Jedro

Upoštevaje splošno načelo sorazmernosti se v pravico ene stranke ne sme poseči v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke. Sodišče tako ne izda začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja.

Že potencialno nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, predstavlja oviro za dosego polnega učinka Direktive, za potrošnika pa težko nadomestljivo škodo.

Za izdajo ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniške pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem ni odločilno tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika niti vprašanje reverzibilnosti.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se (v izpodbijanih delih) potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prva tožnica je s pravno prednico tožene stranke sklenila potrošniško hipotekarno devizno kreditno pogodbo v CHF z zavarovanjem s hipoteko na nepremičnini prve in druge tožeče stranke - notarski zapis z dne 24. 6. 2008, tri anekse h kreditni pogodbi ter sporazum o zavarovanju terjatve SV 458/22 s spremembo zavarovanja s hipoteko na drugi nepremičnini - last tretje tožeče stranke. S tožbo, vloženo 15. 12. 2023 in spremenjeno 22. 12. 2023, je zahtevala ugotovitev ničnosti navedenih pravnih poslov zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja - neizpolnjene pojasnile dolžnosti1. Zahteva vrnitev preplačanega zneska 64.737,12 EUR2. Zahteva tudi zakonske zamudne obresti od posamičnih zneskov, plačanih od 29. 12. 2022 do 28. 11. 2023.

2.Med pravdo (23. 12. 2024) so tožniki vložili predlog za zavarovanje nedenarne terjatve. Sklicevali so se na sodno prakso VS RS (II Ips 8/2022), prakso SEU C-287/22 ter na prvi in drugi odstavek 272. člena ZIZ3 o zavarovanju nedenarne terjatve ter na dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki iz naslova kreditne pogodbe že plačala znesek, ki je višji od dejansko prejetega4. Z začasno odredbo so predlagali, naj se do pravnomočnosti zaključka spora začasno zadrži učinkovanje navedenih pravnih poslov in toženki prepove razpolaganje s terjatvami, njihovo izterjavo v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnihkoli drugačnih poplačil teh terjatev, tudi vnašanje podatkov o neplačanih obveznostih v register SISBON. Za primer kršitve teh prepovedi so predlagali kaznovanje z izrekom in izterjavo denarne kazni v višini 50.000 EUR.

3.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 1. 2025 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 1. 2025 (poprava očitne pisne pomote pri navedbi opravilne številke zadeve) delno ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe tako, da je v točki I. odločilo, da se začasno - do pravnomočno končanega postopka - zadrži učinkovanje kreditne pogodbe z aneksi in notarskim zapisom. V preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (točka II. izreka).

4.Predmet pritožbenega postopka sta:

-pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 13. 1. 2022 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 1. 2022 ter

-pritožba toženke zoper sklep z dne 26 .3. 2025 o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 13. 1. 2025.

5.Obe pritožnici uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP5 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ter kršitev ustavnih pravic. Predlagata ustrezni spremembi s stroškovno posledico za nasprotno stranko ter zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

6.Nasprotni stranki sta na vročeni pritožbi odgovorili. Predlagata, da ju višje sodišče zavrne in priglašata stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 9. 1. 2024

7.Pritožba navaja, da so razlogi tega dela sklepa zmotni in v nasprotju s stališči sodne prakse. Z zadržanjem učinkovanja pogodbe ne bo mogoče doseči namena zavarovanja, glede na določilo ZIZ, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. Opozarja na neenotno sodno prakso in vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 18. 11. 2024.

8.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja na pritožbene novote. Navaja, da je bila izdana začasna odredba v ugodilnem delu napačna, v nasprotju z evropskim in domačim pravom. Izpodbijani sklep ni potreben, ker ima tožeča stranka na voljo ustrezne zakonske ukrepe za zaščito svojega položaja.

9.Pritožba ni utemeljena.

10.Po 273. členu ZIZ sme sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Upoštevaje splošno načelo sorazmernosti se v pravico ene stranke ne sme poseči v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke. Sodišče tako ne izda začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja.

11.Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namen zavarovanja, kot ga zahteva pravo EU (Direktiva6 in sodba SEU C-287/22 7), ki je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe. Na podlagi tega ukrepa tožnici do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Kljub neizpolnjevanju ne bo kršila kreditne pogodbe. S tem ukrepom je začasno že vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo8. Zato bi bila prepoved razpolaganja s terjatvami, izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva9.

12.Če bi toženka razpolagala s terjatvami ali jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba) poskušala izterjati v izvršilnem postopku, ima tožnica že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne, zakonsko predvidene procesne varovalke (možnost ugovora, odloga izvršbe ali nasprotne izvršbe). V pritožbi izpostavljena nevarnost, da bi toženka zaradi nesuspenzivnega učinka ugovora lahko dosegla blokado sredstev na bančnih računih in rubež premičnin, je zgolj teoretična, brez dejstvene podlage (glede na potencialno stroškovno in odškodninsko breme ni verjetno, da ima toženka realno namero za sprožitev izvršbe).

