Jedro

Ker tožnik za svoje trditve ni predložil ustreznih dokazov, so ostale njegove navedbe pavšalne in nedokazane, zaradi česar jim tožena stranka ni mogla slediti. Dejansko stanje je bilo ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljen zavrnila ugovor tožnika zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada A z dne 27. 9. 2000, s katerim je prvostopni organ zoper dolžnika AA, V 2a, A, uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v višini 1.883.243,10 SIT, zamudnih obresti v višini 414.409,50 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT, iz terjatev dolžnika, ki jih ima do BB s.p. iz B na podlagi računa št. 4/98 z dne 2. 2. 1998, v skupnem znesku 807.883,00 SIT. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 42. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP), po kateri uvede davčni organ prisilno izterjavo z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. V nadaljevanju zakon določa izvršilne naslove, ki je lahko tudi seznam zaostalih obveznostih dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada, če dolžnik dolguje davek za več let. 53. člen ZDavP določa, da se s sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika zarubi dolžniku terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Po določbi 2. odstavka 55. člena ZDavP lahko v svojem ugovoru dolžnikov dolžnik ugovarja, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovornih razlogov zakon ne predvideva. Tožena stranka ugotavlja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da sta davčni zavezanec AA iz A in BB s.p. iz B v poslovnem odnosu, kar priznava tudi dolžnikov dolžnik. V ugovoru dolžnikov dolžnik tudi priznava obstoj terjatve v višini 807.883,00 SIT. Dolžnikov dolžnik kot ugovorni razlog navaja, da dolg po računu št. 4/98 z dne 2. 2. 1998 ni zapadel oziroma je bil dogovorjen odlog njegovega plačila in ne bo zapadel v enem letu od prejema izpodbijanega sklepa. V zvezi s temi navedbami je organ prve stopnje s pozivom z dne 13. 12. 2000 pozval dolžnika, da se o navedbah pritožnika izjasni. Dolžnik je dne 22. 12. 2000 izjavil, da z dolžnikom ni imel sklenjene nobene pisne pogodbe ter da mu je dolžnik dal naročilo, ki ga je izpolnil ter izstavil račun. Dolžnik navaja, da s svojim dolžnikom ni imel nikakršnega dogovora o tem, da bi bila terjatev po spornem računu pogojena s plačilom tujega naročnika dolžniku. Dolžnik tudi navaja, da ga je dolžnik leta 1998 res obvestil, da od naročnika iz tujine ne dobi plačanega računa in da se je takrat strinjal s svojim dolžnikom, da počaka na plačilo svoje terjatve po tem računu še nekaj časa. Dolžnik poudarja, da tudi s tem ni bilo pogojeno plačilo njegovega računa št. 4/98 z dne 2. 2. 1998 s plačilom tujega naročnika dolžnikovemu dolžniku. Dolžnik tudi navaja, da je potem večkrat klical dolžnikovega dolžnika in ga pozival na plačilo računa. Dolžnikov dolžnik svojemu ugovoru ni predložil nikakršnega dokazila, s katerim je dokazal svoje navedbe. Tudi izjava dolžnika z dne 22. 12. 2000 ne potrjuje ugovora dolžnikovega dolžnika. Iz navedb dolžnika je razvidno, da sta stranki sporazumno preložili zapadlost terjatve po računu št. 4/98 z dne 2. 2. 1998, vendar tako, da točnega datuma zapadlosti terjatve nista določili. Iz navedb dolžnika je razvidno, da je sporni račun že zapadel v plačilo. Ker dolžnikov dolžnik ni uspel dokazati ugovornih razlogov iz 2. odstavka 55. člena ZDavP, je tožena stranka ugovor zavrnila kot neutemeljen.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 25. člena Zakona o upravnem sporu. Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja. Brez kakršnihkoli dokazov je zaključila, da je tožeča stranka dolžna plačati dolžniku AA iz A znesek v višini 807.883,00 SIT na podlagi izstavljenega računa št. 4/98 z dne 2.2.1998 (po pogodbi št. 2/98 z dne 26. 1. 