Jedro

Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka (tj. glede stroškov postopka) razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (prvi odstavek I. točke izreka glede plačila zneska 1.024,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2022 do plačila) potrdi.

III.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.029,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 6. 11. 2022 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.102,89 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper prvi odstavek I. točke izreka (vrednost izpodbijanega dela znaša 1.024,50 EUR s pripadki) in II. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ustrezno zniža prisojeno odškodnino s stroškovno posledico.

V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku odmerilo nekoliko previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja. Sodišče je prisodilo 4.000 EUR, tožena stranka meni, da odškodnina ne bi smela presegati 3.000 EUR. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zlom stiloidnega odrastka desne koželjnice brez premaknitve, poko osnovnega členka mezinca desne roke z odrgninami in zlom petega rebra desno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik trpel stalne in občasne hude bolečine tri dni, bolečine srednje intenzitete tri do štiri tedne ter lahke bolečine do štiri tedne. Tožena stranka predlaga znižanje odškodnine za nematerialno škodo na znesek 5.000 EUR (razlika 1.000 EUR). Tožena stranka nadalje meni, da sodišče ni pravilno ovrednotilo višine kilometrine za prevožen kilometer. V času zdravljenja je kilometrina znašala 0,37 EUR/km, sodišče pa je tožniku priznalo odškodnino v višini 0,43 EUR/km. Tožena stranka ocenjuje, da tožniku iz naslova potnih stroškov pripada znesek 151,03 EUR (razlika 24,50 EUR).

Glede stroškov postopka tožena stranka meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve ni razvidno, v kateri višini je sodišče priznalo posamezna opravila pooblaščenca tožeče stranke. Odločitev sodišča prve stopnje ni ustrezno obrazložena, preizkus sodbe v tem delu ni omogočen, prav tako sodbi ni bil priložen stroškovnik tožeče stranke, iz katerega bi bilo mogoče razbrati, katere stroške je sodišče priznalo za posamezno opravilo. Sodišče se ni opredelilo do stroškov tožene stranke ter jih tako ni ovrednotilo glede na uspeh v pravdi in jih ni ustrezno pobotalo.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka. Tožena stranka napačno in nepopolno povzema izvedensko mnenje, s čimer želi prikazati, da bolečine tožnika niso bile tako hude in niso trajale ugotovljen čas. Povračilo škode se odmerja na dan izdaje sodbe (drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kilometrino v višini 0,43 EUR. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožeča stranka terja plačilo odškodnine tako za materialno kot tudi nematerialno škodo v zvezi s škodnim dogodkom z dne 19. 3. 2022 na podlagi AO - PLUS zavarovanja. Temelj v pritožbenem postopku ni več sporen.

6.Sodišče prve stopnje je tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo vso vtoževano odškodnino v višini 4.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000 EUR (od zahtevanih 4.000 EUR), skupaj torej 6.000 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnosti med zdravljenjem ugotovilo, da je tožnik utrpel naslednje poškodbe: zlom stiloidnega odrastka desne koželjnice brez premaknitve zlomljenih delov (huda telesna poškodba); zlom (poka) osnovnega členka mezinca desne roke z odrgninami mezinca (lahka telesna poškodba) in zlom petega rebra (lahka telesna poškodba). Tožnik je trpel naslednje telesne bolečine: (I) hude telesne bolečine, ki zahtevajo redno jemanje analgetikov: prva dva dni pretežno stalno, potem še prvih 14 dni občasno (kumulativno vsaj 3 dni); (II) srednje hude bolečine po umiritvi hudih telesnih bolečin, pri katerih je potrebno občasno jemanje analgetikov: do dokončnega zaključka zdravljenja pretežno stalno vsaj tri tedne, pozneje še občasno (skupaj vsaj 4 tedne); (III) lahke telesne bolečine, pri katerih je neprijeten občutek na mestu izvora bolečin, ni pa treba jemati analgetikov: ves preostali čas zdravljenja: 4 tedne; občasno jih lahko čuti še sedaj, predvsem pri vsaki bolj intenzivni fizični aktivnosti z desno roko, ko ga boli mezinec in tudi zapestje. Trpel je naslednje neugodnosti med zdravljenjem: mavčna imobilizacija na desni zgornji okončini od 2. 3. 2022 do 12. 4. 2022 (torej več kot mesec dni), v tem času je moral pretežno počivati tudi zaradi zloma rebra; v času nošenja mavčne imobilizacije je bil praktično povsem nesposoben za kakršnokoli fizično delo z desno roko vse do 13. 4. 2022 (skoraj en mesec); prejemal je analgetike; bil je 10 x RTG slikan, kar je lahko zaradi škodljivega sevanja organizmu škodljivo; opravil je 8 dnevno ambulantno fizioterapijo za desno roko, kar je bilo boleče in neprijetno; 3 x je bil pregledan pri kirurgu; opravil je vsaj 6 pregledov pri osebni splošni zdravnici, kar je bilo zamudno in povezano z neprijetnostmi pregledov.