13.Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ tudi izrek denarne kazni za primer kršitve naloženega ravnanja. Vendar se to načelno stališče ne ujema z vrsto izdane začasne odredbe v tem postopku. Izdana je bila ureditvena (regulacijska) začasna odredba za začasno ureditev razmerja že med postopkom. Njen namen ni v zavarovanju bodoče izvršbe, marveč v preprečevanju okoliščin, ki bi med pravdo lahko povzročile, da bi bila poznejša izvršba brez pomena in bi zato ostalo brez pomena tudi sodno varstvo10. Regulacijske začasne odredbe so dopustne tudi pri oblikovalnih in ugotovitvenih zahtevkih, kar je predmet obravnavane zadeve. Za zavarovanje oblikovalnega zahtevka že po naravi stvari izrek denarne kazni ni potreben. Zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.

14.Pritožnica ne more uspeti z opozarjanjem na zahtevo za varstvo zakonitosti in neenotno prakso pritožbenih sodišč. VS RS je s sklepom II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025 zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri so bila obravnavana enaka sporna pravna vprašanja, zavrnilo in potrdilo ustreznost materialnopravnih izhodišč, ki jim je v obravnavani zadevi sledilo tudi sodišče prve stopnje.

15.Ker uveljavljeni niti uradno upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbi tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 26. 3. 2025

16.Pritožba navaja, da je sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse glede razlage pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Sodbo SEU C-287/22 in sklep VSL II Cp 728/2024 napačno tolmači. Napačno se sklicuje neposredno na Direktivo 93/13 in sodbo SEU C-287/22. Nedopustno - v nasprotju z ZIZ in zasnovo slovenskega pravnega sistema - ustvarja nove oblike začasnih ukrepov. Primarni pravni vir prava EU je Listina EU o temeljnih pravicah. Države članice jo morajo spoštovati, torej tudi odločbo Up 275/97 o regulacijskih začasnih odredbah, vključno s standardom "nenadomestljiva škoda". V nasprotju s tem izhodiščem je napačno uporabilo materialno pravo o izdaji regulacijske začasne odredbe. Zaključki o nezmožnosti doseganja polnega učinka po Direktivi (sprememba tožbe ali nove tožbe zaradi kasneje nastalih dejstev) so pavšalni, neobrazloženi in zmotni. Hipotetično dejstvo vlaganja novih tožb/spremembe tožbe ne izkazuje pogojev za izdajo začasne odredbe, težko nadomestljive škode ali hujših neugodnih posledic. Pogojev za izdajo začasne odredbe ni. Ni ugotovitev in razlogov o reverzibilnosti. Obrazložitev je pomanjkljiva. Poseženo je v pravico do izjave in ustavno pravico do obrazloženosti sodne odločbe (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP). Tehtanje interesov prevesi tehtnico na stran toženke. Podaljševanje roka za vračilo kredita zanjo pomeni nevarnost, da ga tožnica ne bo več sposobna vračati. Ni podatkov o vrednosti in stanju nepremičnine. Ni izkazano, da jo je mogoče prodati. Sodišče se napačno sklicuje na zadevo C-520/21. Neobrazloženo so zavrnjeni toženkini ugovori o delni ničnosti pogodbe z valutno klavzulo. Zavračanje delne ničnosti in sklicevanje na odvračalni učinek kaže na kaznovalni namen sodišča, ki je slovenskemu pravnemu redu tuj. Med izdano začasno odredbo in tožbenim zahtevkom ni koneksnosti. Sklep je glede verjetnosti terjatve obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in s kršitvijo 22. člena Ustave RS, ker sodišče ni v celoti povzelo trditev toženke o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti in posredovanju konkretnih napovedi/ocen o prihodnjem gibanju CHF. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje predlaganih prič). Verjelo je toženki na besedo, ignoriralo veljaven zakon in se sklicevalo na sodbo SEU, ki jo je napačno razlagalo. Toženka v postopku ni bila deležna poštenega sojenja.

17.Tožnica v odgovoru na pritožbo opozarja na obsežno sodno prakso (povzeto v VSL I Cp 1185/2024), ki potrjuje, da so stališča toženke v pritožbi pravno zmotna. Ureditev začasne odredbe po ZIZ zagotavlja dovolj širok okvir za odločanje o podlagi začasne odredbe v skladu z evropskim pravom, s čimer se omogoči polni učinek Direktive 93/13. V obravnavanem primeru je pogoj reverzibilnosti izpolnjen. Verjetnost terjatve je izkazana z listinsko dokumentacijo v spisu. Zapisniki o zaslišanih prič - bančnih uslužbencev, ki pred sklenitvijo s tožnico niso bili v stiku, ne potrjujejo navedb toženke o obsegu in vsebini podane pojasnilne dolžnosti.

