Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena denarna kazen, ki se ni dala niti prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta 2 dneva denarne kazni določi 1 dan zapora, kar v obravnavani zadevi pomeni 20 dni zapora.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se denarna kazen v višini 40 dnevnih zneskov po 40,00 EUR oziroma v skupnem znesku 1.600,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A., izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu V K 33818/2015 z dne 14. 3. 2016, izvrši tako, da se obsojenemu na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določi 20 dni zapora. Če obsojeni plača izrečeno denarno kazen, se izvrševanje zapora ustavi.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojeni smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe izhaja, da denarne kazni zaenkrat ne more plačati, ker je na prestajanju zaporne kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, ki je pravilno ugotovilo, da obsojeni izrečene denarne kazni v postavljenem roku ni plačal in je zato bila zadeva odstopljena izvršilnemu oddelku, ki pa postopka ni uvedlo, saj to ni mogoče, ker sredstva izvršbe ne obstajajo. Obsojeni je na poziv sodišča z dopisom dne 25. 7. 2019 sodišču sporočil, da se nahaja na prestajanju zaporne kazni in da bi prvi obrok denarne kazni lahko poravnal 22. 11. 2019, ko se bo zaposlil. Sodišče prve stopnje ni moglo slediti takšnemu predlogu obsojenega, saj ne more ponovno, po preteku roka za plačilo denarne kazni, znova določiti obročnega plačevanja kazni. Takšne odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati pritožba obsojenega, ki se ponovno sklicuje na to, da je na prestajanju kazni in navaja, da bo prvi obrok denarne kazni lahko plačal 15. 9. 2019, pri tem pa spregleda, da je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom odločilo, da se izvrševanje zapora obsojenemu ustavi, le v primeru če plača izrečeno denarno kazen, to je 1.600,00 EUR. Dejstvo, da je obsojeni brez finančnih sredstev in da se nahaja na prestajanju zaporne kazni, pa je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, kot izhaja iz točke 6 napadene sodbe, na te razloge pa se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje.

5. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je skladno s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena denarna kazen, ki se ni dala niti prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta 2 dneva denarne kazni določi 1 dan zapora, kar v obravnavani zadevi pomeni 20 dni zapora. Takšne odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati pritožba obsojenega, ki navaja, da v kolikor bo moral na prestajanje 20 dni zapora, izrečene denarne kazni nikoli ne bo plačal. Sicer pa ostale pritožbene navedbe obsojenega, da je sicer iznajdljiv in da bo gledal, da mu v bodoče ne bodo mogli zaseči ničesar in bo sam obral državo, ne dosegajo praga resne presoje, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo, kažejo pa na obsojenčevo odločenost, da izrečene mu denarne kazni ne plača. 6. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti v skladu s členom 383/I Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse temelji na določilih členov 95/IV v zvezi s 98/I ZKP.