Jedro

Višje sodišče je zaradi razveljavitve svoje predhodne odločitve s strani Vrhovnega sodišča ponovno odločalo o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep senata okrožnega sodišča o podaljšanju pripora. Zato je treba pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, in obstoja pripornega razloga izhajati iz takratnega stanja zadeve in ni mogoče upoštevati po izreku prvostopnega sklepa podanega izvedenskega mnenja.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. Š.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 30.10.2001 po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. Š.Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je do 1.12.2001 do 19.55. ure. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 28.12.2001 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik I.V. iz L. je dne 16.1.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrne. Meni, da je sodišče s svojima sklepoma zakon pravilno uporabilo in ni zagrešilo nobene kršitve zakona. Svoje ugotovitve o tem, da obstojajo priporni razlogi iz 3. točke 201. člena ZKP je sodišče oprlo na dejansko podlago, kot je razvidno iz spisa. Obdolženec je v enem dnevu izvršil kaznivo dejanje umora in kaznivo dejanje požiga v visoki stopnji alkoholiziranosti in bi se na prostosti lahko ponovno napil in, ker je bolnik, ki boleha za kroničnim alkoholizmom, bi lahko ponovil kaznivo dejanje zoper druge osebe. To pomeni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da obstoja pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je pripor obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi in za potek kazenskega postopka. Ko je sodišče odločalo o podaljšanju pripora in v pritožbenem postopku zavračalo obdolženčeve obtožbe, je sodišče upoštevalo vse določbe zakona in ustave.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je obdolženčevo pritožbo zavrnilo v nasprotju s tem, kar je bilo ugotovljeno v preiskavi, predvsem pa v nasprotju s podanim izvedenskim mnenjem nevropsihiatra dr. J.M. S sklepom z dne 28.12.2001 je sodišče druge stopnje glede na razveljavitev predhodne odločitve (sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.11.2001 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.12.2001) ponovno odločalo o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 30.10.2001, s katerim je bil na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena ZKP zoper obdolženca na predlog preiskovalne sodnice podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zato je pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, ki sta mu očitani, in obstoja navedenega pripornega razloga treba izhajati iz takratnega stanja zadeve in pri odločanju ni mogoče upoštevati po izreku prvostopnega sklepa podanega izvedenskega mnenja.

V sklepu, s katerim je podaljšal pripor zoper obdolženca, senat sodišča prve stopnje navaja in ocenjuje okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Pri tem upošteva težo njegovih dejanj, ki ju je storil v škodo očeta, dejstvo, da je v začetku leta 2001 grozil očetu z umorom, očetu in bratu pa tudi s požigom ter da je inkriminiranega dne uresničil te grožnje, in osebne lastnosti, kot izhajajo iz podatkov spisa. Zaključuje tudi, da je podaljšanje pripora neizogibno potrebno zaradi zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja in da pripora zaenkrat ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšno odločitvijo s poudarkom, da pri obdolžencu še vedno obstaja ponovitvena nevarnost, zlasti še nevarnost, da bi nadaljeval in dokončal kaznivo dejanje požiga iz 1. odstavka 226. člena KZ. Upoštevalo je tudi okoliščino, da je do obravnavanih kaznivih dejanj prišlo zaradi nesoglasij v družini obdolženca, ki se utegnejo še zaostriti.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom so ugotovljene in presojene vse objektivne in subjektivne okoliščine, ki so za ugotavljanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti odločilne in ki so obstajale v času odločanja o podaljšanju pripora med opravljanjem kazenske preiskave zoper obdolženca. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija zaključek o obstoju navedenega pripornega razloga s sklicevanjem na izvedensko mnenje nevropsihiatra dr. J.M., ki je glede na ugotovitve o obdolženčevem osebnem odnosu do očeta navedel, da ni nevarnosti, da bi na prostosti spet storil hudo kaznivo dejanje. Gre za novo okoliščino, ki v času odločanja senata sodišča prve stopnje še ni obstajala in je tudi sodišče druge stopnje pri preizkušanju prvostopnega sklepa ni moglo upoštevati. Posebej še, ker se je med tem znova odločalo o podaljšanju pripora obdolžencu. Glede na to sklepu sodišča druge stopnje ni mogoče očitati protispisnosti in s tem tudi ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik izrecno navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi iz razloga 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve teh kršitev ni opredelil konkretno in jih zato ni bilo mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. Š.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).