Jedro

30-dnevni rok iz 1. odst. 35. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti je materialnopravni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica do denarne pomoči, zaradi česar je sodišče tožnikov zahtevek za razveljavitev izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enota v Mariboru, št. 5-16-49604/02-94 z dne 14.8.1995 in odločbe R Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 11402/164-95) z dne 5.10.1995, ker je presodilo, da je tožena stranka zahtevek za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo zakonito zavrnila.

Citirano sodbo izpodbija tožnik v zakonitem roku, smiselno iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V laični pritožbi le povdarja, da institucije delajo v prid države, ob tem pa pozabljajo na moralne in socialne vrednote manj vrednega sloja prebivalstva v pravni in demokratični državi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa v zvezi s pritožbenimi navedbami povdarja le še naslednje.

Pravno irelevantno in v konkretnem primeru brez vsakršne dejanske podlage, je pritožbeno navajanje o delovanju institucij v prid države ter pozabljanju na moralne in socialne vrednote. Pravice iz socialnega varstva je namreč mogoče priznati le ob izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev, kar so dolžni spoštovati prav državni organi, oz. institucije, ki o njih odločajo. Za odločanje o tožnikovem zahtevku in torej tudi za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke, je tako pravno odločilno le dejstvo, da je tožniku 6.6.1995 iztekla pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in da je zahtevo za pravico do denarne pomoči vložil šele 14.7.1995, torej po preteku 30-dnevnega, z zakonom določnega roka. Po 1. odst. 35. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, 71/93 in 38/94) namreč lahko zavarovanec pravico do denarne pomoči uveljavlja le v roku 30-ih dni po izteku pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Gre za materialni rok, s potekom katerega ugasne pravica sama in v takšnem primeru sploh niso uporabljive določbe Zakona o splošnem upravnem postopku o vrnitvi v prejšnje stanje, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče. Iz istega razloga je bilo potrebno zavrniti tudi tožnikovo pritožbo in potrditi pravilno ter zakonito zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.