Jedro

Pritožniku je bilo že s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. II Kp 64/2011 z dne 27. 9. 2016 pojasnjeno, da je v določbi drugega odstavka člena 96 ZKP jasno opredeljeno, kakšna je obveznost plačila stroškov zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v primeru izdaje oprostilne ali zavrnilne sodbe, oziroma v primeru ustavitve postopka in, da iz te določbe izhajajo le nekatere izjeme in sicer v primeru, če se postopek ustavi, oziroma, če se obtožba s sodbo zavrne ali zaradi obtoženčeve smrti ali pa zato, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, kar ni mogoče pripisati krivdno zasebnemu tožilcu oziroma oškodovancu kot tožilcu, kot tudi v primeru določbe drugega odstavka člena 63 ZKP. Le v teh primerih torej stroški oškodovanca kot tožilca in njunih pooblaščencev obremenjujejo proračun, iz te določbe pa ne izhaja izjema, pri kateri ves čas vztrajata pritožnika, torej, da v primeru, ko je oškodovanec kot tožilec mladoletna oseba, da bi v takem primeru stroški postopka (sodne takse) bremenili proračun.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. V skladu z določbo četrtega odstavka člena 10 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa kot strošek pritožbenega postopka ne plača.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor A. S., zakonitega zastopnika subsidiarne tožilke zoper plačilni nalog (PN) za plačilo sodne takse v zadevi opr. št. I K 64/2011 z dne 9. 9. 2016 zavrnilo.

2. Taki odločitvi nasprotujeta subsidiarna tožilka in njen zakoniti zastopnik s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri uveljavljata pritožbeni razlog kršitve procesnih določb ZKP glede odmere stroškov subsidiarnemu tožilcu in trdita, da je v obravnavani kazenski zadevi bila oškodovanka mladoletna oseba – otrok, zato sta prepričana, da bi ji sodišče ne smelo naložiti v plačilo stroške kazenskega postopka. Predlagala sta, da se jo oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa skladno s spisovnim gradivom izhaja, da je s sodbo opr. št. I K 64/2011 z dne 15. 12. 2013, ki je postala pravnomočna, obtoženec bil oproščen storitve očitanega mu kaznivega dejanja, istočasno pa je bilo odločeno, da je oškodovanka kot tožilka v skladu z določbami drugega in tretjega odstavka člena 96 ZKP dolžna plačati vse stroške tega kazenskega postopka, ki so nastali po tem, ko je prevzela pregon od državnega tožilca in tiste stroške, o katerih je bilo odločeno kasneje s posebnim sklepom. Sodišče prve stopnje je glede na takšno stroškovno odločitev v pravnomočni sodbi subsidiarni tožilki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku dne 9. 9. 2016 poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse in ga pozvalo, da v roku 30 dni sodno takso v višini 300,00 EUR (po tar. št. 7212 Zakona o sodnih taksah – ZST-1) plača. 5. Naslovnik kot pritožnik je ta plačilni nalog za plačilo sodne takse prejel že 20. 9. 2016 in nato 23. 9. 2016, torej pravočasno vložil ugovor, v katerem se ni strinjal s plačilom sodne takse, ki bi jo naj plačala mladoletna oškodovanka, ker je bil prepričan, da glede na očitek storitve kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletni oškodovanki tudi v primeru oprostilne sodbe ni potrebno plačati stroškov postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka člena 34a ZST-1, v katerem je določeno, da je zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse dopustno v 8-ih dneh od vročitve vložiti ugovor in sicer iz dveh razlogov a) da taksna obveznost ni nastala in b) da je sodišče takso odmerilo napačno. Glede na tako zakonsko določbo in ob ugotovitvi, da taksna obveznost ni nastala in da se naslovnik ni protivil plačilu sodne takse iz razloga, ker bi bila ta odmerjena napačno, temveč, da je nasprotoval stroškovni odločitvi v citirani, sedaj že pravnomočni sodbi, na katero je sodišče pri izterjavi sodnih stroškov vezano, je odločilo, da tak ugovor ni utemeljen in da ne drži subjektivno prepričanje zakonitega zastopnika oškodovanke kot tožilke, da so ji bili stroški kazenskega postopka naloženi nepravilno.

7. Oba pritožnika vztrajata pri tem, da glede na ugotovitev, da je šlo v obravnavani kazenski zadevi za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost mladoletne osebe, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je oškodovanki kot tožilki naložilo v plačilo stroške postopka, napačna, vendar pa je tak pritožbeni očitek neutemeljen. Pritožniku je bilo že s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. II Kp 64/2011 z dne 27. 9. 2016 pojasnjeno, da je v določbi drugega odstavka člena 96 ZKP jasno opredeljeno, kakšna je obveznost plačila stroškov zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v primeru izdaje oprostilne ali zavrnilne sodbe, oziroma v primeru ustavitve postopka in, da iz te določbe izhajajo le nekatere izjeme in sicer v primeru, če se postopek ustavi, oziroma, če se obtožba s sodbo zavrne ali zaradi obtoženčeve smrti ali pa zato, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, kar ni mogoče pripisati krivdno zasebnemu tožilcu oziroma oškodovancu kot tožilcu, kot tudi v primeru določbe drugega odstavka člena 63 ZKP. Le v teh primerih torej stroški oškodovanca kot tožilca in njunih pooblaščencev obremenjujejo proračun, iz te določbe pa ne izhaja izjema, pri kateri ves čas vztrajata pritožnika, torej, da v primeru, ko je oškodovanec kot tožilec mladoletna oseba, da bi v takem primeru stroški postopka (sodne takse) bremenili proračun. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je pritožnikov ugovor zoper izdani plačilni nalog za plačilo sodne takse zavrnilo, saj iz obstoječih določb ZKP glede plačila stroškov postopka, na podlagi katerih temelji stroškovni izrek sedaj že pravnomočne oprostilne sodbe, prvo sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi subsidiarno tožilko oprostilo plačila sodne takse.

8. Kar pa zadeva podredni predlog obeh pritožnikov in sicer, da se subsidiarno tožilko oprosti plačila sodne takse pa je povedati, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I K 64/2011 z dne 2. 2. 2016 zavrnilo pritožbo mladoletne oškodovanke kot tožilke za oprostitev plačila sodne takse, o njeni pritožbi zoper tako odločitev pa je odločalo pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. II Kp 64/2011 z dne 27. 9. 2016 in je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Povedano pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se subsidiarno tožilko ne oprosti plačila sodne takse pravnomočna in v tako pravnomočno odločitev ni več mogoče posegati, kljub temu, da subsidiarna tožilka izjavlja, da je študentka.

9. Glede na povedano je odločitev prvega sodišča, ko je ugovor zakonitega zastopnika subsidiarne tožilke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 300,00 EUR zavrnilo, pravilna in zakonita, pritožba obeh pritožnikov, ki uveljavljata pritožbeni razlog kršitev procesnih določb ZKP glede plačila stroškov postopka, pa je neutemeljena.

10. Iz teh razlogov je bilo potrebno tako pritožbo obeh pritožnikov zavrniti (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) in v odsotnosti kršitve iz petega odstavka člena 402 ZKP sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 10. 2021 potrditi.

11. Pritožnika nista uspela s pritožbo, ker pa v konkretnem primeru gre za odločitev glede plačila sodne takse, se v skladu z določbo četrtega odstavka člena 10 ZST-1 sodna taksa, kot strošek pritožbenega postopka ne plača.