Jedro

Intepretacijska odločba Ustavnega sodišča ne more biti podlaga za vložitev zahteve po 46. členu ZUstS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 483/99-30 z dne 18.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnika P. C. za spremembo ali odpravo posamičnega akta po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču (1. točka izreka) in zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je s sodbo opr. št. U 483/99-12 z dne 10.11.1999 zavrnilo tožbi P. in J.C. zoper odločbo tožene stranke z dne 9.2.1999, s katero je bil zavrnjen njun zahtevek za denacionalizacijo zemljišča, parc. št. 513/1, vl. št. 1045 k.o. B. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom (pravilno: s sodbo), št. I Up 51/200-4 z dne 15.11.2000 pritožbi tožnikov zavrnilo. Tožnik P.C. je dne 10.9.2002 vložil predlog za spremembo posamičnega akta po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) in ga utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, objavljeno v Uradnem listu, št. 54/02 z dne 21.6.2002. Predlaga, da sodišče njegovemu predlogu ugodi in s spremembo ali odpravo odločbe v denacionalizacijskem postopku v celoti ugodi denacionalizacijskemu zahtevku za vračilo nepremičnine. Hkrati je predlagal začasno odredbo, s katero naj sodišče zavezancu MOL - Oddelku za stavbna zemljišča, ter vsakokratnemu zavezancu - dejanskemu in zemljiškoknjižnemu uporabniku oziroma lastniku nepremičnine prepove razpolaganje z zemljiščem št. 513/1 in 513/5, vl. št. 1045 k.o. B. Začasno odredbo je predlagatelj utemeljeval z verjetnim obstojem zahtevka in hkratnim obstojem nevarnosti, da bo sedanji uporabnik oziroma lastnik zemljišča do pravnomočnega končanja denacionalizacijskega postopka skušal z nepremičnino razpolagati v pravnem prometu, kar bo onemogočilo vrnitev v naravi. Sodišče v obrazložitvi k 1. točki sklepa še navaja, da Ustava Republike Slovenije v 161. členu določa vrste odločitev ustavnega sodišča, ZUstS pa je prepuščena ureditev njihovih posledic. V navedeni odločbi je ustavno sodišče podalo razlago 4. člena, 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Gre za takoimenovano interpretacijsko odločbo, s katero sodišče odloči, da določena norma ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, kot pojasni. Ustavno sodišče torej s to odločbo ni odločalo o ustavnosti oziroma zakonitosti podzakonskega akta oziroma ni odpravilo podzakonskega predpisa. Zato navedena odločba ne more biti podlaga za zahtevo, ki jo je vložil vlagatelj. Odločitev o zavrženju tožnikovega predloga je sodišče sprejelo ob uporabi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS). V obrazložitvi k 2. točki sklepa pa sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo vlagatelja za spremembo oziroma odpravo odločbe zavrglo že v predhodnem preizkusu. Ker ni bilo niti formalnih pogojev za obravnavo vloge, pa po presoji sodišča vlagatelj tudi ni izkazal za potrebno, da se izda začasna odredba.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporaba materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje odpravi v celoti oziroma da ugodi predlogu predagatelja po 46. členu ZUstS ter njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Sodišče napačno tolmači vsebino citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in tudi določbo 46. člena ZUstS. Pri tem je poseglo v temeljne človekove pravice predlagatelja - gre za kršitev z Ustavo Republike Slovenije zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (med drugim: 14. in 22. člena). V citirani odločbi Ustavno sodišče Republike Slovenije decidirano pove, da je šlo za očitno pravno praznino, ki je neustavna in da je praksa upravnih organov in sodišč, ki je drugačna od stališč, zavzetih v ustavni odločbi, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Upravni organ prve stopnje je v upravnem postopku z delno odločbo z dne 1.10.1998 ugodil zahtevku za vračilo nepremičnine, saj je odločil, da se na zemljišču parc. št. 513/1, vpisanem v vl. št. 1045 k.o. B., v izmeri 6152 m2, vzpostavi lastninska pravica v korist pokojne upravičenke J.C., dedinje predmetnega zemljišča oziroma pravice uporabe po pokojnem F.C. Šele odločba upravnega organa druge stopnje je dejansko zavrnila zahtevek tožnikov za denacionalizacijo. Po izrecni določbi 46. člena ZUstS je v konkretni situaciji utemeljen zahtevek za spremembo ali odpravo posamičnega upravnega akta. Zahtevek je bil vložen pravočasno in sicer v roku treh mesecev od dneva objave navedene odločbe ustavnega sodišča. Ustavno sodišče Republike Slovenije je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin ter je v razmerju do drugih državnih organov samostojen in neodvisen državni organ, odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije so obvezne.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZUstS v 46. členu določa, da vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, lahko zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji.

Ker gre pri odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 za interpretacijsko odločbo in ne za odpravo podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, ta odločba tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti podlaga za vložitev zahteve po 46. členu ZUstS, sploh pa ne naravnost pri upravnem sodišču. Tudi v primeru, ko za tako izredno pravno sredstvo obstaja podlaga, ga je mogoče uveljavljati le v upravnem postopku. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožnikov predlog, vložen po 46. členu ZUstS, pravilno zavrglo. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini, ker gre za procesno odločitev. Tudi ne gre za kršitev ustavnih pravic, če je sodišče prve stopnje iz navedenih razlogov odločalo v skladu z ZUS.

Ker je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikov predlog za odločanje po 46. členu ZUstS utemeljeno zavržen, že zaradi tega ni nobene utemeljene podlage, da bi pritožbeno sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo drugače, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (73. člen, v zvezi z 68. členom ZUS).