpovedbe, s katero je potrdila svoje trditve, pravilno ugotovilo (tč. 15. in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe), da je med tožnico in pokojno hčerko obstajala čustvena vez in naklonjenost. Zadnjih 20 let sta sicer živeli na različnih naslovih, oddaljenih 7 km vstran, vendar sta se vsakodnevno videli, si nosili kosilo, pokojna je bila njena desna roka, saj ji je pomagala pri oskrbi tožničinih staršev in njenemu sinu (bratu pokojne). Tožnica, ki je bila ob hčerkini smrti stara 67 let, pokojna pa 46 let, je bila po škodnem dogodku nespeča, izgubila je življenjsko energijo in apetit, izogibala se je družbi, poslušala je žalostne pesmi, vsakodnevno hodila na grob, smrt hčerke, ki ni umrla po naravni poti, pa jo je zelo prizadela in težko prenaša vse skupaj. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je splošno znano, da je za vsakega starša smrt otroka verjetno nekaj najhujšega in travmatičnega, kar se mu v življenju lahko zgodi, še toliko bolj, ko je smrt otroka posledica nasilnega napada. Ljudje čustvujemo različno, prav tako različno kažemo svoja čustva in občutenja, vendar to ne pomeni, da ne trpimo. Že to, da sta se tožnica in pokojna hčerka videli vsak dan7 in si nosili kosilo8, nedvomno nakazuje na čustveno navezanost in naklonjenost. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče arbitrarno sklepalo o čustveni navezanosti med tožnico in hčerko in da ni ugotavljalo kvalitete njunega odnosa.

14. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in kot primerno denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine tožnici prisodilo 15.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo načelo individualizacije odškodnine, kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev, pritožbene navedbe, da to načelo ni bilo v zadostni meri upoštevano, pa niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pri presoji obsega škode tudi ustrezno upoštevalo, da je bila pokojna odrasla oseba, ki je v svojih 20-tih letih odšla živet na svoje, imela je samostojno življenje s sinom, prav tako pa je ustrezno vzelo v ozir, da je pri odmeri odškodnine treba napraviti razliko med starši, ki so izgubili mladoletnega otroka, in tistimi, ki so ga izgubili v njegovem odraslem življenjskem obdobju. Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje,9 kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.10 Po presoji sodišča druge stopnje je prisojena odškodnina pravilna, dejanske okoliščine, ki bi utemeljevale znižanje odškodnine pod to mejo, pa niso podane. V zadevi VSL sodba II Cp 627/2018 z dne 4. 7. 2018, na katero se sklicuje pritožba in ki je tudi po mnenju sodišča druge stopnje primerljiva s tukaj obravnavano zadevo, je bila oškodovani materi zaradi izgube sina dosojena odškodnina v višini 13.000,00 EUR oziroma 11,5 povprečnih neto plač,11 kar pomeni da je bila v obravnavani zadevi tožnici prisojena nižja odškodnina glede na število povprečnih neto plač kot v zadevi v zadevi VSL II Cp 627/2018. Zato je neutemeljeno pritožbeno izvajanje, da je bila v zadevi VSL II Cp 627/2018 ob hujšem trpljenju oškodovanke izplačana nižja odškodnina.

15. Glede na to, da toženca izpodbijata stroškovno odločitev zgolj na predpostavki, da je odločitev sodišča prve stopnje o temelju in višini prisojene odškodnine napačna, in glede na to, da so se navedena pritožbena izvajanja izkazala za neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje o stroških pa pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (I., III., IV. in V. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženca sama krijeta nastale jima stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je bila stara 40 let, vendar glede na izpisek iz matičnega registra ob rojstvu za pokojno (A9) izhaja, da je bila rojena 14. 1. 1972, torej je bila ob škodnem dogodku v letu 2018 stara 46 let. 2 Kot izhaja iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva o zavrženju Uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja umora po 116. členu KZ-1 z dne 4. 12. 2018 (priloga A3). 3 Le-ta se glasi: Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. 4 V predmetni zadevi tudi ne pride v poštev določba 14. člena ZPP o vezanosti civilnega sodišča na kazensko sodbo, ki je obravnavala isti historični dogodek, ker do izdaje kazenske sodbe sploh ni prišlo. 5 V skladu z določbo prvega in tretjega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju so dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. 6 Toženca teh trditev konkretizirano nista niti prerekala, zato se po 214. členu ZPP štejejo za resnične. 7 Sicer nista živeli skupaj, vendar vsakodnevno videnje nedvomno poveča navezanost in naklonjenost, kot pa v primeru, da se otrok s starši vidi le občasno. 8 Vsakodnevno kuhanje pomeni tudi skrb in delo, to pa (povečini) počnemo ljudem, katere imamo radi in smo jim naklonjeni. 9 Povprečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v oktobru 2023 (t.j. v času izdaje izpodbijane sodbe odločbe) je znašala 1.434,45 EUR. 10 Iz sodne prakse je razvidno, da je najširše zastavljen splošni razpon višine odškodnin v razmerjih med starši in otroci med 4 in 40 povprečnimi neto mesečnimi plačami (gl. op. št. 1 v zadevi VSL Sodba II Cp 627/2018 z dne 4. 7. 2018). Pri tem je treba upoštevati, da so se odškodnine v primerjavi z najstarejšo sodno prakso nekoliko povišale. Povprečni primeri odškodnin zaradi smrti otroka se tako gibljejo med 10 in 20 mesečnimi plačami (VSL Sodba II Cp 657/2015, VSL II Cp 470/2016, idr.). V primerih nad 20 mesečnih plač, celo do 30, gre za dodatne okoliščine, kot je dolgotrajno zdravljenje, psihiatrična oskrba itd. (npr. odločbe VSRS II Ips 568/2006, II Dor 245/2012, II Ips 294/2000, II Ips 102/2003). 11 Ob času izdaje sodbe sodišča prve stopnje v decembru 2017 je bila povprečna neto plača 1.129,76 EUR).