Jedro

Ni sprejemljivo, če sodišče – kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino – predlagatelju, ki je ob sklenitvi pravnega posla spoštoval vse veljavne predpise, zgolj zaradi naknadne spremembe katastrskih podatkov na nepremičnini ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižnega referenta se razveljavita ter zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v novo odločanje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče na prvem mestu ugotavlja, da sta 29.11.2012 predlagatelja umaknila predlog za vpis in se odpovedala pravici do pritožbe (proti sklepu o ustavitvi postopka). Ker pa je bila zadeva takrat že predložena pritožbenemu sodišču zaradi reševanja pritožbe proti sklepu o zavrnitvi vpisa, prvostopenjsko sodišče umika ni moglo več upoštevati, prav tako pa tudi ne pritožbeno sodišče, saj pritožba z dne 30.08.2012 ni bila umaknjena. Zato jo je moralo pritožbeno sodišče obravnavati vsebinsko. Ker ji je bilo, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, ugodeno, bo moralo vlogo predlagateljev v nadaljevanju upoštevati prvostopenjsko sodišče. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom z dne 9.11.2011 zavrnila predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in predlog za vknjižbo lastninske pravice na ime predlagateljev A.Š. in M.Š. pri nepremičnini – posameznem delu št. 8 v stavbi št. 923 k.o. B. Odločitev je utemeljila s tem, da kupoprodajna pogodba, ki naj bi se v sodnem postopku vzpostavila kot za vpis primerna zemljiškoknjižna listina, dejansko ne ustreza pogojem za vknjižbo, ker v njej nepremičnina ni označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Štela je torej, da ni izpolnjen pogoj iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 234. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Ugovor predlagateljev je zemljiškoknjižna sodnica z izpodbijanim sklepom z dne 23.7.2012 zavrnila z enakim argumentom: da v prodajni pogodbi, katere vzpostavitev se zahteva v tem postopku, nepremičnina ni označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiško knjigo.

Proti taki odločitvi se pritožujeta predlagatelja po pooblaščencu – notarju. Ta v pritožbi opozarja na 246. člen ZZK, ki določa pogoje za vpis v primerih, ko je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo tega zakona. Navaja, da je bila listina, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice v obravnavanem primeru, overjena in sestavljena v skladu z zemljiškoknjižnim stanjem, kakršno je bilo v času sklepanja in overitve pogodbe. Nelogično bi bilo zahtevati od strank pridobitev zemljiškoknjižnega dovolila z navedbo posameznega dela stavbe in same stavbe po sedanji zakonodaji, saj je bila pogodba sestavljena v skladu z zakonodajo, ki je veljala v času njenega sklepanja. Nepremičnina, na kateri se predlaga vknjižba lastninske pravice v korist predlagateljev, je označena z ID znakom 1 in predstavlja stanovanje številka 8 v drugem nadstropju s kletjo številka 8, vse na naslovu B. Tudi v pogodbi je kot predmet prodaje določeno dvo in pol sobno stanovanje številka 8 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka s površino 82,80 m² in klet v izmeri cca. 3,5 m², ki se nahaja v stanovanjskem bloku B. Iz vpogleda na spletni portal Prostor je jasno razvidno, da predmetna stavba stoji na nepremičnini št. 469/7 k.o. B. Identiteta med nepremičnino kot je označena v pogodbi in kot je označena v zemljiški knjigi je torej izkazana. Povsem logično je, da številka stavbe, ki je bila stavbi določena šele ob izvedbi etažne lastnine, v pogodbi iz leta 1982 ni mogla navedena, ker je bila etažna delitev izpeljana šele leta 2004. Nedvomno pa gre za stavbo, ki nosi številko 1, kar izhaja tudi iz vpogleda na spletni portal Ministrstva za okolje in prostor.

Pritožba je utemeljena.

V zemljiškoknjižnem postopku je eno od poglavitnih načel načelo formalnosti postopka, ki se odraža tudi v določbi prvega odstavka 31. člena ZZK-1, ki določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. To pravilo pa je potrebno glede na posamezne primere uporabiti s primerno razlago, o čemer obstaja že številna sodna praksa. O pravilnosti uporabe 31. člena ZZK v primerih, ko pride do spremembe identifikatorja po sklenitvi pravnega posla ali po pravnomočnosti odločbe, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, je opozorilo v zadnejm obdobju tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 211/2010. Svoje stališče je oprlo na ustavno načelo pravne varnosti, po katerem ni sprejemljivo, če sodišče – kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino – predlagatelju, ki je ob sklenitvi pravnega posla spoštoval vse veljavne predpise, zgolj zaradi naknadne spremembe katastrskih podatkov na nepremičnini ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je bila kupoprodajna pogodba sklenjena leta 1984, ko stavba, v kateri se stanovanje nahaja, še ni bila etažno razdeljena, zaradi česar je bilo stanovanje v pogodbi označeno le opisno. Zato je stališče sodišča prve stopnje, ki je predlog za vzpostavitev listine in predlog za vpis zavrnilo že iz razloga, ker nepremičnina v kupoprodajni pogodbi ni označena s takim identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiško knjigo, prestrogo in sloni na formalistični uporabi 31. člena ZZK-1. Namen te določbe nalaga sodišču ugotavljanje identitete nepremičnine s primerjavo opisa nepremičnine v listini, ki predstavlja podlago za vpis na eni strani in na drugi strani podatke o nepremičnini, ki jih ima že samo na razpolago. Šele če se tudi po taki primerjavi izkaže, da obstaja dvom o identiteti nepremičnine, vpisa ni mogoče dovoliti, v primeru, ko dvoma o tem ni, pa vpisa ni mogoče odkloniti.

Pritožbeno sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep ter sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice razveljaviti in vrniti zadevo zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje o vpisu. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo sodišče moralo opraviti tehtanje podatkov o nepremičnini na način, kot je bilo zgoraj obrazloženo, pri presoji vprašanja ali so izkazani pogoji za začetek postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine pa bo moralo upoštevati, da mora predlagatelj postopka izkazati ne le, da je bilo v njegovo korist izstavljeno ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, temveč tudi, da se je ta listina uničila oziroma izgubila (druga alineja 1. točke prvega odstavka 234. člena ZZK-1).