Jedro

Upravno sodišče je odločilo, da pritožnik v zvezi z navedenim ni zmogel trditvenega bremena, saj so bile njegove navedbe omejene na odsotnost dobre zdravstvene oskrbe v Alžiriji, ne da bi v zvezi s tem zatrjeval konkretne okoliščine kot razloge za preganjanje ali resno škodo v svojem primeru. Vrhovno sodišče taki presoji pritrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5865/2024/32 (1222-15) z dne 30. 7. 2025. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pritrdilo toženki, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka uveljavlja novo dejstvo v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), tj. da je njegovo zdravstveno stanje slabo oziroma poslabšano, v Alžiriji pa da ne bi bil deležen primerne zdravstvene oskrbe. Vendar pa je, ob sklicevanju na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (71. člen ZUS-1), Upravno sodišče ugotovilo, da te okoliščine niso povezane z razlogi za preganjanje (26. in 27. člen ZMZ-1), niti ne gre za resno škodo (28. člen ZMZ-1), saj v zvezi s tem ni zatrjeval nobenih konkretnih ravnanj preganjanja ali resne škode. Dodalo je, da (zgolj) slab zdravstveni sistem v Alžiriji oziroma slaba ekonomska situacija, brez zadostne konkretizacije za obravnavani primer, ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite. Zaradi navedenega je odločilo, da novo dejstvo v obravnavanem primeru ne povečuje znatno verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite in zato ne zadostuje za uvedbo ponovnega postopka.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ker mu izvorna država ne bi nudila primerne zdravstvene oskrbe, bi mu s tem kršila človekove pravice in bi prišlo do resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona, tj. za uvedbo ponovnega postopka, predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka oseba sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (drugi stavek prvega odstavka 65. člena ZMZ-1).

7.Iz stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z naknadno prošnjo (to je slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 poimenoval kot ponovno prošnjo) je razvidno, da je zanjo, upoštevaje člen 2(q) Direktive 2013/32

(Procesna direktiva), značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na člen 40(2) navedene direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) iste direktive nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.

8.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, odločitev toženke o zavrženju pritožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ne temelji na ugotovitvi, da pritožnik ni navedel novih dejstev (prvi pogoj je bil torej izpolnjen), temveč na ugotovitvi, da zatrjevane nove okoliščine oziroma novo dejstvo, tj. da ima zdravstvene, natančneje kardiološke težave, ne bi bistveno povečalo verjetnost priznanja mednarodne zaščite. Tudi nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, so lahko le tista, ki so glede na normativne zahteve za priznanje mednarodne zaščite (tako s statusom begunca kot subsidiarne zaščite) pomembna za ugoditev pritožnikovi prošnji.

9.Upravno sodišče je odločilo, da pritožnik v zvezi z navedenim ni zmogel trditvenega bremena, saj so bile njegove navedbe omejene na odsotnost dobre zdravstvene oskrbe v Alžiriji, ne da bi v zvezi s tem zatrjeval konkretne okoliščine kot razloge za preganjanje ali resno škodo v svojem primeru. Vrhovno sodišče taki presoji pritrjuje. Enako pavšalne pa so tudi upoštevne pritožbene navedbe (o neupoštevnosti ostalih bolj konkretiziranih navedb Vrhovno sodišče v 11. točki te obrazložitve). Pritožnik sicer izpostavlja, da naj ne bi bil deležen zdravstvene oskrbe in so mu zato kršene človekove pravice, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.

10.Upravno sodišče je dodatno zaključilo, da razlogi za mednarodno zaščito niso podani, ker gre za splošno pomanjkanje v izvorni državi, kar zadeva zdravstveni sistem in slabo ekonomsko situacijo. Pritožnik se je v tožbi in na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem skliceval na splošno pomanjkanje kot razlogom za mednarodno zaščito. Domnevno grozeča škoda tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje),

zato je odločitev Upravnega sodišča tudi v tem delu pravilna.

11.V pritožbenem postopku pritožnik dodatno navaja (poleg navedb o splošnem pomanjkanju v Alžiriji), da bi šlo v primeru njegove vrnitve v Alžirijo zaradi slabe zdravstvene oskrbe za ponižujoče ravnanje, za hudo trpljenje in njegovo prezgodnjo smrt, vendar je glede navedenega prekludiran (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), saj to prvič zatrjuje v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj tega ni navedel že prej. Zato Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo.

12.Utemeljen ni niti pritožbeni očitek, da je Upravno sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 20. člena ZUS-1, ko ni primerjalo zdravstvenih sistemov v Sloveniji in Alžiriji. V navedeni določbi je namreč vsebovano preiskovalno pooblastilo v zvezi s preizkusom in raziskovanjem dejanskega stanja znotraj tožbenih meja,

pritožnik pa v postopku pred Upravnim sodiščem ni posebej navedel, naj sodišče to primerjavo opravi oziroma v sklopu trditvene podlage tudi sam ni napravil te primerjave.

13.Po povedanem in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------------------------

1Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

2Sodba v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. 6. 2021, točke 31 do 38.

3Sodba VSRS I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 11. točka.

4Prim. sodbo VSRS I Up 108/2025 z dne 9. 6. 2025.

5Prim. tudi Smrekar, N., v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 115.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 76

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.