1998). Med tožečo stranko in AA namreč ni obstajalo nobeno obligacijsko razmerje na podlagi katerega bi bil AA upravičen izdati račun št. 4/98 z dne 2. 2. 1998. Gre za enostransko listino, ki jo iz tega razloga, kakor tudi zaradi njene popolne neutemeljenosti tožeča stranka v celoti zavrača. Tožeča stranka ni ničesar dolžna AA-ju in ker zatrjuje, da ni ničesar dolžna (negativno dejstvo) potem tega, po naravi stvari, ni dolžna posebej dokazovati. Dokazno breme je namreč na strani tožene stranke oziroma AA-ja. Zato so neutemeljeni zaključki tožene stranke, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ni ničesar dolžna AA-ju. Posebej je potrebno poudariti, da AA ni nikoli terjal od tožeče stranke, da ji plača sporen znesek po računu, se pravi, da tudi ni sprožil sodnega postopka zoper tožečo stranko. Res je sicer, da sta bila tožeča stranka in AA v določenem poslovnem razmerju, vendar pa iz tega razmerja, ki je tudi vključevalo poslovnega partnerja v Nemčiji, ne izhaja nikakršna obveznost tožeče stranke. Nemški partner ima iz tega razmerja lahko kvečjemu še kakšne zahtevke do AA-ja. Očitno je torej, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na podlagi kršitve materialnega prava, saj je tožeča stranka podala ugovor iz razlogov, ki so navedeni v 55. členu ZDavP, tako da bi morala tožena stranka brž ko je ugotovila, da je tožeča stranka izkazala obstoj enega od ugovornih razlogov, ugovoru tožeče stranke ugoditi. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavani izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v postopku prijavilo z vlogo z dne 20. 7. 2001. Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika, s katerim je bilo določeno, da se prisilna izterjava opravi z rubežom dolžnikove terjatve, ki jo ima tožeča stranka (dolžnikov dolžnik) do višine skupnega dolga 807.883,00 SIT po računu št. 4/98 z dne 2. 2. 1998. V ugovoru zoper navedeni sklep je tožnik navedel, da je dolg pogojen in da še ni dospel in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Ker določba 2. odstavka 55. člena ZDavP določa, da lahko dolžnikov dolžnik ugovarja sklepu o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika, le iz razloga, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa, bi tožnik s svojimi ugovori lahko uspel, če bi za svoje trditve predložil ustrezne dokaze. Ker pa tega ni storil, so ostale njegove navedbe zgolj pavšalne in nedokazane, zaradi česar jim tožena stranka ni mogla slediti. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno utemeljila zavrnitev ugovora tožnika zoper sklep o prisilni izterjavi. Iz upravnih spisov je razvidno, je dolžnik tožniku izdal sporni račun dne 2. 2. 1998 z rokom plačila 15 dni, v znesku 807.883,00 SIT. Iz računa ni razvidno, da bi bilo plačilo odloženo oziroma kako drugače pogojeno. Zato tožnikov ugovor tudi po presoji sodišča ni utemeljen. V zvezi s tožbenimi ugovori, da med tožnikom in dolžnikom sploh ni bilo poslovnega odnosa in da tožnik dolžniku ni ničesar dolžan, pa sodišče ugotavlja, da gre za tožbeno novoto, ki je sodišče ni dolžno obravnavati in s katerimi v tem postopku tudi ne more uspeti. Sodišče odloča o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (3.odstavek 14.člena Zakona o upravnem sporu, Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, saj tožnik tožbi ni priložil nikakršnih dokazil, temveč je (drugače kot pred tem v upravnem postopku) ugovarjal, da terjatev sploh ne obstaja, kar je po presoji sodišča protispisno, saj kot je že navedeno se v upravnih spisih nahaja račun št. 4/98 z dne 2.2.1998, ki je naslovljen na tožnika.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 59. člena ZUS, zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker tožeča stranke dejanskih ugotovitev ne prereka, temveč v okviru tožbenih ugovorov prereka zgolj pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev, s tožbenimi novotami, pa, kot je že navedeno, ne more uspeti.