7.Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tožeči stranki v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prisodilo primerno pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.000 EUR (2,6 povprečne neto plače), prav tako pa je po višini ustrezna tudi skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 6.000 EUR (približno 4 povprečne neto plače)1. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnika v konkretnem primeru (načelo individualizacije odškodnine), hkrati pa je odškodnino odmerilo tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi (načelo objektivizacije odškodnine). Tožena stranka sodne prakse, ki bi podprla njene pritožbene navedbe za znižanje odškodnine, ne izpostavlja. Prav tako tožena stranka v utemeljitev svoje pritožbe povzema le del ugotovitev sodišča prve stopnje glede trajanja telesnih bolečin. Tako npr. ne upošteva, da tožnik še sedaj občasno trpi lažje bolečine pri vsaki bolj intenzivni fizični aktivnosti z desno roko, nevšečnosti med zdravljenjem pa povsem zanemari. V zadevi I Cp 3678/2011 (VSL sodba z dne 23. 11. 2011) je sodišče tožnici tako za telesne bolečine zgolj za zlom desne koželjnice v zapestju priznalo 1,6 povprečnih neto plač. V tu obravnavanem primeru pa je tožnik poleg zloma koželjnice utrpel tudi druge poškodbe (zlom osnovnega členka mezinca desne roke z odrgninami mezinca in zlom petega rebra), trpel daljše telesne bolečine večje intenzivnosti, poleg tega je trpel več nevšečnosti med zdravljenjem (več rentegenskih pregledov, daljša imobilizacija ipd.). V zadevi II Ips 582/2007 (sodba z dne 27. 8. 2008) je bila oškodovanki prisojena skupna odškodnina v višini 14 takratnih povprečnih neto plač2. Glede na navedeno se pritožba tožene stranke v tem delu izkaže za neutemeljeno, sodišče je tožnikov primer pravilno umestilo med odškodnine, ki jih v podobnih primerih dosojajo sodišča.

8.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrednost kilometrine 0,37 EUR/km, kot je znašala na dan zdravljenja tožnika, in ne v višini 0,43 EUR/km. Povračilo škode se namreč odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa drugače (drugi odstavek 168. člena OZ). Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.3 Takšno stališče je skladno z načelom, da je oškodovanec upravičen do popolne odškodnine (169. člen OZ), in pooblastilom sodišča, da višino odškodnine določi po prostem preudarku, kadar bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami (prvi odstavek 216. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).4

9.Pritrditi pa je pritožbenim očitkom, da odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka ni mogoče preizkusiti. Pri stroških postopka je standard obrazloženosti res nekoliko nižji, zadostuje kratka in strnjena obrazložitev, vendar morajo biti tudi v tem primeru podani bistveni razlogi, ki stranki omogočajo preizkus pravilnosti in utemeljenosti odločitve. Tej zahtevi konkretna obrazložitev ne zadosti. Tako iz nje ni razvidno, katere stroške je sodišče tožeči stranki priznalo, toženi stranki tudi ni bil vročen stroškovnik tožeče stranke, na katerem so sicer razvidni obračuni sodišča. Odločitev o stroških postopka je tako obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, toženki pa je bila kršena pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS).

10.Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Po tej določbi lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je uporabilo sledlji kriterij. V tem primeru pa je utemeljena pritožbena navedba, da sodišče pri odločitvi, koliko stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, ni upoštevalo tudi stroškov tožene stranke, ki jih je priglasila s stroškovnikom z dne 21. 10. 2024 (priloga B11). Glede na svoj delni uspeh, je namreč tudi ona upravičena do povračila dela svojih stroškov, tožnik pa je (po izvršenem pobotanju) upravičen le do morebitne razlike.

11.Ker je v zvezi z odločitvijo o stroških postopka podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve le-te ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člen ZPP). V preostalem niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12.Sodišče prve stopnje bo moralo glede na navedeno pri novem odločanju o stroških postopka v obrazložitvi sklepa pojasniti, katere stroške tožeče stranke, priglašene s stroškovnikom (priloga A15), je slednji priznalo in te stroške odmeriti glede na uspeh postopka. Enako mora postopati glede stroškov tožene stranke, priglašene s stroškovnikom z dne 21. 10. 2024 (priloga B11). Na koncu je treba opraviti še pobot stroškov. S tem bo pravdnima strankama tudi omogočeno, da vložita konkretno in obrazloženo pritožbo v primeru morebitnega nestrinjanja s tako dosojenimi stroški.

O stroških pritožbenega postopka

13.Tožena stranka je s pritožbo uspela le v majhnem delu, v zvezi s katerim pa posebni pritožbeni stroški niso nastali, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

14.Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na vsebino izpodbijane sodbe, v pritožbi uveljavljene pritožbene razloge ter vsebino odgovora na pritožbo, priglašeni stroški ne zadostijo kriteriju potrebnosti iz 1. odstavka 155. člena ZPP. Stranka mora obseg stroškov zmanjšati na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih pravic in interesov, kar je v skladu z načelom vestnosti in poštenja5. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Glej VSRS sodba II Ips 91/2017 z dne 4. 10. 2018: "Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna."

2V tej zadevi je oškodovanka utrpela nestabilen zlom desne koželjnice na tipičnem mestu, posledice poškodbe pa so bile težje kot v obravnavanem primeru. Tožnica je trpela neprestane hude telesne bolečine 6 ur, trajne srednje močne 10 dni, občasne srednje močne 10 dni, zmerne stalne bolečine do 4 tedne, občasne trpi še sedaj in jih bo v zmanjšanem obsegu trpela tudi v bodoče. Bila je tri dni hospitalizirana, imela je operativni poseg, odstranjevanje vijakov, 20 obiskov fizioterapije, zdravljenje v toplicah. Prisojena ji je bila tudi odškodnina za strah in skaženost ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Primerjaj VSRS Sodba II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019 (tč. 20). Vrednost 0,43 EUR/km velja od 1. 7. 2022 dalje (3. člen Uredbe o spremembah Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja; Uradni list RS, št. 87/2022 z dne 24. 6. 2022).

II Cp 1751/2019 z dne 19. 11. 2019.

Betetto N., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2006, stran 22 (tč. 3).