18.Pritožba ni utemeljena.

19.V nasprotju s pritožbenim prepričanjem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito in natančno obravnavalo vse ugovore tožene stranke in jih prepričljivo in pravilno zavrnilo. Izhajalo je iz določb ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe o zavarovanju nedenarne terjatve. Skladno z zdaj že ustaljeno sodno prakso, ki jo je pravilno navedlo, jih je razlagalo tako, da se zagotovi polni učinek Direktive 13/23. V skladu z načelom evropsko skladne (lojalne) razlage je opozorilo, da je za zagotovitev polnega učinka Direktive in dosego v njem določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. S pravilnimi razlogi je zavrnilo v pritožbi ponovljeno stališče toženke, da sodba SEU C-287/22 ni uporabljiva v obravnavani zadevi (točka 12 in 13 sklepa). V točki 14 sklepa pa je pravilno povzelo tudi pogoje za izdajo začasne odredbe v sporih o kreditnih pogodbah, ki so verjetno obremenjene z nepoštenim pogodbenim pogojem. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tem materialnopravnim izhodiščem ter jasnim pravnim razlogom, s katerimi je obrazložena materialnopravna osnova za presojo o utemeljenosti izdaje predlagane regulacijske začasne odredbe.

20.Pritožba toženke se v pretežni meri ukvarja z nepravilno uporabo materialnega prava pri izdaji regulacijske začasne odredbe. Meni, da je sodišče prve stopnje z interpretacijo določb ZIZ ustvarilo novo pravno normo (contra legem) in namesto, da bi pogoje z regulacijsko začasno odredbo presojalo restriktivno, štelo, da za izdajo začasne odredbe pravzaprav ni nobenih posebnih pogojev, kar je v nasprotju z ZIZ. Zlasti nasprotuje ugotovitvam in presoji o standardu težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), tehtanju neugodnih posledic (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnosti. Meni, da hipotetično dejstvo morebitnih novih tožb ali spremembe tožbe ne izkazuje nobenega pogoja za izdajo začasne odredbe. Posebno izpostavlja nizko vrednost sedanje mesečne anuitete (60 do 70 EUR), ki ob nezatrjevani konkretni materialni ali socialni ogroženosti potrošnika, ne govori v prid nevarnosti nastanka resne ali trajne škode, ki bi utemeljevala izjemen ukrep zadržanja pogodbenih učinkov. Tehtanje interesov med strankama v takem primeru po pritožbenem mnenju prevesi tehtnico na stran upnika.

21.Pri presoji pogojev za regulacijske začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialnopravno izhodišča, ki jih je zavzela sodna praksa. Pogoj težko nadomestljive škode je po ugotovitvi, da je tožnica že preplačala prejeti znesek glavnice11

21., pravilno ocenjevalo v luči pogojev, ki sta jih začrtali SEU C-287/22 in SEU-C 520/21, ki jih je povzela tudi domača sodna praksa. ZIZ težko nadomestljive škode ne enači (le) z materialno škodo ali s konkretno materialno ali socialno ogroženostjo potrošnika, kot zmotno izpostavlja pritožba. Ob pravilni uporabi domačega in evropskega prava je pravilno obrazloženo, da je treba pogoj težko nadomestljive škode v tovrstnih sporih presojati v luči finančnih bremen, povezanih s sodnimi postopki za uveljavljanje povračilnih zahtevkov. Že potencialno nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, predstavlja oviro za dosego polnega učinka Direktive¹², za potrošnika pa težko nadomestljivo škodo¹³. Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo nepoštenega pogodbenega pogoja v kreditni pogodbi, ki je predmet obravnave. Pravni in dejanski položaj potrošnika je treba presojati upoštevaje konkretne okoliščine primera, vendar zlasti v luči nepotrebnih, za potrošnika stroškovno obremenjujočih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov po potrošniški pogodbi z nepoštenim pogodbenim pogojem. Prav na to se je sklicevala tožeča stranka in je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Trenutna višina mesečne anuitete, ki jo prav tako zmotno in po nepotrebnem izpostavlja pritožba, tega standarda ne omili. Višina mesečne anuitete ne vpliva na potencialne nove oziroma nadaljnje sodne postopke za uveljavljanje povračilnih zahtevkov.

