Jedro

Oporočitelj lahko z oporoko zapusti zaščiteno kmetijo komerkoli, le da ta izkaže namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom.

Oporoka, ki je v nasprotju z ZDKZ, ni neveljavna.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je pisna oporoka zapustnice z dne 10.11.1987 neveljavna, in za prevzemnika zaščitene kmetije določilo sina zapustnice M. V.. Z oporoko je bil za prevzemnika kmetije določen D. V., sin še živeče zapustničine hčere Ma. V.. Po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in kmetij pa lahko oporočitelj z oporoko zapusti kmetijo le osebi, ki je zakoniti dedič, kar pa oporočni dedič ni. Zato je oporoka neveljavna in nastopi dedovanje na podlagi zakona. V navedeni zadevi sta se za prevzemnika kmetije prijavila dva izmed treh zakonitih dedičev in sodišče je glede na pogoje, ki jih zahteva že omenjeni zakon, določilo za prevzemnika M. V..

Zoper ta sklep so se pravočasno pritožili zakonita dedinja Ma. V. in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP, nadalje še enkrat zakonita dedinja Ma. V. ter oporočni dedič D. V. po pooblaščenki prav tako iz vseh pritožbenih razlogov, ter zakoniti dedič F. V., ki pa svoje pritožbe ne obrazloži. Ma. V. v pritožbi navaja, da je pričakovala, da bo oporoka veljavna, zato se ni prijavila kot prevzemnica kmetije, čeprav ima za to močan interes.

Kljub temu, da se ni prijavila za prevzemnico, pa se ni odrekla svojemu nujnemu deležu. V drugi pritožbi, ki jo po pooblaščenki skupaj vlagata oporočni dedič in zakonita dedinja, pa navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je pismena oporoka veljavna, zmotno. Pri tem navajata, da glede na to, da med zakonitimi dediči ni nikogar, ki bi izpolnjeval pogoje iz 11. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in kmetij, je oporočiteljica utemeljeno določila za dediča vnuka. Po mnenju pritožnikov je tudi vnuk zakoniti dedič, če mu mati odstopi svoj dedni delež. Res pa je v oporoki neveljavno, po mnenju pritožiteljev, določilo o volilu. Tudi v tej pritožbi se zakonita dedinja sklicuje na svoje pravice do nujnega deleža. Pritožitelja predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na navedene pritožbe je zakoniti dedič M. V. odgovoril, da so brez vsakih argumetov, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen, ker le on izpolnjuje pogoje za prevzemnika kmetije, ker je zakoniti dedič in ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom. Prav tako pa je s svojim trudom največ prispevel k ohranitvi kmetije. Predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje potrdi, pritožbe pa se kot neutemeljene zavrnejo.

Pritožbe so utemeljene.

Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), objavljen v Uradnih listih SRS št. 26/73, 29/73 in 1/86 (v nadaljnjem besedilu ZDKZ), določa, da oporočitelj lahko z oporoko razpolaga s kmetijskimi zemljišči po splošnih predpisih o dedovanju in v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (prvi odst. 21. čl.), kmetijo (se pravi: zaščiteno) pa lahko zapusti le osebi, ki izpolnjuje pogoje iz 11. čl. tega zakona (drugi odst. citiranega člena). Člen 11 pa določa, da lahko deduje tisti zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom. Iz navedenih zakonskih določb torej izhaja, da lahko oporočitelj zapusti z oporoko zaščiteno kmetijo komerkoli, le da ta izkaže namen obdelovati jo z osebnim delom. Sodišče prve stopnje se torej moti, ko šteje, da lahko postane oporočni dedič zaščitene kmetije le zakoniti dedič. Ko se namreč ZDKZ izraža v drugem odst. 21. čl. "le osebi" iz 11. čl., je jasno, da to ni nujno tudi zakoniti dedič. Da drži ta gramatikalna razlaga omenjenih predpisov, razkriva tudi historična razlaga, saj se je prvotno besedilo drugega odst. 21. čl. ZDKZ glasilo, da lahko oporočitelj zapusti kmetijo zakonitemu dediču, z novelo zakona leta 1986 pa je bilo slednje spremenjeno v "le osebi" iz 11. čl. Zakonodajalčev namen ob spremembi zakona je torej jasen: omogočiti, da oporočno deduje kmetijo kdorkoli, ki jo je pripravljen osebno obdelovati.

Prvo sodišče je torej materialno pravo zmotno uporabilo, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odst. 365. čl. ZPP), zato pa je ostalo dejansko nepopolno ugotovljeno, saj ni ugotavljalo, ali ima oporočni dedič namen osebno obdelovati kmetijo. Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti (prvi odst. 370. čl. ZPP, 9. čl. ZDKZ in 163. čl. ZD).

Ob novem odločanju bo tako moralo sodiče prve stopnje dognati, ali izpolnjuje oporočni dedič pogoj iz 11. čl. ZDKZ, se pravi, da ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom. V pozitivnem primeru bo prišlo do oporočnega dedovanja in bo potrebno odločiti o volilu in o nujnih deležih, če bo kdo vztrajal pri njih. V nasprotnem primeru pa bo šlo za dedovanje na podlagi zakona (peti odst. 21. čl. ZDKZ) ne pa za to, da bi bila oporoka neveljavna, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravkar citirana zakonska določba namreč ne predpisuje sankcije za oporočno razpolaganje s kmetijo v nasprotju z 21. čl. ZDKZ kot neveljavnost oporoke, marveč le, da pride do zakonitega dedovanja. Med zakonitimi dediči, ki so se priglasili kot prevzemniki, bo moralo v tem primeru določiti tistega, ki ima prednost v primerjavi z ostalimi. To odločitev bo moralo tudi obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti, in navesti predpise, na katere jo bo oprlo (četrti odst. 338. čl. v zvezi s 347. čl. ZPP), česar to pot ni storilo v celoti. S takšnim vmesnim sklepom pa ni potrebno odločati o volilu ali nujnih deležih, kot to zmotno menijo pritožbe.