Jedro

Da bi privatizacija lahko zajela čim večji krog stanovanj, je zakonodajalec med upravičence za odkup uvrstil tudi ožje družinske člane. Imetniku stanovanjske pravice pa je dal prednost pri uveljavljanju pravice do odkupa. Ta določba ne varuje koristi zavezanca, pač pa imetnika nasproti drugim upravičencem. Med njimi gre za razmerje, ki je podobno razmerju med predkupnimi upravičenci. Prvi lahko pravico do odkupa uveljavlja imetnik. Če je ne uveljavlja sam, jo lahko ožji družinski član. Zanj pa veljajo pogoji, ki morajo obstajati zato, da je stanovanje sploh podvrženo privatizaciji, to je, da je zasedeno. Ni pa pomembno v tem primeru, ali imetnik izpolnjuje še kakšne druge pogoje, ki jih zahtevajo drugi predpisi. Mednje sodijo tudi pogoji za pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah. Te pogoje mora izpolnjevati tedaj, če sam kupuje stanovanje. Če pa stanovanje kupuje ožji družinski član, mora te pogoje izpolnjevati on. Zato dejstvo, da imetnik stanovanjske pravice ni državljan Republike Slovenije, pomeni le to, da sam stanovanja ne more kupiti, ne pa tudi, da tega ne more storiti njegov ožji družinski član.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 58.031,00 Sit v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da sklene s tožnico prodajno pogodbo za trisobno stanovanje, za kupnino 1.236.988,90 Sit. Ugotovilo je, da je bil imetnik stanovanjske pravice tožničin mož R.B. in da ni okoliščin, na podlagi katerih bi mu bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. To sta edina pogoja za veljavno privolitev, da stanovanje odkupi ožji družinski član. R.B. ni državljan Republike Slovenije, medtem ko tožnica to je, s čimer izpolnjuje ta pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v Sloveniji. Dejstvo, da je R.B. že sklenil najemno pogodbo, ni ovira za prodajo stanovanja po 117.čl. stanovanjskega zakona.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavzelo je stališče, da R.B. ne more prenesti na tožnico pravice do odkupa stanovanja, ker sam te pravice nima. Ker ni državljan Republike Slovenije, namreč ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da sta bila oba z možem delavca tožene stranke in je bilo stanovanje samo nominalno dodeljeno možu. Stanovanjski zakon in zakon o stanovanjskih razmerjih ne vežeta pravic, ki jih urejata, na državljanstvo. Privolitve za odkup stanovanja ni mogoče enačiti s cesijo. S privolitvijo imetnik stanovanjske pravice pristaja na svoj spremenjen pravni položaj, k čemer po zakonu ni prisiljen.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Javno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je bistvenega pomena razlaga 1. odstavka 117.člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94). Sodišče druge stopnje je izhajalo iz razlage, da ima pravico do odkupa stanovanja imetnik stanovanjske pravice, ožji družinski član pa le, če imetnik nanj prenese to pravico. Revizijsko sodišče se s tako razlago ne strinja.

Zakonodajalec je v stanovanjskem zakonu uredil privatizacijo stanovanj. Določil je zavezance za prodajo (111. do 114. člen SZ) ter predmet in upravičence (117.čl. SZ). Predmet prodaje so zasedena stanovanja, to je stanovanja, ki jih imetniki stanovanjske pravice uporabljajo za zadovoljevanje svojih in družinskih stanovanjskih potreb (2. odst. 1.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84). Če imetnik stanovanja trajno ni uporabljal, je pravico izgubil. S tem pa je izgubil tudi pravico do odkupa stanovanja po stanovanjskem zakonu (2. odst. 128.čl. SZ).

Da bi privatizacija lahko zajela čim večji krog stanovanj, je zakonodajalec med upravičence za odkup uvrstil tudi ožje družinske člane. Imetniku stanovanjske pravice pa je dal prednost pri uveljavljanju pravice do odkupa. Ta določba ne varuje koristi zavezanca, pač pa imetnika nasproti drugim upravičencem. Med njimi gre za razmerje, ki je podobno razmerju med predkupnimi upravičenci. Prvi lahko pravico do odkupa uveljavlja imetnik. Če je ne uveljavlja sam, jo lahko ožji družinski član. Zanj pa veljajo pogoji, ki morajo obstajati zato, da je stanovanje sploh podvrženo privatizaciji, to je, da je zasedeno. Ni pa pomembno v tem primeru, ali imetnik izpolnjuje še kakšne druge pogoje, ki jih zahtevajo drugi predpisi. Mednje sodijo tudi pogoji za pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah. Te pogoje mora izpolnjevati tedaj, če sam kupuje stanovanje. Če pa stanovanje kupuje ožji družinski član, mora te pogoje izpolnjevati on. Zato dejstvo, da imetnik stanovanjske pravice ni državljan Republike Slovenije, pomeni le to, da sam stanovanja ne more kupiti, ne pa tudi, da tega ne more storiti njegov ožji družinski član.

Državljanstvo tožničinega moža zato ni ovira za njegovo privolitev, da tožnica odkupi sporno stanovanje. Drugačno stališče sodišča druge stopnje materialnopravno ni pravilno. Ker je bilo državljanstvo tožničinega moža edini razlog, zaradi katerega je sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in so ugotovljene vse druge okoliščine, od katerih je odvisna tožničina pravica do odkupa stanovanja po 117.čl. stanovanjskega zakona, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 1. odst. 395.čl. ugodilo tožničini reviziji in spremenilo sodbo druge stopnje tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 154.čl. in 2. odst. 166. čl. ZPP. Priznani stroški predstavljajo takso za revizijo, odvetniški honorar za sestavo revizije ter poštnino.