22.Pravilna je tudi dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da so za izdajo začasne odredbe v tem potrošniškem sporu podane vse potrebne predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s 60. točko sodbe SEU C-287/22. Poleg verjetnosti terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) mora upnik za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve izkazati zgolj eno od alternativno določenih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. V obravnavanem primeru je pravilno ugotovljena predpostavka iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ponovno odločanje o 3. alineji ni bilo več potrebno. Za izdajo ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniške pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem ni odločilno tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika niti vprašanje reverzibilnosti. Taka so pravilno povzeta stališča sodne prakse, na katera se je oprlo sodišče prve stopnje. Čeprav sklep nima (ponovnih) ugotovitev o tehtanju neugodnih posledic niti o reverzibilnosti, so pravilno ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, ki so tudi zadostno obrazložena, da sklep ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka in kršitvami ustavnih pravic.

23.Pritožba nadalje graja odločitev sodišča, češ da je neutemeljeno zavrnilo ugovor o delni ničnosti kreditne pogodbe brez valutne klavzule in se glede odvračalnega učinka neutemeljeno oprlo na zadevo C-520/21. Dejanskim in pravnim razlogom v točki 26, da je dogovor o valutni klavzuli glavni predmet obravnavane kreditne pogodbe in da zato ni mogoče uporabi pravil o delni ničnosti (88. člen OZ¹⁴), ni treba ničesar dodati. Pritožbeno vztrajanje pri (le) delni ničnosti obravnavane pogodbe je zmotno.

24.O obsegu vrnitvenega zahtevka pri potrošniških kreditnih pogodbah je SEU zavzelo stališče v zadevi C-520/21. Domača sodna praksa mu je sledila, sodišče prve stopnje pa ga je pravilno upoštevalo (točka 29 sklepa). Tudi denarna terjatev tožeče stranke je torej v tej fazi postopka izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti.

25.Končno pritožba obširno graja ugotovitve sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja terjatve, v tem delu očita, da se sodišče ni opredelilo do vseh ugovornih navedb, ponujenih dokazov ter da ni izvedlo zaslišanja ponujenih prič.

26.Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je natančno pregledalo celotno spisovno gradivo in se opredelilo do nekonsistentnih navedb toženke v odgovoru na tožbo ter v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti (točka 18 sklepa). Natančno je analiziralo zapisnike o izpovedbah prič v drugih zadevah, ki jih je predložila toženka sama. Na tej podlagi je v tej fazi postopka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilno zavrnilo neposredno zaslišanje istih oseb kot prič. Ugotovilo je, da ugovornih navedb o vsebini in obsegu pojasnilne dolžnosti ne potrjujejo niti trditve toženke iz odgovora na tožbo niti izpovedbe navedenih prič v drugih postopkih, na katere se je sklicevala v ugovornem postopku. Po takih ugotovitvah je pravilna dokazna ocena in presoja, da je bolj verjetno izkazano, da je šlo zaradi nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti za nepošten pogodbeni pogoj. Sklep pa tudi ni obremenjen z očitano procesno kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvijo ustavnih pravic zaradi opustitve neposrednega zaslišanja predlaganih prič, saj so neizvedeni dokazi obrazloženo zavrnjeni. Očitki o neenakopravni obravnavi strank so spričo dejstva, da je bilo pravilno in popolno ocenjeno ne le trditveno temveč tudi dokazno gradivo, ki ga je predložila sama toženka, odveč.

27.Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sklep tudi ni obremenjen z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami ter kršitvami ustavnih pravic, ga je pritožbeno sodišče potrdilo in zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

28.Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo.

-------------------------------

1Sklicevala se je na sodbo SEU C - 168/16 Andricius, odločba Ustavnega sodišča RS, številka Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022.

2Preplačilo na dan 28. 11. 2023, ko je bilo plačano 154.568,80 EUR, medtem ko je prejeti kredit znašal 89.831,38 EUR.

3Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, številka 51/1998 s spremembami.

4Začetno stanje kredita je bilo 145.638 CHF, to je 89.988,88 EUR, čista vrednost kredita na dan 9. 8. 2008 je bila 89.831,38 EUR; tožnica je v obdobju od 11. 8. 2008 do 28. 11. 2023 plačala skupno 154.568,50 EUR, torej 64.737,17 EUR več, kot je od toženke prejela.

5Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999 s spremembami.

6Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

7SEU je v sodbi C-287/22, ki je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir, zavzelo stališča: (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, (2) da je polni učinek dosežen (še) le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, - je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.<br>8 Sodba C-287/22, 30. in 39. točka obrazložitve.<br>9 Takšno je stališče zdaj že ustaljene sodne prakse, glej na primer sklepe VSL II Cp 1129/2024, I Cp 1297/2024, II Cp 1659/2024, II Cp 1675/2024, II Cp 1673/2024, II Cp 1820/2024 in druge.<br>10 Up-275/97 z dne 17. 7. 1998.<br>11 Dejanske ugotovitve v točki 28 in 29 sklepa.<br>12 VSL II Cp 1659/2024 z dne 14. 11. 2024.<br>13 VSL I Cp 764/2024.<br>14 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 226, 227, 239, 268, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 273 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 14, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.