Jedro

Prisoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 9.12.1992 poškodoval v delovni nesreči v jami. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo vseh zahtevanih 2,000.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 2,000.000 SIT za strah mu je prisodilo 800.000 SIT in od zahtevanih 3,600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,000.000 SIT. Zato je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 3,800.000 SIT odškodnine in povrniti pravdne stroške, presežni tožbeni zahtevek za še 3,800.000 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi stranske intervenientke na toženkini strani je delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo na 1,300.000 SIT, v ostalem delu pa to pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožniku je bilo tako pravnomočno prisojeno 3,100.000 SIT odškodnine.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje toženka in stranska intervenientka uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne za še nadaljnjih 1,600.000 SIT. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je primerna le v znesku 700.000 SIT, saj so tožnika že po petih dneh odpustili iz bolnice, gotovo zato, ker ni več potreboval zdravstvenega nadzora in pomoči. Za strah je tožnik upravičen le do 400.000 SIT, ker se je zaradi izboljševanja zdravstvenega stanja strah že v bolnici zmanjševal. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je primerna odškodnina 400.000 SIT. Sedanje zdravstveno stanje ima po mnenju izvedenca delno svoj izvor tudi v tožnikovem kajenju pred nesrečo. Ocenitev invalidnosti tretje kategorije ima pomen le kot preventivni ukrep. Dejstva, da je tožnik opustil delo v jami, ni mogoče obravnavati kot škodo. Za opuščene prostočasne rekreativne dejavnosti lahko tožnik najde nadomestila, nekatere od teh dejavnosti pa odpadejo tudi zaradi staranja ali spremembe interesa.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je 9.12.1992 v jami kot rudar na čelu vgrajeval stropni lok, ko je v njegovi neposredni bližini prišlo do nenadnega izriva neidentificiranih plinov. Tožnik je začutil vročino, zapekle so ga oči, obšla slabost in bruhanje, zaradi česar so ga odpeljali v bolnico. Diagnoza ob odpustu iz bolnice je bila, da gre za akutni kemični bronhitis, akutno respiratorno insufienco in stanje po inhalaciji neznanih plinov. V bolnici je bil pet dni, od tega tri dni na intenzivnem oddelku, dihal je s pomočjo kisikove maske, prejemal glukokortikoide, antibiotik in bil na več rentgenskih in drugih preiskavah. Po odpustu je moral hoditi na številne kontrolne preglede, dodatno kompleksno preiskavo so opravili med 10-dnevnim bivanjem v bolnici na Golniku, v bolniškem staležu je bil s presledki skoraj eno leto. Po zaključenem zdravljenju je bil na podlagi odločbe invalidske komisije druge stopnje, s katero je bil spoznan za invalida tretje kategorije zaradi nesreče pri delu, premeščen na lažje delovno mesto izven jame. Pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 1,300.000 SIT.

Obe sodišči sta na podlagi izvedenčevih ugotovitev in tožnikove izpovedi ugotovili, da je tožnikov primarni strah pred zadušitvijo in smrtjo trajal vseh pet dni intenzivnejših težav z dihanjem v času bolnišničnega zdravljenja, nekoliko blažji strah za izid zdravljenja pa nadaljnjih šest tednov. Zato sta tožniku prisodili 800.000 SIT odškodnine.

Tožnik je bil v času nesreče 32 let star rudar. Po diagnozi njegovega sedanjega zdravstvenega stanja ima enostavni kronični bronhitis in kronični tonzilofaringitis, je nesposoben za težja fizična dela zaradi kašlja in občasnega gnojnega izkašljevanja, ob večjih naporih in v neugodnih klimatskih razmerah (vročina, prah...) se pojavijo tudi občasne hude epizode kašlja. Zato je na podlagi že omenjene odločbe premeščen na lažje delo izven jame. Zaradi težav z dihanjem in kašljanjem je opustil fizično delo na zemlji in prostočasne aktivnosti kot so igranje nogometa, hoja v hribe itd. Za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti sta mu sodišči prisodili 1,000.000 SIT odškodnine. Pri vseh oblikah nepremoženjske škode sta še poudarili, da sta pri odmeri odškodnine upoštevali tudi okoliščino, da je tožnik osem let čakal na odškodnino.

Na pravkar povzete ugotovitve obeh sodišč o dejanskem obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode so v revizijskem postopku zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija pri izpodbijanju prisojene odškodnine povzema le nekatere od dejanskih ugotovitev, drugih pa ne omenja na primer dolgotrajnega zdravljenja in številnih nevšečnosti med njim, sekundarnega strahu, opuščenega ukvarjanja s kmečkim delom na zemlji itd. Drugim dejanskim ugotovitvam skuša zmanjšati ali spremeniti pomen na primer, da se je primarni strah zmanjševal, da je premestitev na lažje delo le preventivnega značaja, da se interes za prostočasne dejavnosti lahko zaradi starosti ali drugih okoliščin spremeni itd. Na te trditve revizijsko sodišče odgovarja, da je ugotovljeno trajanje primarnega strahu in njegova intenzivnost okoliščina dejanske narave, v katero zaradi že omenjene prepovedi ni mogoče posegati. Tožnik je premeščen na lažje delo zaradi svoje invalidnosti in ne samo iz preventivnega razloga, da ne bi imel težav z dihanjem. Neupoštevne so trditve o možnih spremembah interesov za prostočasne aktivnosti. Pomembne so dejanske ugotovitve, čemu se je moral konkretni oškodovanec zaradi posledic poškodbe odpovedati. Revizijsko sodišče ne sprejema stališča obeh revidentov, da ne predstavlja škode okoliščina, da tožnik ne more več delati v jami. Tako stališče očitno zanemarja vrednotenje tožnikovega in siceršnjega okolja o delu v jami in delu, ki ga tožnik opravlja izven jame (ukvarjanje s konji in ovcami). Tudi revizijsko opozorilo na vpliv kajenja pred nesrečo kot sovzroka za sedanje stanje ni utemeljeno, saj je izvedenec govoril le kot o možnem vplivu, obe sodišči pa sta na podlagi zdravstvene dokumentacije ugotovili, da tožnik pred nesrečo ni imel nobenih težav in zato to okoliščino kot možen sovzrok izključili.

Revijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje s prisojeno odškodnino pravilno upoštevali vse kriterije iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih za prisojo pravične denarne odškodnine. Škodo sta konkretizirali in upoštevali vse individualne značilnosti, tožnikovo starost, poklic, ki ga ne more več opravljati, dejavnosti, s katerimi se tudi v prostem času ne more več ukvarjati, dolgo čakanje na odškodnino itd. Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo z odškodninskimi zadevami, ki so primerljive s tožnikovo, in pri tem ugotovilo, da je prisojena odškodnina umeščena v siceršnjo prisojo odškodnin v takih zadevah in da ne odstopa navzgor.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi priglašene revizijske stroške.